Kompolje in Šmarčna - 6. 2. 2013
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Videoposnetek Romane Ivačič.
Poslikava Bojana Sumraka v cerkvi na Šmarčni.
Ob 8.uri zjutraj zelo neprijazno vreme. Ob 7.40 pada v Radečah snežena toča velikosti lešnika. Na poti nas »brihta« grmenje s strelami. A Vinko se odloči, da to ne bo problem, ker gremo na ogled cerkvic v Kompolju in Šmarčni, kar je na ravnini in se bomo do tja zapeljali z avti in tokrat peš pohod izpustili.
Tistih, ki se nismo ustrašili vremena, je kar dosti – z Janezom nas je 15. Končno zbirno mesto je zaprta gostilna Felicijan na glavni cesti pri odcepu za Kompolje. Naš vodič je Levstik Janez, ki je tu domač.
Na hribčku je bil dvorec Gimpelhof, v Kompolju je bila izpostava gradu, precej velika stavba, ki je imela velbane – obokane kleti. To je bila potem gozdarska stavba, v njej pa je živela tudi Jakilova, ki je dobila vrnjeno del posesti že v Jugoslaviji
Tok Save se je tudi premikal – sedaj je večji ovinek.
Vas je nekoč štela 25, 27 hiš. Parcele pa so bile tudi do Mrtovca in Lisičjih jam. Janezovi so tu imeli tudi svoje njive in se spominja še okopavanja, ko ni bilo vrst na njivi konca – obdelovali pa so ročno.
Katastrska občina Kompolje zajema področje do Vrhovega, Jablance, Lisičjih jam. V Šmarčni je bilo več delavskih družin. Ljudje so bili tam bolj vročekrvni, bolj »na horuk«. Kompoljčani pa so bolj umirjeni, počasni.
Hmeljišča so nastala na zahtevo države, ko so morali svoje parcele združiti. Sedaj pa tu gojijo krmne rastline: koruza, pšenica, ajda. Vinko Šeško pove, da je kot mlad uslužbenec na občini takoj dobil nehvaležno funkcijo predsednika arondacijske komisije.
S hmeljem so imeli že od prej slabe izkušnje, saj so začeli s saditvijo ob konjunkturi, ko pa so imeli pridelek, je konjunktura padla.
Mostov na tem področju ni bilo od Sevnice – železniški in leseni most pri Radni - do Radeč - kovičen železni most. Tako se je vršil prevoz le s čolni. Pruka je bil večji čoln privezan na zajlo, ki je bil v Šmarčni. Postavljen je proti toku in se ga odriva z višini vode primerno dolgimi drogovi in s tem, da je čoln rahlo usmerjen v smer potovanja. S tem se je izkoristil tok vode za premikanje. Kompolje je imelo manjše čolne. Oče Elčke Šeško je bil tu čolnar.
Obiranje hmelja je bilo ročno. Takrat se je obiralce tudi prevažalo čez Savo.
V 19.stoletju so odkrili 8 – 12 grobov na Dobravi iz obdobja 400 let pred našim štetjem. Obstajajo tudi Valvazorjeve slike starih hiš.
Tu so bili tudi trije mostovi za vleko čolnov po Savi: Lisičje jame, Kompolje. Našli so tudi star vodovod iz lončenih - keramičnih cevi. Ena hiša – gospodarsko poslopje je ostala do gradnje elektrarne, ko so jo podrli, čeprav so se domačini trudili, da bi ostala zaščitena kot kulturna vrednota.
Vse to smo lahko pogledali v vaškem domu, ki je lično okrašen z vso to dokumentacijo.
Cerkev Kompolje je iz 10 stoletja. Je najstarejša cerkev v Posavju. Kužno znamenje je iz 17 stoletja – Slopasto znamenje – Inčar Simončič Pavlovič - Končeva stara mama je bila doma – hiša zgrajena iz protja – pletena in šele potem v notranjosti pozidana s kamni.
Jurja pojejo še vedno. To je zelo star običaj, ki ga vzdržujejo.
Slapšakovo Julij, Potovec, Orešek – živi na Vranskem
Tu sta bila dva kolarja – Deželak in Janezov oče. Deželak Drago je naredil 1. varilni aparat, ki po 50 letih še vedno dela.
Skupina, ki je zbirala dokumentacijo, je opisala nekaj dreves: ameriška duglazija, bukev 1,20 m debela, hrasti.
Deničič Milan je ujel ribiško trofejo – soma 1,20 m dolgega, ki je bil ulovljen v Savi in ga ima prepariranega.
Stranski oltar je bil sem prinešen iz graščine. Cerkev je bila prvotno precej manjša in se je postopno povečevala. Vreden Križev pot je izginil neznano kam – cerkev ni bila okradena. Maše v cerkvi so na vsakih 14 dni. V maju so šmarnice. Elčkina mama je bila zvonar. 1953 so bili oltarji obnovljeni. Bronasti zvon so med vojno odpeljali. Vinko je leta 1966 imel fička in je peljal domačine kupovat novega na Zaplaz.
Klopi v cerkvi je naredil Peter Kavčič iz Šentjošta pri Ljubljani. Za strešno opeko so izpeljali samoprispevek. Les pa so domačini zbrali vsak iz svoje hoste. Za obnovo so 2 x dobili državni denar. Les za cerkev je bil pripravljen, ker pa ni bila prijavljena obnova, so se zanj morali zagovarjati.
Janez še pove, da je sedaj betonski strop. Prej so bila stesana bruna in mogoče se bo tudi to obnovilo.
1984/85 so dobili idejo snemati film o železnici - parni vlak (koprodukcija Jugoslavija/Vzhodna Nemčija). Da so lahko snemali v Kompolju, so asfalt prekrili z veliko peska. Tudi poslopja so primerno prekrili za originalen videz in vaščani so bili statisti. ¼ filma je bila tu posneta.
V cerkvi je na prtih in prtičkih enak rišelje – delo domačink.
Cela vas Kompolje je pod zemljo 8 metrov globoko obkrožena z zidom, ki jo varuje pred Savsko vodo. To so naredili ob gradnji boštanjske elektrarne.
Pot v Šmarčno smo želeli nadaljevati z avti ob obali. A nismo prišli daleč. Voda spodjeda obalo, ki so jo ob gradnji elektrarne premalo utrdili. Zapeljali smo se mimo dveh ožin, kjer je cesta zavarovana z dvema palčkama z belo vrvico. Pri tretji ožini pa nismo mogli nadaljevati in smo morali vzvratno kar lep kos nazaj, da je bila tako velika razširitev za zasilno obračanje. Vinko je verjel v 4 kolesni pogon in obstal v travi in blatu. Potreben je bil pesek in lopata. K sreči, je bilo to pri domačinu v bližini.
Trubar je tu prvič omenjen 1430, ko so ga hoteli Šmarčani pretepsti, ker je nasprotoval gradnjam preveč cerkva. Tako je takrat namesto na Šmarčni, nastala cerkev na Brunku. Na mestu, kjer so hoteli postaviti cerkev, je že stalo kužno znamenje. 1910 leta je nastal zvonik. 1968 so postavili osmerokotno cerkev. Ker je bila med 2.sv. vojno cela vas izseljena, so se zaobljubili, če se vrnejo – postavijo cerkev. Posvečena je Mariji pomočnici. Cerkev je sedaj obnovljena, a o tem so začeli razmišljati že pred 10 leti. Zvonik je ostal, ker je pod spomeniškim varstvom. Cerkev pa so podrli 27.4.2010 in postavili na novo. Za to so varčevali 15 let in dobili še nekaj donatorjev. Stara okna z brušenim okrasjem – kozarec, grozd, ptica – so shranjena. Sedanja okna (izdelal Termoglas) niso vitraž, temveč je poslikava kot nalepka, ki je potem na poseben način žgana. Klopi še ni, ker morajo za to zbrati še denar. Poslikavo je naredil Bojan Sumrak, ki je drugače ilustrator predvsem otroških knjig. Za poslikavo je porabil 1000 ur – predvsem nočnih. Dali so mu proste roke pri izbiri motivov. Sam je preštudiral Biblijo in tako izbral motive. Poslikavo je možno videti na njegovi spletni strani. Poslikava vsebuje: Marijo pomočnico, Boga in 4 evangeliste, osmo postajo Križevega pota, izgon iz raja, sv. Antona in Janeza.
Sedaj je cerkev privatna lastnina - kot gospodarsko poslopje. Nihče ni želel postati njen lastnik, saj bi za njo moral potem skrbeti. Cerkev ima že dovolj cerkva, pa še finančne težave. Ostale inštitucije pa so tudi za to zanič.
Na Binkoštno nedeljo je tu procesija, ker je eno leto na ta dan potolklo vse pridelke.
Na cerkvi je zunaj upodobitev v spomin na izgnanstvo – bodeča žica in lastovke, ki se vračajo.
Sava vasi ni poplavljala, le 2, 3 hiše so bile na meji, da je voda prišla do praga – 1991.
To cerkvico smo še mi blagoslovili z pecivom Olge Levstik in Janezovo medico.
Dogovorimo se, da nadaljujemo z ogledi pod Janezovim vodstvom: Mrtovec, Kobiljek – ob primernejšem vremenu.
Zaključek naredimo v Čičbaru v Boštanju, kjer se še spomnimo Jakilove žage, Papež na brodu – kjer so skupaj sestavljali manjše v velik splav. Ob gradnji dolenjske železnice so zgradili za odškodnino hlev, ki je imela v prvem nadstropju dve stanovanji.
Dogovorimo se, da prevzamem obveznost narediti povzetek naših raziskovanj za 10. obletnico U3.
Prevozili smo približno 25 km in se razšli ob 11.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Videoposnetek Romane Ivačič.
Poslikava Bojana Sumraka v cerkvi na Šmarčni.
Ob 8.uri zjutraj zelo neprijazno vreme. Ob 7.40 pada v Radečah snežena toča velikosti lešnika. Na poti nas »brihta« grmenje s strelami. A Vinko se odloči, da to ne bo problem, ker gremo na ogled cerkvic v Kompolju in Šmarčni, kar je na ravnini in se bomo do tja zapeljali z avti in tokrat peš pohod izpustili.
Tistih, ki se nismo ustrašili vremena, je kar dosti – z Janezom nas je 15. Končno zbirno mesto je zaprta gostilna Felicijan na glavni cesti pri odcepu za Kompolje. Naš vodič je Levstik Janez, ki je tu domač.
Na hribčku je bil dvorec Gimpelhof, v Kompolju je bila izpostava gradu, precej velika stavba, ki je imela velbane – obokane kleti. To je bila potem gozdarska stavba, v njej pa je živela tudi Jakilova, ki je dobila vrnjeno del posesti že v Jugoslaviji
Tok Save se je tudi premikal – sedaj je večji ovinek.
Vas je nekoč štela 25, 27 hiš. Parcele pa so bile tudi do Mrtovca in Lisičjih jam. Janezovi so tu imeli tudi svoje njive in se spominja še okopavanja, ko ni bilo vrst na njivi konca – obdelovali pa so ročno.
Katastrska občina Kompolje zajema področje do Vrhovega, Jablance, Lisičjih jam. V Šmarčni je bilo več delavskih družin. Ljudje so bili tam bolj vročekrvni, bolj »na horuk«. Kompoljčani pa so bolj umirjeni, počasni.
Hmeljišča so nastala na zahtevo države, ko so morali svoje parcele združiti. Sedaj pa tu gojijo krmne rastline: koruza, pšenica, ajda. Vinko Šeško pove, da je kot mlad uslužbenec na občini takoj dobil nehvaležno funkcijo predsednika arondacijske komisije.
S hmeljem so imeli že od prej slabe izkušnje, saj so začeli s saditvijo ob konjunkturi, ko pa so imeli pridelek, je konjunktura padla.
Mostov na tem področju ni bilo od Sevnice – železniški in leseni most pri Radni - do Radeč - kovičen železni most. Tako se je vršil prevoz le s čolni. Pruka je bil večji čoln privezan na zajlo, ki je bil v Šmarčni. Postavljen je proti toku in se ga odriva z višini vode primerno dolgimi drogovi in s tem, da je čoln rahlo usmerjen v smer potovanja. S tem se je izkoristil tok vode za premikanje. Kompolje je imelo manjše čolne. Oče Elčke Šeško je bil tu čolnar.
Obiranje hmelja je bilo ročno. Takrat se je obiralce tudi prevažalo čez Savo.
V 19.stoletju so odkrili 8 – 12 grobov na Dobravi iz obdobja 400 let pred našim štetjem. Obstajajo tudi Valvazorjeve slike starih hiš.
Tu so bili tudi trije mostovi za vleko čolnov po Savi: Lisičje jame, Kompolje. Našli so tudi star vodovod iz lončenih - keramičnih cevi. Ena hiša – gospodarsko poslopje je ostala do gradnje elektrarne, ko so jo podrli, čeprav so se domačini trudili, da bi ostala zaščitena kot kulturna vrednota.
Vse to smo lahko pogledali v vaškem domu, ki je lično okrašen z vso to dokumentacijo.
Cerkev Kompolje je iz 10 stoletja. Je najstarejša cerkev v Posavju. Kužno znamenje je iz 17 stoletja – Slopasto znamenje – Inčar Simončič Pavlovič - Končeva stara mama je bila doma – hiša zgrajena iz protja – pletena in šele potem v notranjosti pozidana s kamni.
Jurja pojejo še vedno. To je zelo star običaj, ki ga vzdržujejo.
Slapšakovo Julij, Potovec, Orešek – živi na Vranskem
Tu sta bila dva kolarja – Deželak in Janezov oče. Deželak Drago je naredil 1. varilni aparat, ki po 50 letih še vedno dela.
Skupina, ki je zbirala dokumentacijo, je opisala nekaj dreves: ameriška duglazija, bukev 1,20 m debela, hrasti.
Deničič Milan je ujel ribiško trofejo – soma 1,20 m dolgega, ki je bil ulovljen v Savi in ga ima prepariranega.
Stranski oltar je bil sem prinešen iz graščine. Cerkev je bila prvotno precej manjša in se je postopno povečevala. Vreden Križev pot je izginil neznano kam – cerkev ni bila okradena. Maše v cerkvi so na vsakih 14 dni. V maju so šmarnice. Elčkina mama je bila zvonar. 1953 so bili oltarji obnovljeni. Bronasti zvon so med vojno odpeljali. Vinko je leta 1966 imel fička in je peljal domačine kupovat novega na Zaplaz.
Klopi v cerkvi je naredil Peter Kavčič iz Šentjošta pri Ljubljani. Za strešno opeko so izpeljali samoprispevek. Les pa so domačini zbrali vsak iz svoje hoste. Za obnovo so 2 x dobili državni denar. Les za cerkev je bil pripravljen, ker pa ni bila prijavljena obnova, so se zanj morali zagovarjati.
Janez še pove, da je sedaj betonski strop. Prej so bila stesana bruna in mogoče se bo tudi to obnovilo.
1984/85 so dobili idejo snemati film o železnici - parni vlak (koprodukcija Jugoslavija/Vzhodna Nemčija). Da so lahko snemali v Kompolju, so asfalt prekrili z veliko peska. Tudi poslopja so primerno prekrili za originalen videz in vaščani so bili statisti. ¼ filma je bila tu posneta.
V cerkvi je na prtih in prtičkih enak rišelje – delo domačink.
Cela vas Kompolje je pod zemljo 8 metrov globoko obkrožena z zidom, ki jo varuje pred Savsko vodo. To so naredili ob gradnji boštanjske elektrarne.
Pot v Šmarčno smo želeli nadaljevati z avti ob obali. A nismo prišli daleč. Voda spodjeda obalo, ki so jo ob gradnji elektrarne premalo utrdili. Zapeljali smo se mimo dveh ožin, kjer je cesta zavarovana z dvema palčkama z belo vrvico. Pri tretji ožini pa nismo mogli nadaljevati in smo morali vzvratno kar lep kos nazaj, da je bila tako velika razširitev za zasilno obračanje. Vinko je verjel v 4 kolesni pogon in obstal v travi in blatu. Potreben je bil pesek in lopata. K sreči, je bilo to pri domačinu v bližini.
Trubar je tu prvič omenjen 1430, ko so ga hoteli Šmarčani pretepsti, ker je nasprotoval gradnjam preveč cerkva. Tako je takrat namesto na Šmarčni, nastala cerkev na Brunku. Na mestu, kjer so hoteli postaviti cerkev, je že stalo kužno znamenje. 1910 leta je nastal zvonik. 1968 so postavili osmerokotno cerkev. Ker je bila med 2.sv. vojno cela vas izseljena, so se zaobljubili, če se vrnejo – postavijo cerkev. Posvečena je Mariji pomočnici. Cerkev je sedaj obnovljena, a o tem so začeli razmišljati že pred 10 leti. Zvonik je ostal, ker je pod spomeniškim varstvom. Cerkev pa so podrli 27.4.2010 in postavili na novo. Za to so varčevali 15 let in dobili še nekaj donatorjev. Stara okna z brušenim okrasjem – kozarec, grozd, ptica – so shranjena. Sedanja okna (izdelal Termoglas) niso vitraž, temveč je poslikava kot nalepka, ki je potem na poseben način žgana. Klopi še ni, ker morajo za to zbrati še denar. Poslikavo je naredil Bojan Sumrak, ki je drugače ilustrator predvsem otroških knjig. Za poslikavo je porabil 1000 ur – predvsem nočnih. Dali so mu proste roke pri izbiri motivov. Sam je preštudiral Biblijo in tako izbral motive. Poslikavo je možno videti na njegovi spletni strani. Poslikava vsebuje: Marijo pomočnico, Boga in 4 evangeliste, osmo postajo Križevega pota, izgon iz raja, sv. Antona in Janeza.
Sedaj je cerkev privatna lastnina - kot gospodarsko poslopje. Nihče ni želel postati njen lastnik, saj bi za njo moral potem skrbeti. Cerkev ima že dovolj cerkva, pa še finančne težave. Ostale inštitucije pa so tudi za to zanič.
Na Binkoštno nedeljo je tu procesija, ker je eno leto na ta dan potolklo vse pridelke.
Na cerkvi je zunaj upodobitev v spomin na izgnanstvo – bodeča žica in lastovke, ki se vračajo.
Sava vasi ni poplavljala, le 2, 3 hiše so bile na meji, da je voda prišla do praga – 1991.
To cerkvico smo še mi blagoslovili z pecivom Olge Levstik in Janezovo medico.
Dogovorimo se, da nadaljujemo z ogledi pod Janezovim vodstvom: Mrtovec, Kobiljek – ob primernejšem vremenu.
Zaključek naredimo v Čičbaru v Boštanju, kjer se še spomnimo Jakilove žage, Papež na brodu – kjer so skupaj sestavljali manjše v velik splav. Ob gradnji dolenjske železnice so zgradili za odškodnino hlev, ki je imela v prvem nadstropju dve stanovanji.
Dogovorimo se, da prevzamem obveznost narediti povzetek naših raziskovanj za 10. obletnico U3.
Prevozili smo približno 25 km in se razšli ob 11.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar