Drušče in Pečice - 13. 1. 2016
Več posnetkov Vinka Šeška.
Posnetki Marte Brežan.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Tokrat se komaj preštejemo, saj se nas zbere ob 8. uri kar 21. Zato potrebujemo kar 5 šoferjev, da se odpeljemo do štartne pozicije pred vasjo Drušče.
Pohod bo en večji krog okrog vasi.
Ugotavljamo, da je to področje precej kraško, saj se vidijo v obliki polj vrtače.
Tu so tudi lepi razgledi na okolico. Vidimo Lisco, desno so Rogačice, spodaj cerkev Stopno, levo Stara Bučka. Kozje vidimo za Druščami.
V vasi sta dve večji skali, ki se zdita Vinku posebni, a izve, da sta prinešeni in nista tu od nekdaj.
Pridemo do vodnega zajetja. Cesto za dostop so na novo očistili, zato je precej blatna, a si gremo vseeno pogledat, saj je lepo pozidano in z vrati, ki jih lahko odpremo, da pogledamo v notranjost.
Ogled se nam odpre na kamnolom na nasprotnem hribu, ki smo ga pred kratkim obhodili. Tam mimo je asfaltna cesta, ki je najkrajša povezava med Novim mestom in Sevnico. Mala Hubajnica je zadaj. Bolj levo je Primož, Znojile, Rogačice. Smer proti Vinkovem vikendu prepoznamo po samostoječem drevesu in malo hiško desno od njega med dvema hostama.
Pečice – vinogradi. Dosti je tu zaraščeno. V gozdu je še kakšna zapuščena zidanica, ki priča o tem, da je bila tu včasih kulturna krajina. Telče se razprostirajo po pobočju desno. Levo od Telč je Pijana gora. Prežihov Voranc je pisal knjigo Od Mokronoga do Pijane gore, kar je sedaj pohodna pot.
Vidimo pretvornik na Lazah. Desno pa na sosednjem pobočju njive v terasah, ki so postopno nastale z oranjem.
Vidimo Malo Hubajnico.
Češnjice so desno in desno spodaj Lasnik. Vidi se cerkev na Primožu, levo Rogačice, zadaj Kosmatinec.
Tako smo naredili krog in vedno malo drugače pogledali na okolico.
Predno pridemo čisto naokoli, pa pridemo do večjih skal, ki – kot da so z namenom tako postavljene – v rahlem loku – kot da jih je postavil M. Pogačnik – vmes še kamnita miza. Energij nismo izmerili – a bi bilo zanimivo.
Pot je bila malo po cesti, malo po gozdnih cestah, poteh tudi malo čez drn in strn in tudi čez »potoček, kjer ni most«. Torej smo zvesti našemu načinu poti. Dan je bil lep in v soncu so se po pobočjih vlekle meglice, ki so ustvarjale svoj čar. V sencah pa se je držal mraz.
Zapisala Nevenka Vahtar
Posnetki Marte Brežan.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Tokrat se komaj preštejemo, saj se nas zbere ob 8. uri kar 21. Zato potrebujemo kar 5 šoferjev, da se odpeljemo do štartne pozicije pred vasjo Drušče.
Pohod bo en večji krog okrog vasi.
Ugotavljamo, da je to področje precej kraško, saj se vidijo v obliki polj vrtače.
Tu so tudi lepi razgledi na okolico. Vidimo Lisco, desno so Rogačice, spodaj cerkev Stopno, levo Stara Bučka. Kozje vidimo za Druščami.
V vasi sta dve večji skali, ki se zdita Vinku posebni, a izve, da sta prinešeni in nista tu od nekdaj.
Pridemo do vodnega zajetja. Cesto za dostop so na novo očistili, zato je precej blatna, a si gremo vseeno pogledat, saj je lepo pozidano in z vrati, ki jih lahko odpremo, da pogledamo v notranjost.
Ogled se nam odpre na kamnolom na nasprotnem hribu, ki smo ga pred kratkim obhodili. Tam mimo je asfaltna cesta, ki je najkrajša povezava med Novim mestom in Sevnico. Mala Hubajnica je zadaj. Bolj levo je Primož, Znojile, Rogačice. Smer proti Vinkovem vikendu prepoznamo po samostoječem drevesu in malo hiško desno od njega med dvema hostama.
Pečice – vinogradi. Dosti je tu zaraščeno. V gozdu je še kakšna zapuščena zidanica, ki priča o tem, da je bila tu včasih kulturna krajina. Telče se razprostirajo po pobočju desno. Levo od Telč je Pijana gora. Prežihov Voranc je pisal knjigo Od Mokronoga do Pijane gore, kar je sedaj pohodna pot.
Vidimo pretvornik na Lazah. Desno pa na sosednjem pobočju njive v terasah, ki so postopno nastale z oranjem.
Vidimo Malo Hubajnico.
Češnjice so desno in desno spodaj Lasnik. Vidi se cerkev na Primožu, levo Rogačice, zadaj Kosmatinec.
Tako smo naredili krog in vedno malo drugače pogledali na okolico.
Predno pridemo čisto naokoli, pa pridemo do večjih skal, ki – kot da so z namenom tako postavljene – v rahlem loku – kot da jih je postavil M. Pogačnik – vmes še kamnita miza. Energij nismo izmerili – a bi bilo zanimivo.
Pot je bila malo po cesti, malo po gozdnih cestah, poteh tudi malo čez drn in strn in tudi čez »potoček, kjer ni most«. Torej smo zvesti našemu načinu poti. Dan je bil lep in v soncu so se po pobočjih vlekle meglice, ki so ustvarjale svoj čar. V sencah pa se je držal mraz.
Zapisala Nevenka Vahtar