Čelovnik, Kincl - 16. 12. 2015
Več fotografij Nevenke Vahtar.
Fotoreportaža Marte Brežan.
Čeprav skromna skupina osmih, smo se veselo podali v meglo. Od Ljubljane se je sramežljivo kazala modrina med oblaki. Z Železniške postaje v Radečah smo krenili ob 8.20. Navzgor smo se podali po asfaltni cesti in »na oko« računali, da je vzpon strm prej 35% in ne kot uradno piše 21%.
V začetku smo imeli občutek, da s svojim dviganjem v hrib dvigujemo tudi meglo. Ko pa smo prišli iz gozda, nas je sramežljivo skozi oblake pozdravilo sonce.
Ko se odpre pogled na vas Čelovnik, se nam desno pokaže tudi cerkvica sv. Duh. Ker je še precej megleno, se odločimo najprej iti do cerkvice. Na križišču v vasi nas ustavi goska, ki je izven ograde. V nas vzbudi skrb, da je ne dobi lisica in jo skušamo spraviti v ogrado. Ona pa »frrrrr« in preleti sama čez precej visoko mrežo.
Takrat se pojavi domačinka in razloži, da je njihova stara hiša še iz časov graščakov v Loki in je toliko tudi stara. To je bilo nekoč grajska posest. Tu se je imenovalo nekoč Rigle vas. Ve povedati tudi, da je tod hodil pater Gržan, ki je to področje lociral pod ozvezdje Kozoroga. Pove še, da je od 350 letne tepke proti Zidanemu Mostu vlaka, v kateri je bukev z napisi in letnicami in tudi kljukastim križem – letnice od 1942 dalje. To je dokumentiral že Dušan Klenovšek – to tu še spada to področje pod Kozjanski park in se kaj večjega novega tu ne more graditi. Tudi goloseki tu niso dovoljeni.
Ko povemo, da gremo do cerkvice, nam pove, da ima sosed ključ. Pa gremo do soseda, ki ima svoj ključ pri drugem ključarju – še naslednjem sosedu, ki ga zmotimo pri kavi, a nam pride odpret cerkev in nam razloži, da je cerkvica iz leta 1208 in kasneje obnovljena. Pod barvo so se skrivale freske, ki so jih razkrili leta 1982, a pustili v tej prvotni in ohranjeni obliki.
Zanimiv je oltar, ki je posvečen sv. Duhu, a so v njem vsi apostoli - 12 in Marija, ki imajo na glavi plamene. Tega ne poznamo, zato nam razloži, da so se ti plameni pokazali na njihovih glavah ob trenutku Jezusove smrti. Zanimiva je tudi lina v vratih za darove (jaz tega še nisem videla) in darujemo 10 evrov.
Čeprav nismo bili pri spovedi, nas Irena počasti s svojimi dobrimi sladicami namesto hostije. Maše so sedaj le občasno, ker en župnik pokriva tri fare in kar med tednom. Se pa nam odpira – čeprav meglen pogled – tudi na Gorjance. Brunk se vidi zdaj bolj jasno, pa spet bolj v megli. Leskovec pa kaže le vrh zvonika. Proti Kumu, Jelovemu pa se kaže cerkvica sv. Katarine.
Do pod Kincl gremo s ključarjem gospodom Urglom, ki me vpraša, če sva hodili z njegovo sestro Olgo skupaj v šolo. Ker se priimka ne spomnim, to moram še preveriti. Gremo mimo tepke, ki jo ovekovečimo v skupinski portret današnje skupine, in se čez posest gospoda Urgla, ki se mu za uslugo zahvalimo, dvignemo na Kincel. Ogledamo si tudi klopco, ki jo je postavil Radečan gospod Plevel in se nam tudi odpre pogled na Radeče do Vrhovega in proti Kumu. Sonce nam je meglo dodobra razkadilo, tako je pogled dovolj jasen in lep.
Pri spustu pridemo do table - Previdno 21% spust – in se spomnimo, da je še ena možnost po makadamu v dolino. To izkoristimo in se prav prijetno spustimo mimo Jeriča do železnice, pod železnico in na kavico na Križišče. S Čelovnika do kavice je bilo točno eno uro. Za »Zbogom staro leto«, pa si privoščimo po košček pice in mislimo na tiste, ki so dan zaokrožili drugače in se jim ob naših mislih kolca.
Vinko nam po navadi naredi krožno pot pohoda. Mi pa smo ugotovili, da smo naredili celo osmico. Pot do Kincla je bila »bolj drn kot strn« in spodnji del poti povratka bolj gozdna cesta. Tako je povzetek izleta, da smo zadovoljili vsem kriterijem, ki se jih držimo pri Vinku. Tega smo se veselili ob kavi v prav prijetnem vzdušju.
Končali na križišču v Radečah okrog 13.15.
Zapisala Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Marte Brežan.
Čeprav skromna skupina osmih, smo se veselo podali v meglo. Od Ljubljane se je sramežljivo kazala modrina med oblaki. Z Železniške postaje v Radečah smo krenili ob 8.20. Navzgor smo se podali po asfaltni cesti in »na oko« računali, da je vzpon strm prej 35% in ne kot uradno piše 21%.
V začetku smo imeli občutek, da s svojim dviganjem v hrib dvigujemo tudi meglo. Ko pa smo prišli iz gozda, nas je sramežljivo skozi oblake pozdravilo sonce.
Ko se odpre pogled na vas Čelovnik, se nam desno pokaže tudi cerkvica sv. Duh. Ker je še precej megleno, se odločimo najprej iti do cerkvice. Na križišču v vasi nas ustavi goska, ki je izven ograde. V nas vzbudi skrb, da je ne dobi lisica in jo skušamo spraviti v ogrado. Ona pa »frrrrr« in preleti sama čez precej visoko mrežo.
Takrat se pojavi domačinka in razloži, da je njihova stara hiša še iz časov graščakov v Loki in je toliko tudi stara. To je bilo nekoč grajska posest. Tu se je imenovalo nekoč Rigle vas. Ve povedati tudi, da je tod hodil pater Gržan, ki je to področje lociral pod ozvezdje Kozoroga. Pove še, da je od 350 letne tepke proti Zidanemu Mostu vlaka, v kateri je bukev z napisi in letnicami in tudi kljukastim križem – letnice od 1942 dalje. To je dokumentiral že Dušan Klenovšek – to tu še spada to področje pod Kozjanski park in se kaj večjega novega tu ne more graditi. Tudi goloseki tu niso dovoljeni.
Ko povemo, da gremo do cerkvice, nam pove, da ima sosed ključ. Pa gremo do soseda, ki ima svoj ključ pri drugem ključarju – še naslednjem sosedu, ki ga zmotimo pri kavi, a nam pride odpret cerkev in nam razloži, da je cerkvica iz leta 1208 in kasneje obnovljena. Pod barvo so se skrivale freske, ki so jih razkrili leta 1982, a pustili v tej prvotni in ohranjeni obliki.
Zanimiv je oltar, ki je posvečen sv. Duhu, a so v njem vsi apostoli - 12 in Marija, ki imajo na glavi plamene. Tega ne poznamo, zato nam razloži, da so se ti plameni pokazali na njihovih glavah ob trenutku Jezusove smrti. Zanimiva je tudi lina v vratih za darove (jaz tega še nisem videla) in darujemo 10 evrov.
Čeprav nismo bili pri spovedi, nas Irena počasti s svojimi dobrimi sladicami namesto hostije. Maše so sedaj le občasno, ker en župnik pokriva tri fare in kar med tednom. Se pa nam odpira – čeprav meglen pogled – tudi na Gorjance. Brunk se vidi zdaj bolj jasno, pa spet bolj v megli. Leskovec pa kaže le vrh zvonika. Proti Kumu, Jelovemu pa se kaže cerkvica sv. Katarine.
Do pod Kincl gremo s ključarjem gospodom Urglom, ki me vpraša, če sva hodili z njegovo sestro Olgo skupaj v šolo. Ker se priimka ne spomnim, to moram še preveriti. Gremo mimo tepke, ki jo ovekovečimo v skupinski portret današnje skupine, in se čez posest gospoda Urgla, ki se mu za uslugo zahvalimo, dvignemo na Kincel. Ogledamo si tudi klopco, ki jo je postavil Radečan gospod Plevel in se nam tudi odpre pogled na Radeče do Vrhovega in proti Kumu. Sonce nam je meglo dodobra razkadilo, tako je pogled dovolj jasen in lep.
Pri spustu pridemo do table - Previdno 21% spust – in se spomnimo, da je še ena možnost po makadamu v dolino. To izkoristimo in se prav prijetno spustimo mimo Jeriča do železnice, pod železnico in na kavico na Križišče. S Čelovnika do kavice je bilo točno eno uro. Za »Zbogom staro leto«, pa si privoščimo po košček pice in mislimo na tiste, ki so dan zaokrožili drugače in se jim ob naših mislih kolca.
Vinko nam po navadi naredi krožno pot pohoda. Mi pa smo ugotovili, da smo naredili celo osmico. Pot do Kincla je bila »bolj drn kot strn« in spodnji del poti povratka bolj gozdna cesta. Tako je povzetek izleta, da smo zadovoljili vsem kriterijem, ki se jih držimo pri Vinku. Tega smo se veselili ob kavi v prav prijetnem vzdušju.
Končali na križišču v Radečah okrog 13.15.
Zapisala Nevenka Vahtar