Andreja Rustja: O Amiših - 7. 1. 2014
Posnetki Vojka Dvojmoča.
Amiši
Predavateljica je dipl. zgodovinarka teologije in dela kot turistična vodnica ter piše članke.
Predavateljico smo poslušali že, ko nam je predstavila Inuite.
Sedaj pa je predstavila življenje med Amiši, ki ga je sama podoživela. So preprosti ljudje baptistične protestantske vere. Iz domače Nemčije so jih preganjali in so našli novi dom v Pensilvaniji, ki jih je sprejela in jim omogočila, da so živeli še naprej po svoje. Imajo zelo radi otroke – so jim velika vrednota. Tako so tudi zelo hitro rastoča skupina ljudi. Sedaj jih je okoli 400.000 in se njihova populacija na 20 let podvoji.
Živijo brez elektrike. Oblačenje je zelo skromno. Primerno blago mati kupi, ko ga najde, kar v bali in potem obleče vanj sebe in otroke. Tako so potem kot koklja in piščeta – če se malo pošalimo. Družina jim je svetinja. Ženska se iz navedenih vzrokov odloči ob otrocih ostati doma in zato ne rabijo vrtcev. Imajo tudi svoje šole – enoprostorske in vsi – od 1. Do 8. Razreda so istočasno v učilnici, ki je kot izpred 100 let. Otroci sprejemajo odgovornost že od 10. leta starosti in to se vidi tudi v šoli, da se sami učijo med drugimi, ki se učijo nekaj drugega. Šola ima po približno 25 otrok. Otroci so samostojni, potrpežljivi in vedno so za sodelovanje. Imajo 3 dodatne predmete. Berejo Biblijo, zaradi izvora Hochdeutsch – knjižno nemščino in Pensilvansko nemščino, ki je njihov materni jezik. Šolske analize v ZDA so pokazale po 8-letki, da so ti otroci enako ali več pridobili s šolanjem kot v običajnih šolah. Lahko se enačijo z 2. letnikom gimnazije. Od 15. leta se lahko (kot tudi Inuiti) začnejo učiti obrti – delati pri mojstru.
Po šoli pri 14. letih ostanejo doma, dokler se ne odločijo – čez približno 1 leto, kaj bi bili v življenju. Dekleta, ki se odločijo biti učiteljice, se same nadaljnje izobražujejo v knjižnicah.
Roomspring – posebno obdobje, ko imajo starši otroke za odrasle in jim dajo 2 leti možnosti spoznavanja običajnega sveta. V tem času jih vzdržujejo. Takrat je otrokom dovoljeno običajno ameriško življenje: naredijo izpit in vozijo avto, imajo računalnik in zahodnjaške obleke, se ukvarjajo z glasbo . . . strarši pa za ta čas molijo, da se bodo otroci znali v tem okolju varno znajti in se bodo potem odločili za vrnitev.
Po tem obdobju se jih 90% vrne. Prodajo, kar so posedovali in se vrnejo v domač način življenja. Potem sledi iskanje partnerja, kar pa se dogaja na javnih druženjih. Poroke so iz praktičnega vzroka novembra in decembra, ko je dovolj hladno, da se hrana, ki jo pripravijo za 300 – 500 ljudi, ne pokvari. Pa tudi v tem času lahko vsi pridejo, ker ni dela na polju.
Nimajo verskih stavb. Vsaka hiša ima velik prostor, ki je primeren za zbiranje ob maši ali pa ob porokah ali podobnem. Vrstni red vstopanja pri maši je tudi pomemben: najprej starejše gospe in potem dekleta, pa moški in nato moška mladina. Ker maša traja 3,5 ure je to dolgo časa in je potrebno poskrbeti za 2 obroka za vse ljudi iz skupnosti – 300 ali več – do 1000 obrokov.
Nimajo avtomobilov, imajo pa kočije, ki se vozijo po običajnih cestah, zato je poskrbljeno za osnovne standarde – zadnje luči in smernike. Imajo tudi otroški sedež – običajno zgornji standard kvalitete (5 točkovno zapenjanje)- ob tem, da je celotna kočija zelo krhka. Traktorji so le za prevoz na polje in z polja. Na polju imajo pomagala – kombajn z motorjem na agregat in konjsko vprego za premikanje po polju. Imajo konje, mule in osle.
Hiše so velike, ker je tudi veliko otrok. Ni razlik med deklicami in dečki. Ko se zadnji otrok poroči, poskrbi, da dobijo starši novo precej veliko kompletno stanovanje – največkrat kot prizidek k že obstoječemu objektu. Novi domači gospodar pa poskrbi tudi za vse neporočene, ki ostanejo doma. Tako je tudi po 4 generacije skupaj in več sester in bratov. Tako so hiše tudi zelo razgibane.
Ko je mamo 5 deklic vprašala, ali si želijo še sina, jo je mamica čudno pogledala. Njim so vsi otroci ravno pravi: naj bodo le srečne in blagoslovljene kot otroci in potem kot dekleta, mame, žene, ženske, gospodinje.
Njihovo življenje je skromno: žene so doma, moški delajo. Radost in veselje izražajo predvsem skozi svoje delo za druge. Poroka se ne praznuje z rajanjem – se pa s plakatom pred hišo obvesti mimoidoče, da je v tej hiši radost ob dogodku in vsi mimoidoči se tej radosti pridružijo s hupanjem. Na zunaj delujejo pateriarhalno, a to niso. Škof je ob bolni ženi pomival posodo. Bog jim je namenil naloge in danosti.
Višek hrane običajno prodajo tako, da pred vhod postavijo voziček, mizo, gajbico s pridelki in cenikom ter škatlo za denar in si vsak kupi, ki pride mimo kar rabi. Oni se z lopovi ne ukvarjajo. Prodajajo le viške – torej to, kar je v prodaji, njihov obstoj ne ogroža. Če jim je namenjeno, bodo dobili pripadajočo gotovino. Če pa to kdo ukrade – je to problem lopova – vsakemu svoje. To ni njihov problem, to je lopovova vest.
Po poklicu so v glavnem obrtniki, to kar se pri domačih obrtnikih mladi lahko izučijo.
Spoštujejo konec tedna – vse postorijo do 15h v soboto popoldan in so do konca nedelje praznični – gredo na izlete ali kar jih pač prostočasnega veseli. V ponedeljek pa se naenkrat začnejo pojavljati vrvi za perilo, ker takrat vse domačije obvezno perejo. Lahko tudi dodatno še kak dan med tednom – po potrebi.
Igrač nimajo veliko. Kot nekoč, jim je dovolj palica, da se igrajo ribolov. Veliko so v naravi in se pobrigajo sami za svojo varnost. Kmalu začnejo pomagati doma in pri obrteh, zato ne velja za njih zakon, kdaj se otroci lahko zaposlijo. Amiše se najlažje vidi, ko gredo v ali iz šole – 6.30 ali 16 uri. Šola je kot ostale hiše. Da je šola, prepoznamo po skirojih pred njo. Pred 6 leti je tovornjakar ustavil pred eno njihovo šolo in zaprl v šolo 11 deklic, ki jih je hotel posiliti. Ker mu to ni uspelo, je začel streljati in ubil 6 od njih. Novinarje ni presenetilo okrutno dejanje, temveč izjava, ki jo je dal eden – oče – iz skupnosti. Prosil jih je, da jih pustijo v miru žalovati. Obenem pa jih je tudi prosil, naj pustijo na miru storilca in njegovo družino. Oni sami so nesrečni, da se jim je zgodila tragedija, a ne obsojajo storilca, ker to ni njihovo, da sodijo. Pomembno je odpuščanje. Pastor, ki je to že 40 let, je izjavil po pogrebu, da je bil takrat najbližje k bogu.
Predavateljici se je zdelo, da so amiši na nek način tudi hinavski. Ne elektriki, ne avtomobilom, računalnikom. Na plin imajo sedaj tudi razsvetljavo (petrolejka, sveča so tudi še). Na plin je tudi hladilnik, pralni stroj in manjši gospodinjski aparati. Pred hišo je ob cesti kot nekak poljski WC – mala skromna hiška s telefonom »s tajnico«. Tako se telefonira največ kot sporočilo – telegramsko - in se gre vsake toliko pogledat, če je tudi kako sporočilo, odgovor prispel. Telefon ne sme biti v hiši, ker se ga ne sme slišati.
Njihova garderoba je moški – dva plašča, slamniki za ob delavnikih in polsten klobuk ob praznikih. Nato hlače, telovnik in površnik. Vse je črno in brez zadrg in tudi vidnih gumbov. Ženske obleke v celem in enobarvne temnih, rjavih ali naravnih tonov nujno spenjanje je z navadnimi bucikami. Tudi njihove kapice so predvsem bele ali črne in tudi v lase spete z bucikami. Čevlji niso opredeljeni in bi lahko bili tudi rdeči ali teniske, a se v večini odločijo za črne. Visoke pete na ženskih čevljih so bile predmet skupnostne debate in odločanja.
Sama je v skupnost prišla preko usluge taksista, ki jo oni uporabljajo preko oseb, ki jim zaupajo. Tako je bila potem tudi povabljena k škofu (na dve skupnosti imajo 3) in je pri njih doma živela in tako imela možnost resnično spoznati njihovo življenje. Ker je bila povabljena od župnika, so ji potem zaupali vsi v skupnosti.
Od 4 – 4.30 h vstanejo za molžo zajtrk je ob 5.30h. Če so moški z molžo prej gotovi, se ponudijo za pomoč pri pripravi zajtrka. Če njihova pomoč ni potrebna, pa se umaknejo vsak v svoj mirni kot in predano in spoštljivo prebirajo Biblijo – kaj jim bog namenja za ta dan.
Barve v hiši so zelena, modra in rjava. Na stenah ni slik. Imajo pa radi lepo in se radi ukvarjajo s pachwork-om, ki polepša njihova pregrinjala za posteljo – vse ročno in miniaturno in lično izdelano. Sedaj imajo vodovodno napeljavo iz vrtin , ki teče s pomočjo generatorjev. Voda pa se topla in mrzla slabo mešata, tako se lahko pod tušem znajdeš pod mrzlo, če je nekdo odprl v hiši vročo vodo, ali pa pod kropom, če nekdo odpre drugo pipo s hladno vodo.
Ob požaru na seniku zaradi strele, so vsi takoj razmišljali konstruktivno. Požar lahko pogasijo le gasilci, ker je vse leseno in je notri krma. Takoj pa so poskrbeli za hrano, tako za gasilce, kot za živali. Škof je kmeta povprašal čez kak dan, če že ima les in so se skupno dogovorili, kdaj se začne obnova, ki so jo vsi družno – tako rekoč takoj - izvedli.
Pokopališče ima ograjo. Amiši so pokopani znotraj ograje z enostavnimi nagrobniki na travniku. Tisti, ki pa so odšli, a so želeli biti tu pokopani, ali pa nekdo, ki je nekaj narobe naredil, pa se za to ni spokoril, pa je zunaj ograde. Če pa je nekdo umrl sredi spokoritve, pa je pokopan pod ograjo.
Še odgovori na vprašanja v drugem delu:
Pravoverni amiši je osnovna linija vere. Amiške kmetije so pomešane z običajnimi kmetijami. Kdor pride k maši pomeni, da mu resnično zaupajo. Ko je šla k maši so iskali garderobo zanjo. Pojejo pesmi s 120 kiticami – pojejo kot koralno petje. So zelo razgledani, ker veliko berejo. Zdravstveno in socialno zavarovanje ne plačujejo, kar se priporoča tudi nam. Živijo v naravi in jedo zdravo. Stres je strah – tega nimajo. Verjamejo v boga in medsebojno sodelovanje. Imajo 70% manjšo obolevnost od ostalih Američanov. Poroke morajo biti zelene. Skozi hrano se izraža ljubezen. Njihov zajtrk je sadje z jogurtom. Ker zgodaj začnejo delati – tudi umešana jajca in klobase – močan zajtrk in na koncu obvezno pita. Za kosilo so razne juhe in sendviči. Večerja je družinska: solate, 2 vrsti mesa, veliko prilog (bolj nemški izvor), sladice in sedaj pogosto sladoled. Pri njih je veliko materjalne menjave med kmeti v skupnosti. Držijo se okoliške hrane. Polja minimalno škropijo - skoraj bio hrana in najvišji donos v ZDA. Živijo predvsem v ZDA – vse države in v Kanadi. Hoteli so se naseliti tudi v J:Ameriki, a jim tam ni odgovarjalo. Ali so verska skupnost ali narod – so hitro rastoči in lahko enkrat postanejo tudi narod – kot judje. Imajo svoje knjige o svojih izkušnjah ali ordnunge – pravila življenja. Imajo 3 škofe. Ko jih izbirajo se najprej volijo izberejo 3 -5 primernih imen za to mesto. V sveta pisma – za vsakega – vstavijo 1 listek. Kdor vzame biblijo z listkom je potem izžreban in izbran. Oni vodijo skupnost. Škofi večih skupnosti lahko še kaj skupno predebatira. V večini se odločajo, ko se cela skupnost zbere. So protestanti – manj častijo Marijo. Imajo direkten stik z Bogom.
Nevenka Vahtar
Amiši
Predavateljica je dipl. zgodovinarka teologije in dela kot turistična vodnica ter piše članke.
Predavateljico smo poslušali že, ko nam je predstavila Inuite.
Sedaj pa je predstavila življenje med Amiši, ki ga je sama podoživela. So preprosti ljudje baptistične protestantske vere. Iz domače Nemčije so jih preganjali in so našli novi dom v Pensilvaniji, ki jih je sprejela in jim omogočila, da so živeli še naprej po svoje. Imajo zelo radi otroke – so jim velika vrednota. Tako so tudi zelo hitro rastoča skupina ljudi. Sedaj jih je okoli 400.000 in se njihova populacija na 20 let podvoji.
Živijo brez elektrike. Oblačenje je zelo skromno. Primerno blago mati kupi, ko ga najde, kar v bali in potem obleče vanj sebe in otroke. Tako so potem kot koklja in piščeta – če se malo pošalimo. Družina jim je svetinja. Ženska se iz navedenih vzrokov odloči ob otrocih ostati doma in zato ne rabijo vrtcev. Imajo tudi svoje šole – enoprostorske in vsi – od 1. Do 8. Razreda so istočasno v učilnici, ki je kot izpred 100 let. Otroci sprejemajo odgovornost že od 10. leta starosti in to se vidi tudi v šoli, da se sami učijo med drugimi, ki se učijo nekaj drugega. Šola ima po približno 25 otrok. Otroci so samostojni, potrpežljivi in vedno so za sodelovanje. Imajo 3 dodatne predmete. Berejo Biblijo, zaradi izvora Hochdeutsch – knjižno nemščino in Pensilvansko nemščino, ki je njihov materni jezik. Šolske analize v ZDA so pokazale po 8-letki, da so ti otroci enako ali več pridobili s šolanjem kot v običajnih šolah. Lahko se enačijo z 2. letnikom gimnazije. Od 15. leta se lahko (kot tudi Inuiti) začnejo učiti obrti – delati pri mojstru.
Po šoli pri 14. letih ostanejo doma, dokler se ne odločijo – čez približno 1 leto, kaj bi bili v življenju. Dekleta, ki se odločijo biti učiteljice, se same nadaljnje izobražujejo v knjižnicah.
Roomspring – posebno obdobje, ko imajo starši otroke za odrasle in jim dajo 2 leti možnosti spoznavanja običajnega sveta. V tem času jih vzdržujejo. Takrat je otrokom dovoljeno običajno ameriško življenje: naredijo izpit in vozijo avto, imajo računalnik in zahodnjaške obleke, se ukvarjajo z glasbo . . . strarši pa za ta čas molijo, da se bodo otroci znali v tem okolju varno znajti in se bodo potem odločili za vrnitev.
Po tem obdobju se jih 90% vrne. Prodajo, kar so posedovali in se vrnejo v domač način življenja. Potem sledi iskanje partnerja, kar pa se dogaja na javnih druženjih. Poroke so iz praktičnega vzroka novembra in decembra, ko je dovolj hladno, da se hrana, ki jo pripravijo za 300 – 500 ljudi, ne pokvari. Pa tudi v tem času lahko vsi pridejo, ker ni dela na polju.
Nimajo verskih stavb. Vsaka hiša ima velik prostor, ki je primeren za zbiranje ob maši ali pa ob porokah ali podobnem. Vrstni red vstopanja pri maši je tudi pomemben: najprej starejše gospe in potem dekleta, pa moški in nato moška mladina. Ker maša traja 3,5 ure je to dolgo časa in je potrebno poskrbeti za 2 obroka za vse ljudi iz skupnosti – 300 ali več – do 1000 obrokov.
Nimajo avtomobilov, imajo pa kočije, ki se vozijo po običajnih cestah, zato je poskrbljeno za osnovne standarde – zadnje luči in smernike. Imajo tudi otroški sedež – običajno zgornji standard kvalitete (5 točkovno zapenjanje)- ob tem, da je celotna kočija zelo krhka. Traktorji so le za prevoz na polje in z polja. Na polju imajo pomagala – kombajn z motorjem na agregat in konjsko vprego za premikanje po polju. Imajo konje, mule in osle.
Hiše so velike, ker je tudi veliko otrok. Ni razlik med deklicami in dečki. Ko se zadnji otrok poroči, poskrbi, da dobijo starši novo precej veliko kompletno stanovanje – največkrat kot prizidek k že obstoječemu objektu. Novi domači gospodar pa poskrbi tudi za vse neporočene, ki ostanejo doma. Tako je tudi po 4 generacije skupaj in več sester in bratov. Tako so hiše tudi zelo razgibane.
Ko je mamo 5 deklic vprašala, ali si želijo še sina, jo je mamica čudno pogledala. Njim so vsi otroci ravno pravi: naj bodo le srečne in blagoslovljene kot otroci in potem kot dekleta, mame, žene, ženske, gospodinje.
Njihovo življenje je skromno: žene so doma, moški delajo. Radost in veselje izražajo predvsem skozi svoje delo za druge. Poroka se ne praznuje z rajanjem – se pa s plakatom pred hišo obvesti mimoidoče, da je v tej hiši radost ob dogodku in vsi mimoidoči se tej radosti pridružijo s hupanjem. Na zunaj delujejo pateriarhalno, a to niso. Škof je ob bolni ženi pomival posodo. Bog jim je namenil naloge in danosti.
Višek hrane običajno prodajo tako, da pred vhod postavijo voziček, mizo, gajbico s pridelki in cenikom ter škatlo za denar in si vsak kupi, ki pride mimo kar rabi. Oni se z lopovi ne ukvarjajo. Prodajajo le viške – torej to, kar je v prodaji, njihov obstoj ne ogroža. Če jim je namenjeno, bodo dobili pripadajočo gotovino. Če pa to kdo ukrade – je to problem lopova – vsakemu svoje. To ni njihov problem, to je lopovova vest.
Po poklicu so v glavnem obrtniki, to kar se pri domačih obrtnikih mladi lahko izučijo.
Spoštujejo konec tedna – vse postorijo do 15h v soboto popoldan in so do konca nedelje praznični – gredo na izlete ali kar jih pač prostočasnega veseli. V ponedeljek pa se naenkrat začnejo pojavljati vrvi za perilo, ker takrat vse domačije obvezno perejo. Lahko tudi dodatno še kak dan med tednom – po potrebi.
Igrač nimajo veliko. Kot nekoč, jim je dovolj palica, da se igrajo ribolov. Veliko so v naravi in se pobrigajo sami za svojo varnost. Kmalu začnejo pomagati doma in pri obrteh, zato ne velja za njih zakon, kdaj se otroci lahko zaposlijo. Amiše se najlažje vidi, ko gredo v ali iz šole – 6.30 ali 16 uri. Šola je kot ostale hiše. Da je šola, prepoznamo po skirojih pred njo. Pred 6 leti je tovornjakar ustavil pred eno njihovo šolo in zaprl v šolo 11 deklic, ki jih je hotel posiliti. Ker mu to ni uspelo, je začel streljati in ubil 6 od njih. Novinarje ni presenetilo okrutno dejanje, temveč izjava, ki jo je dal eden – oče – iz skupnosti. Prosil jih je, da jih pustijo v miru žalovati. Obenem pa jih je tudi prosil, naj pustijo na miru storilca in njegovo družino. Oni sami so nesrečni, da se jim je zgodila tragedija, a ne obsojajo storilca, ker to ni njihovo, da sodijo. Pomembno je odpuščanje. Pastor, ki je to že 40 let, je izjavil po pogrebu, da je bil takrat najbližje k bogu.
Predavateljici se je zdelo, da so amiši na nek način tudi hinavski. Ne elektriki, ne avtomobilom, računalnikom. Na plin imajo sedaj tudi razsvetljavo (petrolejka, sveča so tudi še). Na plin je tudi hladilnik, pralni stroj in manjši gospodinjski aparati. Pred hišo je ob cesti kot nekak poljski WC – mala skromna hiška s telefonom »s tajnico«. Tako se telefonira največ kot sporočilo – telegramsko - in se gre vsake toliko pogledat, če je tudi kako sporočilo, odgovor prispel. Telefon ne sme biti v hiši, ker se ga ne sme slišati.
Njihova garderoba je moški – dva plašča, slamniki za ob delavnikih in polsten klobuk ob praznikih. Nato hlače, telovnik in površnik. Vse je črno in brez zadrg in tudi vidnih gumbov. Ženske obleke v celem in enobarvne temnih, rjavih ali naravnih tonov nujno spenjanje je z navadnimi bucikami. Tudi njihove kapice so predvsem bele ali črne in tudi v lase spete z bucikami. Čevlji niso opredeljeni in bi lahko bili tudi rdeči ali teniske, a se v večini odločijo za črne. Visoke pete na ženskih čevljih so bile predmet skupnostne debate in odločanja.
Sama je v skupnost prišla preko usluge taksista, ki jo oni uporabljajo preko oseb, ki jim zaupajo. Tako je bila potem tudi povabljena k škofu (na dve skupnosti imajo 3) in je pri njih doma živela in tako imela možnost resnično spoznati njihovo življenje. Ker je bila povabljena od župnika, so ji potem zaupali vsi v skupnosti.
Od 4 – 4.30 h vstanejo za molžo zajtrk je ob 5.30h. Če so moški z molžo prej gotovi, se ponudijo za pomoč pri pripravi zajtrka. Če njihova pomoč ni potrebna, pa se umaknejo vsak v svoj mirni kot in predano in spoštljivo prebirajo Biblijo – kaj jim bog namenja za ta dan.
Barve v hiši so zelena, modra in rjava. Na stenah ni slik. Imajo pa radi lepo in se radi ukvarjajo s pachwork-om, ki polepša njihova pregrinjala za posteljo – vse ročno in miniaturno in lično izdelano. Sedaj imajo vodovodno napeljavo iz vrtin , ki teče s pomočjo generatorjev. Voda pa se topla in mrzla slabo mešata, tako se lahko pod tušem znajdeš pod mrzlo, če je nekdo odprl v hiši vročo vodo, ali pa pod kropom, če nekdo odpre drugo pipo s hladno vodo.
Ob požaru na seniku zaradi strele, so vsi takoj razmišljali konstruktivno. Požar lahko pogasijo le gasilci, ker je vse leseno in je notri krma. Takoj pa so poskrbeli za hrano, tako za gasilce, kot za živali. Škof je kmeta povprašal čez kak dan, če že ima les in so se skupno dogovorili, kdaj se začne obnova, ki so jo vsi družno – tako rekoč takoj - izvedli.
Pokopališče ima ograjo. Amiši so pokopani znotraj ograje z enostavnimi nagrobniki na travniku. Tisti, ki pa so odšli, a so želeli biti tu pokopani, ali pa nekdo, ki je nekaj narobe naredil, pa se za to ni spokoril, pa je zunaj ograde. Če pa je nekdo umrl sredi spokoritve, pa je pokopan pod ograjo.
Še odgovori na vprašanja v drugem delu:
Pravoverni amiši je osnovna linija vere. Amiške kmetije so pomešane z običajnimi kmetijami. Kdor pride k maši pomeni, da mu resnično zaupajo. Ko je šla k maši so iskali garderobo zanjo. Pojejo pesmi s 120 kiticami – pojejo kot koralno petje. So zelo razgledani, ker veliko berejo. Zdravstveno in socialno zavarovanje ne plačujejo, kar se priporoča tudi nam. Živijo v naravi in jedo zdravo. Stres je strah – tega nimajo. Verjamejo v boga in medsebojno sodelovanje. Imajo 70% manjšo obolevnost od ostalih Američanov. Poroke morajo biti zelene. Skozi hrano se izraža ljubezen. Njihov zajtrk je sadje z jogurtom. Ker zgodaj začnejo delati – tudi umešana jajca in klobase – močan zajtrk in na koncu obvezno pita. Za kosilo so razne juhe in sendviči. Večerja je družinska: solate, 2 vrsti mesa, veliko prilog (bolj nemški izvor), sladice in sedaj pogosto sladoled. Pri njih je veliko materjalne menjave med kmeti v skupnosti. Držijo se okoliške hrane. Polja minimalno škropijo - skoraj bio hrana in najvišji donos v ZDA. Živijo predvsem v ZDA – vse države in v Kanadi. Hoteli so se naseliti tudi v J:Ameriki, a jim tam ni odgovarjalo. Ali so verska skupnost ali narod – so hitro rastoči in lahko enkrat postanejo tudi narod – kot judje. Imajo svoje knjige o svojih izkušnjah ali ordnunge – pravila življenja. Imajo 3 škofe. Ko jih izbirajo se najprej volijo izberejo 3 -5 primernih imen za to mesto. V sveta pisma – za vsakega – vstavijo 1 listek. Kdor vzame biblijo z listkom je potem izžreban in izbran. Oni vodijo skupnost. Škofi večih skupnosti lahko še kaj skupno predebatira. V večini se odločajo, ko se cela skupnost zbere. So protestanti – manj častijo Marijo. Imajo direkten stik z Bogom.
Nevenka Vahtar