Čanjski potok in Blanca - 22. 4. 2015
Kar lepo število - 17 (18 – Vojko – se nam kasneje zopet pridruži) se nas ob 8. uri zbere na rondoju. Nekaj se jih opraviči. Veseli pa smo Dušana, ki pravi, da to lahko pot zmore. Odpeljemo se do elektrarne Blanca.
Naredili bomo kratko krožno pot, da pravočasno pridemo nazaj do šole, kjer bodo sadili lipo.
Ne vzpenjamo se ob Čanjskem potoku, ker se odločimo, da je ob prvi hiši na levi primerna pot po gozdu. Ko pridemo do goloseka – plinske napeljave – se nam na desno odpre pogled na cerkvici levo – Gračka gora in desno sv. Neža. To je tudi nekako najvišja točka naše poti.
Spuščamo se skozi prijeten gozd in pod cesto naenkrat opazimo oznake, da je privatna posest in hoja tu na lastno odgovornost. Samo malo pod cesto pa je »naravna kapelica«.
Tu se ustavimo in si privoščimo, da malo prisluhnemo naravi. Zraven je še ena skala, na katero opozori Vinko – da je tudi ta skala verjetno obala Panonskega morja in ne iz globin morja, ki je tu nekoč bilo.
Ker je to tu postavila kapelico Vidrih Štefka, smo želeli več izvedeti iz prve roke. Na telefonski klic se odzove, a najprej reče, da nima časa. A hitro pokliče nazaj, da si bo kratek čas za nas vzela in se dobimo pri njihovi brunarici – lovski koči. Tu še rečejo Čanje, čeprav to več ni.
Že pred Štefkinim prihodom si hiško ogledamo, potem pa tudi sama razloži, da so eno staro hišo podrli in tu vse uporabno uporabili – trame, končnike postelj in tako dalje. Najprej sta tu z Janezom imela postavljen le voz, ki je bil preurejen kot »avtodom«. Tu pasejo tudi konje, koze. Imeli so tudi stalno zajce, a jih je enkrat nekdo vse pokradel. 3 – 4 krat na teden se do tu sprehodi. Če nima družbe, gre sama.
Najprej so tu iskali primeren kraj za vodo. Našli so jo nad hiško, ko Čanje še niso imele vode.
V Čanju imajo vsi dobre sosedske odnose. Brtole je imel že eno primerno Marijo iz podrte kapelice. Ko je Štefka uzrla to skalo – sedaj kapelico – jo je kar klicala, da nekaj iz tega naredi. Gospod župnik – Vinko je bil navdušen nad idejo in tudi lastnik parcele je dal dovoljenje. Kip Marije je bil narejen na hrvaškem iz vremensko odpornega materiala.
7.7. 2012 je bila kapelica gotova in blagoslovljena.
2009 je tu Štefka, ko je bila sama, doživela možgansko kap. Uspela je še poklicati pomoč in po injekcijah ji je sedaj dobro. Zato je bila še bolj vesela, da je to lahko naredila. Tam je tudi kipec sv. Bernardke.
Štefka razloži, da se tam lahko prižge svečka, da se lahko da prostovoljni prispevek in da je tudi knjiga za vpis, česar pa mi nismo opazili, ker smo gledali preveč površno. Na Blanci so šmarnice brez župnika in v nedeljo v maju jih potem izpeljejo na enak način tu.
Vinko pove, da so take postelje, kot so tu uporabljeni končniki na hiški, imeli pri njih doma. Ustaši so leta 45 bežali mimo Sevnice in od Sevnice do Orehovega veliko stvari odvrgli.
Potem nas Štefka napoti še na kavico k svojemu nečaku, ki vodi bife »D'place« - tu je nekoč bil mlin. Tokratna »vse najboljše« izzveni precej »razštelano« a od srca Romani, ki nas je že na zbirnem mestu presenetila s sladkimi bombončki.
Napotimo se potem do šole, kjer je že vse pripravljeno za sadnjo lipe. Prisotna je tudi predsednica turističnega društva Cveta Jazbec, tu je tudi župan Ocvirk. Ravnatelj šole Vincenc France prvi spregovori o lipi, ki bo kot 12. posajena v sevniški občini – kot v zadnji krajevni skupnosti – drugi so jo že posadili. Povabi nas tudi na eko šolski vrt.
Učenci vodijo program in ga dopolnjujejo z glasbenimi, plesnimi, pevskimi točkami. Omenijo najstarejšo – 700 letno Najevsko lipo. Omenijo lipov list kot simbol slovenstva in da je na Geosu – središču Slovenije tudi posajena lipa. Predlog je bil tudi, da se namesto tolar imenuje slovenski denar lipa. Ena stoji tudi pred parlamentom kot simbol državnosti. Slovenci so lipo imeli kot mesto druženja in tudi odločanja vaških starešin o pomembnih rečeh. Preberejo tudi pesem Franceta Prešerna Lipica. Župan pa še poudari, da je z Zemljo potrebno lepo delati. To pomeni predvsem – pametno z odpadki. Naj bodo vsi dnevi v letu Dnevi Zemlje.
Lipo zasadijo župan, ravnatelj, gost - ravnatelj vrtca pri Slivniškem jezeru Tajde Matic. Po prisrčni pogostitvi s pekovskimi dobrotami in lipovim čajem, še ogled eko vrta in domov.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Naredili bomo kratko krožno pot, da pravočasno pridemo nazaj do šole, kjer bodo sadili lipo.
Ne vzpenjamo se ob Čanjskem potoku, ker se odločimo, da je ob prvi hiši na levi primerna pot po gozdu. Ko pridemo do goloseka – plinske napeljave – se nam na desno odpre pogled na cerkvici levo – Gračka gora in desno sv. Neža. To je tudi nekako najvišja točka naše poti.
Spuščamo se skozi prijeten gozd in pod cesto naenkrat opazimo oznake, da je privatna posest in hoja tu na lastno odgovornost. Samo malo pod cesto pa je »naravna kapelica«.
Tu se ustavimo in si privoščimo, da malo prisluhnemo naravi. Zraven je še ena skala, na katero opozori Vinko – da je tudi ta skala verjetno obala Panonskega morja in ne iz globin morja, ki je tu nekoč bilo.
Ker je to tu postavila kapelico Vidrih Štefka, smo želeli več izvedeti iz prve roke. Na telefonski klic se odzove, a najprej reče, da nima časa. A hitro pokliče nazaj, da si bo kratek čas za nas vzela in se dobimo pri njihovi brunarici – lovski koči. Tu še rečejo Čanje, čeprav to več ni.
Že pred Štefkinim prihodom si hiško ogledamo, potem pa tudi sama razloži, da so eno staro hišo podrli in tu vse uporabno uporabili – trame, končnike postelj in tako dalje. Najprej sta tu z Janezom imela postavljen le voz, ki je bil preurejen kot »avtodom«. Tu pasejo tudi konje, koze. Imeli so tudi stalno zajce, a jih je enkrat nekdo vse pokradel. 3 – 4 krat na teden se do tu sprehodi. Če nima družbe, gre sama.
Najprej so tu iskali primeren kraj za vodo. Našli so jo nad hiško, ko Čanje še niso imele vode.
V Čanju imajo vsi dobre sosedske odnose. Brtole je imel že eno primerno Marijo iz podrte kapelice. Ko je Štefka uzrla to skalo – sedaj kapelico – jo je kar klicala, da nekaj iz tega naredi. Gospod župnik – Vinko je bil navdušen nad idejo in tudi lastnik parcele je dal dovoljenje. Kip Marije je bil narejen na hrvaškem iz vremensko odpornega materiala.
7.7. 2012 je bila kapelica gotova in blagoslovljena.
2009 je tu Štefka, ko je bila sama, doživela možgansko kap. Uspela je še poklicati pomoč in po injekcijah ji je sedaj dobro. Zato je bila še bolj vesela, da je to lahko naredila. Tam je tudi kipec sv. Bernardke.
Štefka razloži, da se tam lahko prižge svečka, da se lahko da prostovoljni prispevek in da je tudi knjiga za vpis, česar pa mi nismo opazili, ker smo gledali preveč površno. Na Blanci so šmarnice brez župnika in v nedeljo v maju jih potem izpeljejo na enak način tu.
Vinko pove, da so take postelje, kot so tu uporabljeni končniki na hiški, imeli pri njih doma. Ustaši so leta 45 bežali mimo Sevnice in od Sevnice do Orehovega veliko stvari odvrgli.
Potem nas Štefka napoti še na kavico k svojemu nečaku, ki vodi bife »D'place« - tu je nekoč bil mlin. Tokratna »vse najboljše« izzveni precej »razštelano« a od srca Romani, ki nas je že na zbirnem mestu presenetila s sladkimi bombončki.
Napotimo se potem do šole, kjer je že vse pripravljeno za sadnjo lipe. Prisotna je tudi predsednica turističnega društva Cveta Jazbec, tu je tudi župan Ocvirk. Ravnatelj šole Vincenc France prvi spregovori o lipi, ki bo kot 12. posajena v sevniški občini – kot v zadnji krajevni skupnosti – drugi so jo že posadili. Povabi nas tudi na eko šolski vrt.
Učenci vodijo program in ga dopolnjujejo z glasbenimi, plesnimi, pevskimi točkami. Omenijo najstarejšo – 700 letno Najevsko lipo. Omenijo lipov list kot simbol slovenstva in da je na Geosu – središču Slovenije tudi posajena lipa. Predlog je bil tudi, da se namesto tolar imenuje slovenski denar lipa. Ena stoji tudi pred parlamentom kot simbol državnosti. Slovenci so lipo imeli kot mesto druženja in tudi odločanja vaških starešin o pomembnih rečeh. Preberejo tudi pesem Franceta Prešerna Lipica. Župan pa še poudari, da je z Zemljo potrebno lepo delati. To pomeni predvsem – pametno z odpadki. Naj bodo vsi dnevi v letu Dnevi Zemlje.
Lipo zasadijo župan, ravnatelj, gost - ravnatelj vrtca pri Slivniškem jezeru Tajde Matic. Po prisrčni pogostitvi s pekovskimi dobrotami in lipovim čajem, še ogled eko vrta in domov.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar