Gradišče - 18. 11. 2015
Takole nas Vinko povabi na izlet in doda še mapo – zemljevid poti in tudi, kako bomo višinsko prehodili pot:
V sredo, 18. 11., vas vabim v največji strnjeni gozdni kompleks v naši občini - Radovan. Gozd je naša največja naravna dobrina. Da ga malo bolje spoznamo sem med nas povabil gozdarskega strokovnjaka, vodjo Krajevne enote Zavoda za gozdove, inženirja Miloša Brinovca.
Naše druženje z Brinovcem bo trajalo 2 uri, tako se ga lahko udeležite tudi tisti, ki bi radi dopoldan še na pokopališče kropit Romana.
Tudi tokrat se je podatkom pridružila Irena s svojimi meritvami:
Oj Nevenka,
spet ti pošiljam podatke za sredin pohod, 18.11.2015:
čas prehojene poti je 1 ura, 36 min.
9795 korakov ali 7 km in 346 m
ter 477,5 porabljenih kalorij za mene...hahaha
Tisti, ki so težji od mene, so verjetno porabili malo več kalorij...hahaha
Želim ti leeeeep vikend!
Še v istem dnevu pa Ljubo dopolni zemljevid s fotkami pohoda.
Pa še moje poročilo:
Tokrat nas je 20 in od rondoja se zapeljemo samo malo v Mirnsko dolino ter dvignemo malo nad cesto, kjer lahko parkiramo avtomobile. Razveselimo se Sonje in Fije, ki sta zopet našli čas za nas. Spustimo se predvsem v bukov gozd in zato večina uživa v globoki preprogi šumečega listja. Dvig na hrib je kar strm, saj je dolina Mirne zelo ozka. Mene pa to ne veseli tako, saj je kamen v listju drobljiv in s tem nestabilen, pa tudi okrogla veja lahko tudi tebe zavali, ko se skotali.
Ko pridemo na vrh, je tu planota – jasa s hišo in kozolcem. Gospod Miloš Brinovec nam pove malo zgodovine in opiše sedanje stanje gospodarjenja z gozdom na področju Gradišče – Rekštajn.
Po nacionalizaciji so bili to državni gozdovi, ki so jih po osamosvojitvi vrnili Jaklinovim (na levem in desnem bregu) – približno 1000 ha. Nekaj gozdov država odkupi. Sedaj sta tu dva lastnika.
Turiški grad – tako se tudi imenuje to področje. Tu so tudi ostanki grobišč.
Gospod Brinovec pove tudi, da nas sedaj ob delu v gozdovih usmerja predvsem narava – snegolom je naredil največje poškodbe v Mirnski dolini, Mokronogu - največ škode na listavcih. Žled pa je naredil ogromno škodo na iglavcih in tu je težava s podlubniki, ki delajo veliko gospodarsko škodo – na trgu je preveč lesa, ki je za povrh še II. kvalitete. Lubadar se v toplem vremenu razvije v 3 tednih in ima takrat lahko do 5 generacij v enem letu. Odrasla žival vrta pod lubjem pokončno, kar še ni tako hudo. Ličinka pa vrta vodoravno in s tem prekine sokovne poti v lesu, zaradi česar drevo propade. Tako zadnja leta v gozdu vršijo samo sanacijo. K temu so še dodatna težava poplave, ki uničijo mostove in ceste.
Naravno smreka raste od Kranja navzgor v visokih legah. Že z Marijo Terezijo se je začelo pogozdovanje s smreko tudi drugod, saj je najbolj donosen les. Sedaj se sadi 1 x bolj na redko, da vmes rastejo tudi listavci. Za pletje smrečic skrbijo – za to imajo kmetje še voljo - in tako lepše nastaja nov gozd. Naravno vzdrževanje gozda je najboljše.
Lado doda, da je bilo na tem prostoru gradišče. Od prvotnih 5 hiš, ki so tu nekoč stale, je ostala le gozdarska hiša. Danes je okrog jase le gozd in si težko predstavljamo, da so bili tu vinogradi in travniki - pašniki. Vinko doda, da je tu nekdo želel imeti konje. Ker se jim to ni zdelo primerno – so gozdarji področje na hitro pogozdili. Po vojni je bil tu skrbnik Konrad, sedaj pa je hiša prazna. Ta hrib se imenuje Tingart.
Sumili so, da bi tu lahko bila tudi utrdba, a niso za to našli nikakršnih dokazov. Od tu se v dolino Mirne vlaka spušča kar naravnost navzdol.
Ob razlagi se je gospod Miloš dotaknil tudi avtomatizacije, ki je neverjetna. Najprej so ročno delo zamenjale težke motorke, ki so s tresenjem povzročile »bele roke«. – težave z zdravjem. Konja zamenja traktor – »timberček« – kot so mu rekli. Od več gozdarjev se je število najprej skrčilo na dva. Sedaj pa opravi delo eden z zelo avtomatiziranim traktorjem. Ko je bil v 80-letih snegolom, so si v nekaterih evropskih državah pomagali tudi s helikopterji na nedostopnih terenih.
Pridemo do razpotja in, če bi tu pot nadaljevali naravnost, bi prišli na Kovačev hrib.
Zagledamo grm z grozdastimi plodovi, ki ga ne prepoznamo – to bo Vinko skušal ugotoviti s fotografijo. Z Dušanovo pomočjo ugotovimo, da je to invazivna tujerodna zdravilna rastlina ameriška barvilnica. Pomislimo na neznane. Paulonija je zelo invazivna rastlina – drevo zelo hitro raste in se je že iz vrtov preselila v gozdove.
Gospod Miloš nam pokaže tudi karte - gozdni načrt, kjer so parcele označene, da je dober pregled nad delom. Premerka, rajser – orodje za merjenje vrednosti lesa.
Kovačev hrib je na zemljevidu komaj razpoznaven – parcele so zelo na drobno razdrobljene. Mnogi niti ne vedo, kateri in kje je njihov košček gozda. To je težko pametno vzdrževati. Veleposest, po kateri smo hodili, pa je last le dveh iz Slovenj Gradca.
Gozd je vedno pod posebnim nadzorom. Država z zakonom in predpisi zagotavlja širši družbeni interes. Dejansko ima lastnik le les. Po zakonu o gozdovih greš peš lahko povsod. Če te lastnik omejuje, mora imeti potrdilo o pobiranju gozdnih sadežev za svoje potrebe.
Na poti, ki je v večini v gozdu, se ustavimo na razglednih točkah, kjer se vidi do Kuma.
Zahvalili smo se Milošu Brinovcu za izčrpno razlago.
Sprehod po gozdu je bil še posebno lep zaradi sončnega in suhega vremena.
Videli smo tudi enega jurčka in eno marelo, ki sta bila malo ožrta in rahlo suha. Če bi bila sila, bi ju še lahko pojedli. Tako pa smo jih z drugimi gobami le poslikali.
Skupno smo se šli poslovit od prezgodaj umrlega Romana Novšaka.
V gostišču Teraž pa smo še popili kavico za Martinin god, ki smo ga pevsko navdahnili z pivsko pesmico.
Končali okrog 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
V sredo, 18. 11., vas vabim v največji strnjeni gozdni kompleks v naši občini - Radovan. Gozd je naša največja naravna dobrina. Da ga malo bolje spoznamo sem med nas povabil gozdarskega strokovnjaka, vodjo Krajevne enote Zavoda za gozdove, inženirja Miloša Brinovca.
Naše druženje z Brinovcem bo trajalo 2 uri, tako se ga lahko udeležite tudi tisti, ki bi radi dopoldan še na pokopališče kropit Romana.
Tudi tokrat se je podatkom pridružila Irena s svojimi meritvami:
Oj Nevenka,
spet ti pošiljam podatke za sredin pohod, 18.11.2015:
čas prehojene poti je 1 ura, 36 min.
9795 korakov ali 7 km in 346 m
ter 477,5 porabljenih kalorij za mene...hahaha
Tisti, ki so težji od mene, so verjetno porabili malo več kalorij...hahaha
Želim ti leeeeep vikend!
Še v istem dnevu pa Ljubo dopolni zemljevid s fotkami pohoda.
Pa še moje poročilo:
Tokrat nas je 20 in od rondoja se zapeljemo samo malo v Mirnsko dolino ter dvignemo malo nad cesto, kjer lahko parkiramo avtomobile. Razveselimo se Sonje in Fije, ki sta zopet našli čas za nas. Spustimo se predvsem v bukov gozd in zato večina uživa v globoki preprogi šumečega listja. Dvig na hrib je kar strm, saj je dolina Mirne zelo ozka. Mene pa to ne veseli tako, saj je kamen v listju drobljiv in s tem nestabilen, pa tudi okrogla veja lahko tudi tebe zavali, ko se skotali.
Ko pridemo na vrh, je tu planota – jasa s hišo in kozolcem. Gospod Miloš Brinovec nam pove malo zgodovine in opiše sedanje stanje gospodarjenja z gozdom na področju Gradišče – Rekštajn.
Po nacionalizaciji so bili to državni gozdovi, ki so jih po osamosvojitvi vrnili Jaklinovim (na levem in desnem bregu) – približno 1000 ha. Nekaj gozdov država odkupi. Sedaj sta tu dva lastnika.
Turiški grad – tako se tudi imenuje to področje. Tu so tudi ostanki grobišč.
Gospod Brinovec pove tudi, da nas sedaj ob delu v gozdovih usmerja predvsem narava – snegolom je naredil največje poškodbe v Mirnski dolini, Mokronogu - največ škode na listavcih. Žled pa je naredil ogromno škodo na iglavcih in tu je težava s podlubniki, ki delajo veliko gospodarsko škodo – na trgu je preveč lesa, ki je za povrh še II. kvalitete. Lubadar se v toplem vremenu razvije v 3 tednih in ima takrat lahko do 5 generacij v enem letu. Odrasla žival vrta pod lubjem pokončno, kar še ni tako hudo. Ličinka pa vrta vodoravno in s tem prekine sokovne poti v lesu, zaradi česar drevo propade. Tako zadnja leta v gozdu vršijo samo sanacijo. K temu so še dodatna težava poplave, ki uničijo mostove in ceste.
Naravno smreka raste od Kranja navzgor v visokih legah. Že z Marijo Terezijo se je začelo pogozdovanje s smreko tudi drugod, saj je najbolj donosen les. Sedaj se sadi 1 x bolj na redko, da vmes rastejo tudi listavci. Za pletje smrečic skrbijo – za to imajo kmetje še voljo - in tako lepše nastaja nov gozd. Naravno vzdrževanje gozda je najboljše.
Lado doda, da je bilo na tem prostoru gradišče. Od prvotnih 5 hiš, ki so tu nekoč stale, je ostala le gozdarska hiša. Danes je okrog jase le gozd in si težko predstavljamo, da so bili tu vinogradi in travniki - pašniki. Vinko doda, da je tu nekdo želel imeti konje. Ker se jim to ni zdelo primerno – so gozdarji področje na hitro pogozdili. Po vojni je bil tu skrbnik Konrad, sedaj pa je hiša prazna. Ta hrib se imenuje Tingart.
Sumili so, da bi tu lahko bila tudi utrdba, a niso za to našli nikakršnih dokazov. Od tu se v dolino Mirne vlaka spušča kar naravnost navzdol.
Ob razlagi se je gospod Miloš dotaknil tudi avtomatizacije, ki je neverjetna. Najprej so ročno delo zamenjale težke motorke, ki so s tresenjem povzročile »bele roke«. – težave z zdravjem. Konja zamenja traktor – »timberček« – kot so mu rekli. Od več gozdarjev se je število najprej skrčilo na dva. Sedaj pa opravi delo eden z zelo avtomatiziranim traktorjem. Ko je bil v 80-letih snegolom, so si v nekaterih evropskih državah pomagali tudi s helikopterji na nedostopnih terenih.
Pridemo do razpotja in, če bi tu pot nadaljevali naravnost, bi prišli na Kovačev hrib.
Zagledamo grm z grozdastimi plodovi, ki ga ne prepoznamo – to bo Vinko skušal ugotoviti s fotografijo. Z Dušanovo pomočjo ugotovimo, da je to invazivna tujerodna zdravilna rastlina ameriška barvilnica. Pomislimo na neznane. Paulonija je zelo invazivna rastlina – drevo zelo hitro raste in se je že iz vrtov preselila v gozdove.
Gospod Miloš nam pokaže tudi karte - gozdni načrt, kjer so parcele označene, da je dober pregled nad delom. Premerka, rajser – orodje za merjenje vrednosti lesa.
Kovačev hrib je na zemljevidu komaj razpoznaven – parcele so zelo na drobno razdrobljene. Mnogi niti ne vedo, kateri in kje je njihov košček gozda. To je težko pametno vzdrževati. Veleposest, po kateri smo hodili, pa je last le dveh iz Slovenj Gradca.
Gozd je vedno pod posebnim nadzorom. Država z zakonom in predpisi zagotavlja širši družbeni interes. Dejansko ima lastnik le les. Po zakonu o gozdovih greš peš lahko povsod. Če te lastnik omejuje, mora imeti potrdilo o pobiranju gozdnih sadežev za svoje potrebe.
Na poti, ki je v večini v gozdu, se ustavimo na razglednih točkah, kjer se vidi do Kuma.
Zahvalili smo se Milošu Brinovcu za izčrpno razlago.
Sprehod po gozdu je bil še posebno lep zaradi sončnega in suhega vremena.
Videli smo tudi enega jurčka in eno marelo, ki sta bila malo ožrta in rahlo suha. Če bi bila sila, bi ju še lahko pojedli. Tako pa smo jih z drugimi gobami le poslikali.
Skupno smo se šli poslovit od prezgodaj umrlega Romana Novšaka.
V gostišču Teraž pa smo še popili kavico za Martinin god, ki smo ga pevsko navdahnili z pivsko pesmico.
Končali okrog 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar