Jarice na Bohorju - 23. 3. 2011
Foto reportaža Nevenke Vahtar
Fotografije Vinka Šeška
Tudi danes, 23. 3. 11., smo se zbrali pri Rondoju v Sevnici ob 8.00.
Mahnili smo jo z avtomobili na Senovo in zavili proti Bohorju.
Ugotavljali smo, da je pot na Bohorju pogosto blatna, ker se voda zadržuje na površju. Hrib je v glavnem iz apnenca, pa tudi peščenjaka in skrilavca, tako, da tla niso propustna.
Pobočje Bohorja (višina 700 – 1000 m) se razteza med Sotlo (Podsreda) in Savinjo.
Oslica je hrib med Veternikom in Bohorjem.
Bohor si delijo tri občine: Sevnica, Krško in Šentjur.
Debeli vrh, na katerem je rastišče jaric, je z 921 metri med višjimi na Bohorju. Tu pelje čez greben - Veternik, Bohor - Zasavska transverzala.
To je področje Kozjanskega. Je tudi razvodnica Save in Sotle.
Področje Bohorja je bilo nekoč zaprto. Ceste so bile zgrajene šele po 2. svetovni vojni. Od Oslice do Netopirja (Federmausa) je bila le gozdna cesta, ki ni bila povezana v dolino, ampak so les od Netopirja do Stare žage spuščali po drči.
Tu raste tudi jelka. Jelka je tu bolj doma kot smreka.
Jaricam tu rastišče odgovarja in se zato razraščajo. Tudi kronc in zvončkov je veliko. Prostrano pa je tudi rastišče modre morske čebulice. Videli smo tudi repuh.
Po ogledu jaric smo se »preselili« na jaso pri Vidovi domačiji Šušteršič.
Tu je grič rumenih in rdečih petelinčkov (žanjevca), ki pa trenutno kažejo le liste in nakazujejo, da se prebujajo.
Uživali pa smo v zaveterju ob malici in se nato prepustili belim in roza cvetovom teloha. V bližini kmetije pa je polno žafrana, ki nas je tudi prevzel.
Videli smo tudi nekaj podrtih dreves od snegoloma.
Ljubica je le uživala v lepotah, ostali pa smo si naredili veliko dela še za domov, saj smo si pri slikanju res dali duška.
Petelinčke si še pridemo ogledat.
Po planu smo se vrnili okrog 13.00.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotografije Vinka Šeška
Tudi danes, 23. 3. 11., smo se zbrali pri Rondoju v Sevnici ob 8.00.
Mahnili smo jo z avtomobili na Senovo in zavili proti Bohorju.
Ugotavljali smo, da je pot na Bohorju pogosto blatna, ker se voda zadržuje na površju. Hrib je v glavnem iz apnenca, pa tudi peščenjaka in skrilavca, tako, da tla niso propustna.
Pobočje Bohorja (višina 700 – 1000 m) se razteza med Sotlo (Podsreda) in Savinjo.
Oslica je hrib med Veternikom in Bohorjem.
Bohor si delijo tri občine: Sevnica, Krško in Šentjur.
Debeli vrh, na katerem je rastišče jaric, je z 921 metri med višjimi na Bohorju. Tu pelje čez greben - Veternik, Bohor - Zasavska transverzala.
To je področje Kozjanskega. Je tudi razvodnica Save in Sotle.
Področje Bohorja je bilo nekoč zaprto. Ceste so bile zgrajene šele po 2. svetovni vojni. Od Oslice do Netopirja (Federmausa) je bila le gozdna cesta, ki ni bila povezana v dolino, ampak so les od Netopirja do Stare žage spuščali po drči.
Tu raste tudi jelka. Jelka je tu bolj doma kot smreka.
Jaricam tu rastišče odgovarja in se zato razraščajo. Tudi kronc in zvončkov je veliko. Prostrano pa je tudi rastišče modre morske čebulice. Videli smo tudi repuh.
Po ogledu jaric smo se »preselili« na jaso pri Vidovi domačiji Šušteršič.
Tu je grič rumenih in rdečih petelinčkov (žanjevca), ki pa trenutno kažejo le liste in nakazujejo, da se prebujajo.
Uživali pa smo v zaveterju ob malici in se nato prepustili belim in roza cvetovom teloha. V bližini kmetije pa je polno žafrana, ki nas je tudi prevzel.
Videli smo tudi nekaj podrtih dreves od snegoloma.
Ljubica je le uživala v lepotah, ostali pa smo si naredili veliko dela še za domov, saj smo si pri slikanju res dali duška.
Petelinčke si še pridemo ogledat.
Po planu smo se vrnili okrog 13.00.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar