Marija Jazbec: Filipini - 4. 2. 2014
Več posnetkov: Vojko Dvojmoč.
Tokrat je bilo vreme krivo za spremembo programa.
Mi pa smo z veseljem prisluhnili Mariji Jazbec, ki je lani pohajkovala po Filipinih z Zvonetom in Romano Šeruga.
Pred tem je Vojko Dvojmoč poudaril pomembnost kulturnega praznika, ki bi bilo prav, da je to tudi naš osebni praznik. Ob tej priliki je povabil Mihelo Zahrastnik, da pove kaj o Prešernu in nas razveseli s svojimi recitacijami.
Pesem je imela poudarek na »ljubezni – ljubim jutro . . . . . .ljubim jutro . . . . . . kako lep je dan . . . . . . le kdo ne bi ljubil ure, ko dneva se luč ugaša . . . . . . Ljubezen sem jaz, si ti . . .«
Poudarek je bil tudi na materinščini, v kateri se lahko izrazi vse.
Veliko otočje Filipinov ima druga dva največja otoka še vedno večja kot Slovenija. Tako rekoč celo leto je 30 °C – tako zrak kot voda. Tropska lega – enaka temperatura čez leto in v deževnem času neprenehoma dežuje.
Vseh otokov pa je okrog 7000. 90.000 prebivalcev – otrok pa, kot jih bog da – velike družine – po 10 otrok. Le 5 % pa je bogatih. Denar je peso.
Pridelujejo riž, koruzo, banane, ananas. Papaja je tu rumena. Imajo baker, zlato.
Ogromno Filipincev je razseljenih po svetu in vzdržujejo domače.
Filipini se imenujejo po Filipu španskem, ko so otoke odkrili in osvojili Španci, so jih tako poimenovali. Potem so bili pod Američani in šele od leta 1992 so popolnoma samostojni.
Tokrat je bilo vreme krivo za spremembo programa.
Mi pa smo z veseljem prisluhnili Mariji Jazbec, ki je lani pohajkovala po Filipinih z Zvonetom in Romano Šeruga.
Pred tem je Vojko Dvojmoč poudaril pomembnost kulturnega praznika, ki bi bilo prav, da je to tudi naš osebni praznik. Ob tej priliki je povabil Mihelo Zahrastnik, da pove kaj o Prešernu in nas razveseli s svojimi recitacijami.
Pesem je imela poudarek na »ljubezni – ljubim jutro . . . . . .ljubim jutro . . . . . . kako lep je dan . . . . . . le kdo ne bi ljubil ure, ko dneva se luč ugaša . . . . . . Ljubezen sem jaz, si ti . . .«
Poudarek je bil tudi na materinščini, v kateri se lahko izrazi vse.
Veliko otočje Filipinov ima druga dva največja otoka še vedno večja kot Slovenija. Tako rekoč celo leto je 30 °C – tako zrak kot voda. Tropska lega – enaka temperatura čez leto in v deževnem času neprenehoma dežuje.
Vseh otokov pa je okrog 7000. 90.000 prebivalcev – otrok pa, kot jih bog da – velike družine – po 10 otrok. Le 5 % pa je bogatih. Denar je peso.
Pridelujejo riž, koruzo, banane, ananas. Papaja je tu rumena. Imajo baker, zlato.
Ogromno Filipincev je razseljenih po svetu in vzdržujejo domače.
Filipini se imenujejo po Filipu španskem, ko so otoke odkrili in osvojili Španci, so jih tako poimenovali. Potem so bili pod Američani in šele od leta 1992 so popolnoma samostojni.
Marijino potovanje se je pričelo v Ljubljani in čez Benetke, Amsterdam so poleteli v Tapaj, Manilo. Filipinko srečajo že na letalu, ko je šla domov. Dela v Nemčiji. Mož je ravnatelj na Norveškem.
Komentarji k fotografijam:
Manila – gradijo se nebotičniki ob malih hiškah.
Ob tem nastane tudi povezava Mihele Zahrastnik in topli kraji Brazilija. Na fotografiji se nam kaže zahod sonca gledan iz gostilnice in na plaži oče in sin.
Odleteli so na otočje Palavan – večinoma se prevažajo z letali. Nastanijo se v mestu Konon. Vse je skromno, enostavno a veselo – veliko otrok. Brez varnostnih jopičev se ne sme na ladjo. Čudovita drevesa, cvetoča drevesa, petelinji boji. Sodobni svet je prinesel elektriko, a je napeljava po ulicah do konca zmešana (v Romuniji smo videli podobno – a za nianso manj zaštrikano).
Lepe ladjice. Jutranji zajtrk bogat – obilen in lep.
Planinski izlet je bil po 700 stopnicah do lepega razgleda.
Rikš je vseh vrst. Nekatere so zelo sodobne – tricikel z mopedom, lahko je kolo ob strani, lahko je tudi konjska vprega – bolj za poroke.
Spali so na obali – tu ni jutranje rose. Kjer pa je bila, so se proti jutru skrili pod streho. Tuš je »šlavh« z mrzlo vodo. Na plaži je vse – roštilj je kuhinja.
Zanimive so njihove šole – vsak razred je svoja zgradba. Ko je prostora premalo, pa postavijo dodatno stavbo.
Morje je smaragdno modro, zeleno, tirkizno. Plaže bele in zanimive oblike otokov. Hoteli in bifeji so direkrno na plaži. Ribe in ptice so tako rekoč pojedli – predvsem ptice. Morske zvezde pa so resnično srednje nebesno modre. Posebni so tudi ježki z zelo dolgimi bodicami. Tudi meduze so prav neverjetne.
Skalne obale otokov so nekako spodjedene in so v teh luknjah tudi jame kot prave katedrale. Plavali so ob teh obalah.
Kosilo je iz riževih špagetov, zelenjave in rib. V morju pa so videli le nekaj posebnih rib.
Spoznali so Ernesta, ki je lastnik otoka.
»Soba« je kar na plaži. Mestece El nido. Cvetoči hibiskusi. Drevesa z vodnimi koreninami. Cerkve so lepo urejene. Vse je bolj na majhno. Prevoz po deželi je tako rekoč največji z kombiji. Eksotična drevesa posebno širokih krošenj.
Veliko vožnje je bilo z ladjami - a bilo je vedno zanimivo. Porto princes je malo večje mestece – imajo župana in tržnico. Jajca imajo popolnoma bela. Ker je bil predvelikonočni čas, pa so prodajali tudi vijolična – že pobarvana. Prodajali so tudi metrski stročji fižol, malancane, papajo.
Hiške stojijo tudi v plitvi vodi. Morskih psov ni. Hiše zidajo prosto po idejah. Veliko so zidane stene kar iz palic in pločevinaste strehe. Ograje so iz suhih vej. Riževa polja je uspela posneti tudi iz letala. Leteli so iz Manile v Banau. Filipinke hočejo biti svetlolaske in nosijo lasulje, ker same nimajo želeno dolgih las.
Tako Japonci, kot Američani so veliko starega porušili. Iz obdobja 170 je ohranjenih le nekaj stavb. Mesto Banao je prislonjeno na obalni breg (pomislila sem na Monte Carlo).
Riževa polja so v terasah in v neverjetnih strminah pobočij. Ob njih so poti. Nekatere so na robu sten, ki so visoke po 5 m. Riž je najprej posejan v »otočke« sredi polj. Te sadike pa se vsako posamezno presadi v polje, ki se namaka po pobočju, da se iz enega v drugo polje spušča voda. Našli so tudi kolibo z Slovensko zastavo. Imajo tudi poseben sadež, ki ga žvečijo kot mamilo in imajo potem čisto krvave dlesni, usta. Imajo tudi izvir kot toplice. Malico so jim postregli ob slapu. Praproti pa so kot drevesa. V zoranem polju , ki ga pripravljajo za setev, otroci pobirajo polže za hrano. V skoraj pokončni steni so 2000 let riževa polja gradili Kitajci – sedaj so pod UNESCO-vo zaščito.
Nevarnost Filipinov je prehitro rastoče prebivalstvo in ni hrane dovolj. Zaslužek z rižem pa je 40 eur na mesec.
La Spia je bolj turistični otok. Tu je ravno zorel riž v klasih, kot povešene, razvejane metlice.
Ob odhodu so Američani pustili svoja vozila in Filipinci so jih predelali v avtobuse.
Še pogled na 2400m visok vulkan in že so se vrnili domov v sneg in led.
Nevenka Vahtar
Komentarji k fotografijam:
Manila – gradijo se nebotičniki ob malih hiškah.
Ob tem nastane tudi povezava Mihele Zahrastnik in topli kraji Brazilija. Na fotografiji se nam kaže zahod sonca gledan iz gostilnice in na plaži oče in sin.
Odleteli so na otočje Palavan – večinoma se prevažajo z letali. Nastanijo se v mestu Konon. Vse je skromno, enostavno a veselo – veliko otrok. Brez varnostnih jopičev se ne sme na ladjo. Čudovita drevesa, cvetoča drevesa, petelinji boji. Sodobni svet je prinesel elektriko, a je napeljava po ulicah do konca zmešana (v Romuniji smo videli podobno – a za nianso manj zaštrikano).
Lepe ladjice. Jutranji zajtrk bogat – obilen in lep.
Planinski izlet je bil po 700 stopnicah do lepega razgleda.
Rikš je vseh vrst. Nekatere so zelo sodobne – tricikel z mopedom, lahko je kolo ob strani, lahko je tudi konjska vprega – bolj za poroke.
Spali so na obali – tu ni jutranje rose. Kjer pa je bila, so se proti jutru skrili pod streho. Tuš je »šlavh« z mrzlo vodo. Na plaži je vse – roštilj je kuhinja.
Zanimive so njihove šole – vsak razred je svoja zgradba. Ko je prostora premalo, pa postavijo dodatno stavbo.
Morje je smaragdno modro, zeleno, tirkizno. Plaže bele in zanimive oblike otokov. Hoteli in bifeji so direkrno na plaži. Ribe in ptice so tako rekoč pojedli – predvsem ptice. Morske zvezde pa so resnično srednje nebesno modre. Posebni so tudi ježki z zelo dolgimi bodicami. Tudi meduze so prav neverjetne.
Skalne obale otokov so nekako spodjedene in so v teh luknjah tudi jame kot prave katedrale. Plavali so ob teh obalah.
Kosilo je iz riževih špagetov, zelenjave in rib. V morju pa so videli le nekaj posebnih rib.
Spoznali so Ernesta, ki je lastnik otoka.
»Soba« je kar na plaži. Mestece El nido. Cvetoči hibiskusi. Drevesa z vodnimi koreninami. Cerkve so lepo urejene. Vse je bolj na majhno. Prevoz po deželi je tako rekoč največji z kombiji. Eksotična drevesa posebno širokih krošenj.
Veliko vožnje je bilo z ladjami - a bilo je vedno zanimivo. Porto princes je malo večje mestece – imajo župana in tržnico. Jajca imajo popolnoma bela. Ker je bil predvelikonočni čas, pa so prodajali tudi vijolična – že pobarvana. Prodajali so tudi metrski stročji fižol, malancane, papajo.
Hiške stojijo tudi v plitvi vodi. Morskih psov ni. Hiše zidajo prosto po idejah. Veliko so zidane stene kar iz palic in pločevinaste strehe. Ograje so iz suhih vej. Riževa polja je uspela posneti tudi iz letala. Leteli so iz Manile v Banau. Filipinke hočejo biti svetlolaske in nosijo lasulje, ker same nimajo želeno dolgih las.
Tako Japonci, kot Američani so veliko starega porušili. Iz obdobja 170 je ohranjenih le nekaj stavb. Mesto Banao je prislonjeno na obalni breg (pomislila sem na Monte Carlo).
Riževa polja so v terasah in v neverjetnih strminah pobočij. Ob njih so poti. Nekatere so na robu sten, ki so visoke po 5 m. Riž je najprej posejan v »otočke« sredi polj. Te sadike pa se vsako posamezno presadi v polje, ki se namaka po pobočju, da se iz enega v drugo polje spušča voda. Našli so tudi kolibo z Slovensko zastavo. Imajo tudi poseben sadež, ki ga žvečijo kot mamilo in imajo potem čisto krvave dlesni, usta. Imajo tudi izvir kot toplice. Malico so jim postregli ob slapu. Praproti pa so kot drevesa. V zoranem polju , ki ga pripravljajo za setev, otroci pobirajo polže za hrano. V skoraj pokončni steni so 2000 let riževa polja gradili Kitajci – sedaj so pod UNESCO-vo zaščito.
Nevarnost Filipinov je prehitro rastoče prebivalstvo in ni hrane dovolj. Zaslužek z rižem pa je 40 eur na mesec.
La Spia je bolj turistični otok. Tu je ravno zorel riž v klasih, kot povešene, razvejane metlice.
Ob odhodu so Američani pustili svoja vozila in Filipinci so jih predelali v avtobuse.
Še pogled na 2400m visok vulkan in že so se vrnili domov v sneg in led.
Nevenka Vahtar