Lisca, Ješivec - 18. 12. 2013
Posnetki Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Mala Lisca, Ješivec, Lisca
Raziskovanje poti kot dela raziskovalne poti okrog Lisce – II. – 18. 12. 2013
Iz megle in ivja na prijetno zimsko sonce.
Najprej so nas takole ob 8 h zjutraj pozdravila jabolka - voščenke v novoletni izdaji - še prižgane so nas pričakale na rondoju.
Zbralo se nas je le 14, ker so nekateri bili poškodovani, drugi pa že v predprazničnih opravkih.
Nikomur ni bila želja zmrzovati v megli. Tako je imel Vinko idejo, da gremo "sončno visoko". Ljubo je dodal: Mala Lisca, Ješivec - krožna pot in kavica na Lisci.
Iz doline je bil do sonca meglen prehod. Pred vrhom Lisce pa se je že kazalo sonce.
Pogledi čez megleno morje so nas navdušili. Jugovzhodni pogled - so se nad meglo kazali Gorjanci, Klek in Snežnik. Nekateri hribi so se iz meglenega morja dvigali kot otočki. Poglejte nas: Kočna, Grintavec, Kamniško sedlo, Ojstrica. Tako se je kazal Zahodno – severni pogled. In na sever – Peca je bila vsa v belem. Od Pece levo so Kamniške - Tolsti hrib in Uršlja gora. Pa spet nov pogled - Kum levo in spredaj Kozje.
Na poti veliko bukev, lovskih opazovalnic in v času pogozdovanja posajenih smrek, ki z vrha Ješivca zapirajo pogled. Sedaj je tudi gozdarjem jasno, da vse ideje, ki so jih nekoč propagirali, niso bile dobre za naravo. Smreka, ki je stala kot osamljeno drevo, se je podrta verjetno zaradi vrtinca vetra.
Že zjutraj se nam je nasmihal Triglav. Ko smo ga opazovali kasneje z Lisce, pa je bil kot na dlani. Jaz ga z Lisce nisem videla še tako lepega.Tu pa tam so nastajali "okenčki" v megli in razkrivali nižje ležeče kraje. Meglena površina se je neprenehoma premikala in v trenutku naredila "hribček s cerkvico", ki je žal prehitro izginil za fotografijo.
Najhitrejši so že našli prijetno razgledno točko s klopco in mizo - ravno prav za prvi postanek.
Cerkvica sv. Trojice – čeprav nižja, se je svetila v soncu.
Na Ješivcu je dosti jelk, ki tu lepo uspevajo.
Šli smo preko vrha Ješivca, ki bi ga morali odpreti - posekati drevje na vrhu, da se dobi razgled. Nato smo se spustili na lovsko potko po južni strani hriba. Najprej je bila tako ozka in na res strmem pobočju je bila pokrita še z dosti listja, da smo morali hoditi res previdno. Mogočno drevo se je izruvalo s koreninami in na poti naredilo luknjo.
Prišli smo do najvišje ležeče kmetije v sevniški občini, ki je bila obljudena še po II. svetovni vojni. Sedaj je ostalo od nje malo razvalin in bezeg ter tri češnje. Postavilo se je vprašanje, ali je ta kmetija višja od Darinkine domačije na Ivcah. Ljubo je izmeril koto na tej kmetiji in bo preveril, kaj je res.
Tudi lesne gobe, prevrtane od črvov, so bile okras na podrtem drevju. Kod kolaž pa se je iz lubja naredila slika. Trobentice se nastavljajo soncu in trenutno naznanjajo namesto pomladi – novoletne praznike.
Osnova hriba je skalna gmota, ki se med listjem in malo zemlje kaže na vsakem koraku. Ko pa se v špranjo v skali naseli seme, se z leti špranja razširi in skala se razdeli na dva dela. Nazadnje pa se vse spremeni v drobir.
Celotno področje Lisce ima zelo strma pobočja. Nazadnje smo se toliko spustili, da smo prišli do meje megle in se hitro povzpeli višje, da smo ostali na soncu.
Ostanki še ene kmetije. Hiša malo naprej je še v "enem kosu". Brilej - Brilejevina - sedaj je lastnik hrvaški državljan. Tu se je zadrževal tudi kozjanski odred. Rekli so tudi "pr' Brkot' ".
Ponekod se že oblikujejo cvetovi teloha. Zimska narava je tudi lepa.
Potem pa mi je zmanjkalo baterije . . . So mi prijatelji obljubili slike, ki so mi ostale v glavi.
Vinko pove, da gre jutri na sestanek, kjer naj bi se pogovarjali o teh tematskih poteh, ki jih raziskujemo. Naj bi potem bile na spletni strani.
Ko se vrnemo na Malo Lisco – se pogled odpre levo od Ješivca na Donačko goro. Ješivcu pa se reče tudi Ušivec ali Ješivc.
Prestavimo se z avti do parkirišča na Lisci in naredimo obhod še čez Lisco. Na informativnem stebru preverimo, če smo hribe in gore prepoznali. Od cerkve na Lovrencu je iz megle pokukal samo cerkveni križ na zvoniku.
Irena Medvešek nas je ustavila pri vremenski postaji – počakali smo 4 minute in upamo, da nas je postaja ovekovečila ob 10 minutni avtomatski meritvi, ko se tudi naredi foto trenutnega stanja na Lisci.
Ker je bila pot danes malo krajša, smo si kavico privoščili na Lisci, saj smo tako ostali še malo na soncu. Tu smo se z Ivanovim brinjevcem zahvalili naši blagajničarki Ivanki in Ljubu (foto zemljevid poti) ter še posebno Vinku, za njegovo že 5. leto tega zanimivega krožka. Še malo smo se zunaj posončili, se ozrli po lepih pogledih in vrnili približno ob 12. uri v temačno dolino.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Ljubov dodatek:
Na osnovi podatkov mojega GPS in karte 1:5.000 sem v Quo-ju ugotovil, da:
- so hiše pod Ivcami stale/stojijo na višini med 780 in 730 m
- še kar ohranjena Brkotova partizanska domačija je na višini 791 m
- ostanki kmetije pod vrhom Ješivca pa so na višini 822 m.
Torej bo kar držalo, da je to bila najvišja kmetija v naši občini.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Mala Lisca, Ješivec, Lisca
Raziskovanje poti kot dela raziskovalne poti okrog Lisce – II. – 18. 12. 2013
Iz megle in ivja na prijetno zimsko sonce.
Najprej so nas takole ob 8 h zjutraj pozdravila jabolka - voščenke v novoletni izdaji - še prižgane so nas pričakale na rondoju.
Zbralo se nas je le 14, ker so nekateri bili poškodovani, drugi pa že v predprazničnih opravkih.
Nikomur ni bila želja zmrzovati v megli. Tako je imel Vinko idejo, da gremo "sončno visoko". Ljubo je dodal: Mala Lisca, Ješivec - krožna pot in kavica na Lisci.
Iz doline je bil do sonca meglen prehod. Pred vrhom Lisce pa se je že kazalo sonce.
Pogledi čez megleno morje so nas navdušili. Jugovzhodni pogled - so se nad meglo kazali Gorjanci, Klek in Snežnik. Nekateri hribi so se iz meglenega morja dvigali kot otočki. Poglejte nas: Kočna, Grintavec, Kamniško sedlo, Ojstrica. Tako se je kazal Zahodno – severni pogled. In na sever – Peca je bila vsa v belem. Od Pece levo so Kamniške - Tolsti hrib in Uršlja gora. Pa spet nov pogled - Kum levo in spredaj Kozje.
Na poti veliko bukev, lovskih opazovalnic in v času pogozdovanja posajenih smrek, ki z vrha Ješivca zapirajo pogled. Sedaj je tudi gozdarjem jasno, da vse ideje, ki so jih nekoč propagirali, niso bile dobre za naravo. Smreka, ki je stala kot osamljeno drevo, se je podrta verjetno zaradi vrtinca vetra.
Že zjutraj se nam je nasmihal Triglav. Ko smo ga opazovali kasneje z Lisce, pa je bil kot na dlani. Jaz ga z Lisce nisem videla še tako lepega.Tu pa tam so nastajali "okenčki" v megli in razkrivali nižje ležeče kraje. Meglena površina se je neprenehoma premikala in v trenutku naredila "hribček s cerkvico", ki je žal prehitro izginil za fotografijo.
Najhitrejši so že našli prijetno razgledno točko s klopco in mizo - ravno prav za prvi postanek.
Cerkvica sv. Trojice – čeprav nižja, se je svetila v soncu.
Na Ješivcu je dosti jelk, ki tu lepo uspevajo.
Šli smo preko vrha Ješivca, ki bi ga morali odpreti - posekati drevje na vrhu, da se dobi razgled. Nato smo se spustili na lovsko potko po južni strani hriba. Najprej je bila tako ozka in na res strmem pobočju je bila pokrita še z dosti listja, da smo morali hoditi res previdno. Mogočno drevo se je izruvalo s koreninami in na poti naredilo luknjo.
Prišli smo do najvišje ležeče kmetije v sevniški občini, ki je bila obljudena še po II. svetovni vojni. Sedaj je ostalo od nje malo razvalin in bezeg ter tri češnje. Postavilo se je vprašanje, ali je ta kmetija višja od Darinkine domačije na Ivcah. Ljubo je izmeril koto na tej kmetiji in bo preveril, kaj je res.
Tudi lesne gobe, prevrtane od črvov, so bile okras na podrtem drevju. Kod kolaž pa se je iz lubja naredila slika. Trobentice se nastavljajo soncu in trenutno naznanjajo namesto pomladi – novoletne praznike.
Osnova hriba je skalna gmota, ki se med listjem in malo zemlje kaže na vsakem koraku. Ko pa se v špranjo v skali naseli seme, se z leti špranja razširi in skala se razdeli na dva dela. Nazadnje pa se vse spremeni v drobir.
Celotno področje Lisce ima zelo strma pobočja. Nazadnje smo se toliko spustili, da smo prišli do meje megle in se hitro povzpeli višje, da smo ostali na soncu.
Ostanki še ene kmetije. Hiša malo naprej je še v "enem kosu". Brilej - Brilejevina - sedaj je lastnik hrvaški državljan. Tu se je zadrževal tudi kozjanski odred. Rekli so tudi "pr' Brkot' ".
Ponekod se že oblikujejo cvetovi teloha. Zimska narava je tudi lepa.
Potem pa mi je zmanjkalo baterije . . . So mi prijatelji obljubili slike, ki so mi ostale v glavi.
Vinko pove, da gre jutri na sestanek, kjer naj bi se pogovarjali o teh tematskih poteh, ki jih raziskujemo. Naj bi potem bile na spletni strani.
Ko se vrnemo na Malo Lisco – se pogled odpre levo od Ješivca na Donačko goro. Ješivcu pa se reče tudi Ušivec ali Ješivc.
Prestavimo se z avti do parkirišča na Lisci in naredimo obhod še čez Lisco. Na informativnem stebru preverimo, če smo hribe in gore prepoznali. Od cerkve na Lovrencu je iz megle pokukal samo cerkveni križ na zvoniku.
Irena Medvešek nas je ustavila pri vremenski postaji – počakali smo 4 minute in upamo, da nas je postaja ovekovečila ob 10 minutni avtomatski meritvi, ko se tudi naredi foto trenutnega stanja na Lisci.
Ker je bila pot danes malo krajša, smo si kavico privoščili na Lisci, saj smo tako ostali še malo na soncu. Tu smo se z Ivanovim brinjevcem zahvalili naši blagajničarki Ivanki in Ljubu (foto zemljevid poti) ter še posebno Vinku, za njegovo že 5. leto tega zanimivega krožka. Še malo smo se zunaj posončili, se ozrli po lepih pogledih in vrnili približno ob 12. uri v temačno dolino.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Ljubov dodatek:
Na osnovi podatkov mojega GPS in karte 1:5.000 sem v Quo-ju ugotovil, da:
- so hiše pod Ivcami stale/stojijo na višini med 780 in 730 m
- še kar ohranjena Brkotova partizanska domačija je na višini 791 m
- ostanki kmetije pod vrhom Ješivca pa so na višini 822 m.
Torej bo kar držalo, da je to bila najvišja kmetija v naši občini.