Lisca - 20. 12. 2017
Tokrat nas je 12 – z Gelco, ki čaka pri Mastnaku.
Z avti se odpeljemo na parkirišče na Cirju in od tam po sončni poti, ker nam je Ljubo pastirčkovo pot zaradi ledu odsvetoval.
Čeprav je oblačno, je vseeno prijetno – le malo hladno.
Ko smo končno na vrhu – na odprtem – pa se nam hribi med nižino in oblaki – zvrstijo kot na filmu – v soncu in obsijanih oblačkih. Damo se ujeti meteorološki postaji in pošljemo sporočilo Ireni, da jo pozdravimo in da nam z interneta te slike »sname«.
V koči ob kavici in dobrotah iz nahrbtnika si osvežimo spomin na Lisco in Tita nekoč. Tudi smučarije na Lisci se z veseljem spominjamo.
V kočo pride istočasno skupina iz Senovega in potem še iz Mirne. Ob tem pa se razveselimo srečanja z nekaterimi, ki so bili z nami v Gruziji in na Madeiri.
Potem se vrnemo do avtomobilov in še enkrat pozdrav - »srečno v Novo leto«.
Končali smo ob 12.15 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Z avti se odpeljemo na parkirišče na Cirju in od tam po sončni poti, ker nam je Ljubo pastirčkovo pot zaradi ledu odsvetoval.
Čeprav je oblačno, je vseeno prijetno – le malo hladno.
Ko smo končno na vrhu – na odprtem – pa se nam hribi med nižino in oblaki – zvrstijo kot na filmu – v soncu in obsijanih oblačkih. Damo se ujeti meteorološki postaji in pošljemo sporočilo Ireni, da jo pozdravimo in da nam z interneta te slike »sname«.
V koči ob kavici in dobrotah iz nahrbtnika si osvežimo spomin na Lisco in Tita nekoč. Tudi smučarije na Lisci se z veseljem spominjamo.
V kočo pride istočasno skupina iz Senovega in potem še iz Mirne. Ob tem pa se razveselimo srečanja z nekaterimi, ki so bili z nami v Gruziji in na Madeiri.
Potem se vrnemo do avtomobilov in še enkrat pozdrav - »srečno v Novo leto«.
Končali smo ob 12.15 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Oblačno, vendar ne preveč mrzlo jutro, ko se člani in članice študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednotv okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica zbiramo na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica). Enajst nas je, v Krakovem pa se nam pridruži še dvanajsta in z avtomobili se zapeljemo do Cerja(nekateri pravijo Cirje).
Kljub oblačnosti se nam že odpirajo pogledi proti jugu, ko krenemo po tako imenovani Sončni poti proti Lisci. Na začetku so zaplate snega le tu in tam, s strmine nad nami nas opazuje popek teloha, potem pa je pomrznjenega snega vse več. Tudi drevje je še lepo "osenčeno", od male Lisce naprej pa lahko uživamo v hoji po sipkem snegu.
Ko iz gozda pridemo na travnik, se nam odpre čaroben pogled na Peco, Raduho, Kamniške Alpe, ki se skrivnostno odevajo v oblake. Z vrha visimo tudi Julijce, vendar so ti že bolj zakriti, ponosno pa pred nami stoji Kum. Nastavimo se spletni kameri, potem pa se za vsak slučaj še sami nekajkrat poslikamo.
Zdaj pa noter, da se ogrejemo! Gremo mimo Jurkove koče in se spomnimo, da je prvo Blaž Jurko (1859 - 1944), ki je učil na Razborju, zgradil že leta 1902. Pred koncem druge svetovne vojne je bila požgana, leta 1948 so jo planinci na novo zgradili in kasneje večkrat obnovili. Jurko je leta 1933 objavil knjigo "Moje dogodivščine"in v njej opisal sebe in dogajanje časa, v katerem je živel in delal. Veliko zanimivega o kraju in ljudeh v času učiteljevanja na Razborju pa je najti tudi v Šolski kroniki, ki jo je vsa leta službovanja vestno pisal.
Pri športnem igrišču je kapelica Matere Božje, ki so jo blagoslovili 9. 7. 1939.
Blizu Jurkove koče so zgradili in 19. 6. 1932 odprli dom, ki je bil ob koncu druge svetovne vojne požgan, novega pa so odprli leta 1952 in ga imenovali po Točku Čebularju, ki je bil predsednik Planinskega društva in zaslužen za gradnjo doma. Leta 1970 ga je posodobila Konfekcija Lisca in ga imela več let v zakupu. Doživel je že več prenov, trenutno so na vrsti spodnji prostori. Prijetno smo presenečeni nad slikovno predstavitvijo zgodovine Lisce v obeh gostinskih prostorih in celo v straniščih. Posebno mesto imajo tudi Titovi obiski: maja 1938, ko so oblikovali začasno vodstvo Komunistične partije Jugoslavije; 2. aprila 1939 se je tu sestal njen Centralni komite, v začetku junija 1939 se je pod Lisco sestal Tito s Kardeljem, Leskoškom in Marinkom, zadnjič pa je Tito obiskal Lisco 2.maja 1974.
V prijetni jedilnici naročimo tople napitke, miza pa je kmalu polna sladkih dobrot. Judith nas razveseli z lično čestitko, čestitamo pa si tudi s skupino planincev s Senovega in kasneje še skupino iz Mirne, v kateri sta tudi dve "vandrovki", s katerima skupaj potujemo.
Vračamo se po isti poti in smo veseli, da smo naše pohode v letu 2017 zaključili "na primerni višini".
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
Kljub oblačnosti se nam že odpirajo pogledi proti jugu, ko krenemo po tako imenovani Sončni poti proti Lisci. Na začetku so zaplate snega le tu in tam, s strmine nad nami nas opazuje popek teloha, potem pa je pomrznjenega snega vse več. Tudi drevje je še lepo "osenčeno", od male Lisce naprej pa lahko uživamo v hoji po sipkem snegu.
Ko iz gozda pridemo na travnik, se nam odpre čaroben pogled na Peco, Raduho, Kamniške Alpe, ki se skrivnostno odevajo v oblake. Z vrha visimo tudi Julijce, vendar so ti že bolj zakriti, ponosno pa pred nami stoji Kum. Nastavimo se spletni kameri, potem pa se za vsak slučaj še sami nekajkrat poslikamo.
Zdaj pa noter, da se ogrejemo! Gremo mimo Jurkove koče in se spomnimo, da je prvo Blaž Jurko (1859 - 1944), ki je učil na Razborju, zgradil že leta 1902. Pred koncem druge svetovne vojne je bila požgana, leta 1948 so jo planinci na novo zgradili in kasneje večkrat obnovili. Jurko je leta 1933 objavil knjigo "Moje dogodivščine"in v njej opisal sebe in dogajanje časa, v katerem je živel in delal. Veliko zanimivega o kraju in ljudeh v času učiteljevanja na Razborju pa je najti tudi v Šolski kroniki, ki jo je vsa leta službovanja vestno pisal.
Pri športnem igrišču je kapelica Matere Božje, ki so jo blagoslovili 9. 7. 1939.
Blizu Jurkove koče so zgradili in 19. 6. 1932 odprli dom, ki je bil ob koncu druge svetovne vojne požgan, novega pa so odprli leta 1952 in ga imenovali po Točku Čebularju, ki je bil predsednik Planinskega društva in zaslužen za gradnjo doma. Leta 1970 ga je posodobila Konfekcija Lisca in ga imela več let v zakupu. Doživel je že več prenov, trenutno so na vrsti spodnji prostori. Prijetno smo presenečeni nad slikovno predstavitvijo zgodovine Lisce v obeh gostinskih prostorih in celo v straniščih. Posebno mesto imajo tudi Titovi obiski: maja 1938, ko so oblikovali začasno vodstvo Komunistične partije Jugoslavije; 2. aprila 1939 se je tu sestal njen Centralni komite, v začetku junija 1939 se je pod Lisco sestal Tito s Kardeljem, Leskoškom in Marinkom, zadnjič pa je Tito obiskal Lisco 2.maja 1974.
V prijetni jedilnici naročimo tople napitke, miza pa je kmalu polna sladkih dobrot. Judith nas razveseli z lično čestitko, čestitamo pa si tudi s skupino planincev s Senovega in kasneje še skupino iz Mirne, v kateri sta tudi dve "vandrovki", s katerima skupaj potujemo.
Vračamo se po isti poti in smo veseli, da smo naše pohode v letu 2017 zaključili "na primerni višini".
Spletni dnevnik Romane Ivačič.