Bela Cerkev in Vinji Vrh - 5. 4. 2017
Vinko in Elčka sta v toplicah, a mi smo ob 8.00 vseeno na rondoju in pod vodstvom Ljuba se odpeljemo - nas 18 - do Bele Cerkve, kjer nas čaka Boris.
Najprej se odpravimo do Škratove jame ob avtocesti. Pridemo do table, ki opozarja na ostanek iz rimskih časov. To področje pa je poseljeno že iz kamene dobe naprej. Do Škratove jame pa se povzpnemo po stopnicah. Tu je v jami Škrat, ki naj bi pomagal Beli cerkvi. Na tabli je še po ljudskem pripovedovanju napisana zgodba.
Naprej potujemo skozi Belo Cerkev in skozi gorice na Vinji Vrh, kjer nas preseneti plot iz desk, na katerih je napisana cela pesem. Za plotom pa hiška kot cerkvica – ovčji domek.
Srečamo tudi športnico – tekačico, ki je ravno končala svoj tek in nas dohiti pred svojim domom, kjer občudujemo, kako je lepo uredila – utrdila grvino pod dovozom k hiši – naravni material – deske je utrdila s količki, da sedaj lahko posadi grmovnice in rože, ki bodo potem same držale breg. Nazaj grede pa z mamo betonirata robnik ob robu dovozne ceste nad grvino.
Za naše oko se nekaj vidi po pokrajini, a ne preveč dobro in ne daleč, ker nam to meglice, ki se dvigajo in spuščajo, preprečujejo. Dež nas je le malo preplašil, a vreme je zdržalo in se na koncu še malo nasmejalo s sončnimi žarki. Na cesti pa vidimo ostanke nevihte, ki je bila to noč in pustila posledice na makadamu in nanosila pesek na asfalt.
Jože in Marjan ogromni sod nad vinogradom izkoristita za inštrument - boben – pod vtisom glasbenega dogodka s predavanja prejšnji dan.
Na poti opazimo več preš kot okras in veliko vodnjakov - štirn, ki delujejo, kot da so še v uporabi.
Na Malem Vinjem vrhu je ena cerkev, na Velikem Vinjem vrhu pa vidimo močno zapuščeno cerkev in srečamo skupino avstrijskih turistov - pohodnikov, ki so na dopustu v Šmarjeških toplicah.
Sonce pa nam je »posijalo«, ko nas Boris odpelje malo naprej od cerkve do zidanice hčerinega tasta, kjer se pod nadstreškom ob hiši pokaže cela pojedina. Čeprav gospodar nima prevelikega vinograda, je tu ob trgatvi za berače veliko prostora in tudi lep kamin za peko odojka.
Boris nas preseneti tudi kot velikonočni zajček in nam podari sladka jajčka.
Za vse Borisu hvala!
Od cerkve na Velikem Vinjem vrhu se spustimo proti naselju Bela Cerkev malo drugače.
Že na poti navzgor smo opazili hiško – smo mislili, da je čebelnjak. Sedaj pa srečamo lastnika, ki nas prijazno povabi, da si njegovo dvorišče in delavnico – atelje ogledamo. Hiška je domovanje čmrljev in zelo lično poslikana. Na hiši pa ima še skupino obrazov – relief – vaških posebnežev. V ateljeju pa še dosti plastik in slik – tudi Šentjanž, od koder izvira – v sorodu je z Repovži. Zraven pa sta še 2 ribnika s pravimi ribami, ki niso le za okras. Preden se poslovimo, še povabi, da se še oglasimo in dobimo kavo.
V Beli Cerkvi pa se sprehodimo skozi kraj in vidimo lepe stare hiše. Za Muzej žive dediščine pa smo prišli na pravi dan, a malo prezgodaj za ogled, ki je šele od 16.00 – 17.00.
Ko končamo pohod, se za kavico dogovorimo v gostilni, ki je motel Deteljica. Tu Romana in Jože izkoristita igrala – za svojo dušo.
Poslovimo se od Borisa in se mu še enkrat zahvalimo za lep dan!
Po Ireninih podatkih se vidi, da smo naredili kar lep sprehod in končali v Sevnici tam okrog 14. ure.
Zapisala
Nevenka Vahtar
Irena:
kot po navadi, sledijo podatki:
14.375 korakov, 8 km, 625 m, 2 uri, 29 minut, 569 porabljenih kalorij
OPOMBA
Pri teh podatkih je vedno zajet tudi čas in hoja do mojega stanovanja.
Kaj češ, nekaj tresljajev naprava zazna, četudi je v nahrbtniku.
A, ker moramo vsi priti domov, je podatek verodostojen.
Danes smo več zaužili, kot porabili...hahaha....a je bilo dobro!
Najprej se odpravimo do Škratove jame ob avtocesti. Pridemo do table, ki opozarja na ostanek iz rimskih časov. To področje pa je poseljeno že iz kamene dobe naprej. Do Škratove jame pa se povzpnemo po stopnicah. Tu je v jami Škrat, ki naj bi pomagal Beli cerkvi. Na tabli je še po ljudskem pripovedovanju napisana zgodba.
Naprej potujemo skozi Belo Cerkev in skozi gorice na Vinji Vrh, kjer nas preseneti plot iz desk, na katerih je napisana cela pesem. Za plotom pa hiška kot cerkvica – ovčji domek.
Srečamo tudi športnico – tekačico, ki je ravno končala svoj tek in nas dohiti pred svojim domom, kjer občudujemo, kako je lepo uredila – utrdila grvino pod dovozom k hiši – naravni material – deske je utrdila s količki, da sedaj lahko posadi grmovnice in rože, ki bodo potem same držale breg. Nazaj grede pa z mamo betonirata robnik ob robu dovozne ceste nad grvino.
Za naše oko se nekaj vidi po pokrajini, a ne preveč dobro in ne daleč, ker nam to meglice, ki se dvigajo in spuščajo, preprečujejo. Dež nas je le malo preplašil, a vreme je zdržalo in se na koncu še malo nasmejalo s sončnimi žarki. Na cesti pa vidimo ostanke nevihte, ki je bila to noč in pustila posledice na makadamu in nanosila pesek na asfalt.
Jože in Marjan ogromni sod nad vinogradom izkoristita za inštrument - boben – pod vtisom glasbenega dogodka s predavanja prejšnji dan.
Na poti opazimo več preš kot okras in veliko vodnjakov - štirn, ki delujejo, kot da so še v uporabi.
Na Malem Vinjem vrhu je ena cerkev, na Velikem Vinjem vrhu pa vidimo močno zapuščeno cerkev in srečamo skupino avstrijskih turistov - pohodnikov, ki so na dopustu v Šmarjeških toplicah.
Sonce pa nam je »posijalo«, ko nas Boris odpelje malo naprej od cerkve do zidanice hčerinega tasta, kjer se pod nadstreškom ob hiši pokaže cela pojedina. Čeprav gospodar nima prevelikega vinograda, je tu ob trgatvi za berače veliko prostora in tudi lep kamin za peko odojka.
Boris nas preseneti tudi kot velikonočni zajček in nam podari sladka jajčka.
Za vse Borisu hvala!
Od cerkve na Velikem Vinjem vrhu se spustimo proti naselju Bela Cerkev malo drugače.
Že na poti navzgor smo opazili hiško – smo mislili, da je čebelnjak. Sedaj pa srečamo lastnika, ki nas prijazno povabi, da si njegovo dvorišče in delavnico – atelje ogledamo. Hiška je domovanje čmrljev in zelo lično poslikana. Na hiši pa ima še skupino obrazov – relief – vaških posebnežev. V ateljeju pa še dosti plastik in slik – tudi Šentjanž, od koder izvira – v sorodu je z Repovži. Zraven pa sta še 2 ribnika s pravimi ribami, ki niso le za okras. Preden se poslovimo, še povabi, da se še oglasimo in dobimo kavo.
V Beli Cerkvi pa se sprehodimo skozi kraj in vidimo lepe stare hiše. Za Muzej žive dediščine pa smo prišli na pravi dan, a malo prezgodaj za ogled, ki je šele od 16.00 – 17.00.
Ko končamo pohod, se za kavico dogovorimo v gostilni, ki je motel Deteljica. Tu Romana in Jože izkoristita igrala – za svojo dušo.
Poslovimo se od Borisa in se mu še enkrat zahvalimo za lep dan!
Po Ireninih podatkih se vidi, da smo naredili kar lep sprehod in končali v Sevnici tam okrog 14. ure.
Zapisala
Nevenka Vahtar
Irena:
kot po navadi, sledijo podatki:
14.375 korakov, 8 km, 625 m, 2 uri, 29 minut, 569 porabljenih kalorij
OPOMBA
Pri teh podatkih je vedno zajet tudi čas in hoja do mojega stanovanja.
Kaj češ, nekaj tresljajev naprava zazna, četudi je v nahrbtniku.
A, ker moramo vsi priti domov, je podatek verodostojen.
Danes smo več zaužili, kot porabili...hahaha....a je bilo dobro!