Mladetiče - Tržišče - 24. 2. 2016
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Fotografije Marte Brežan.
Na rondoju nas je točno ob 8.00 celo 12. Vreme ni vabljivo, zato ima vsak svoj dežnik. Zjutraj je precej padalo, a se je sedaj umirilo. A naša dobra volja in dežniki poskrbijo, da se vreme začne ne le vedriti, pač pa tudi jasniti. Tako dan postane postopoma prav lep.
Vremenu primerno je nizka oblačnost in se vrh Žalostne gore ne vidi, vidi se le cerkvica na pobočju.
Zanimivost je tudi, da so Zgornje Mladetiče nižje kot so Spodnje. Tam smo bili zadnjič in si to pogledamo sedaj od daleč.
Nad Malkovcem je Sveti Vrh.
Na poti srečamo tudi še kakšne lepe stare hiše, ki pa so žal v slabem stanju. Tudi kozolci se podirajo.
Starmanovi v Gabrijelah so imeli 8 sinov in 6 hčera, zato jim v Gabrijelah stoji spomenik plodnosti.
Ustavimo se na perišču v Gabrijelah. To sedaj stoji ob cesti na ovinku pod cerkvijo in pokopališčem. Originalno je stalo približno 100 m stran. Sedaj je tu lepo urejena klop za pripravo perila in verjetno tudi počitek, zraven pa lepo korito s stalnim dotokom vode in kamnom za drgnjenje perila. Malo motijo kontejnerji za smeti, ker so temu malo preblizu. Ker pa je tudi tu parkirišče (kot za avtobuse), je dobra pozicija, da mimoidoči, mimo vozeči to lahko opazijo in si ogledajo, ter tudi preberejo informacijo na tabli, ki je zraven. Tako izvemo, da je bilo to tudi napajališče za živino in da je tu rasla tudi rastlina beka – salix viminalis.
Ko nadaljujemo pot, se dvigujemo pod cerkvijo, na kateri je sončna ura z lepim napisom: »Človek mine kot senca«.
Na drugo stran ceste pa na odcepu stoji tabla, ki vabi na eko kmetijo Zabukovec. To nekateri, ki smo člani Ajde Posavje, če poznamo in predlagamo, da jih obiščemo. Domače razveselimo z obiskom in ti nam takoj ponudijo pijačo dobrodošlice. Ko povemo, da nas zanima njihova kmetija in njihovi pridelki, takoj odprejo svojo »trgovino« z žiti, moko in mesnimi proizvodi in mi veselo »zakšeftamo«. Doma je tudi gospodar, ki se z nami pomeni o kmetiji. Na polju se vidi biodinamično pripravljen kompostni kup, ki je na kmetijah kar velik. Na avtoprikolici stoji kokošnjak z valilnikom ob strani, da jajca z lahkoto pobirajo. Kuram pa ob prikolici naredijo premični ograjen prostor za pašo. Sprehodimo se še do hleva in svinjaka, kjer se živina prosto giba – iz hleva lahko celo leto pridejo tudi na prosto. Tu spoznamo tudi domačega sina in mama se pošali: »Vidite sin dela, midva z možem pa sva za računalnikom.« Ko se poleti krave pasejo, prašičem omogočijo večji prostor za gibanje.
Na kmetiji je še ena zanimivost, da je ena stena pritličja manjše hiše narejena kot igrišče za mačko, ki živi v hiši. Žal smo jo le delno videli le skozi malo lino in malo slišali. Okrog hiše pa tekajo navadne domače mačke.
V tej stavbi je še manjši mlin na kamne avstrijske proizvodnje. Tu meljejo različno moko in zdrob. Kosmičev pa še ne delajo, saj stroj stane 1000 evrov.
Vinko se mi se takoj zahvali, da smo se tu ustavili, ker je gospodar postregel še z zelo zanimivo informacijo, da je tu le lučaj stran nad kmetijo keltsko grobišče. Našli so 3 gomile. Damjan Popelar je to enkrat obeležil s 100-timi križi. Tako se domačim zahvalimo in podamo na hribček. Na gomili izmerimo energetsko polje, ki je zelo močno. Znano je, da so keltska grobišča vedno na takih točkah. A na teh točkah se je dobro zadrževati le krajši čas – do dve uri. Pot ob gomili pa ima dobro energijo za stalno zadrževanje na njej – za uravnovešanje energij.
Ko smo se zjutraj peljali skozi Tržišče, se je Vinko spomnil na cerkvico Sv. Jurija na hribu na levem bregu Mirne. Današnjo pot je zasnoval bolj položno, ker je upal, da se nam pridruži Marjana. Ker nje ni bilo, smo lahko pot podaljšali in tudi malo popestrili z zahtevnostjo. Tako se podamo do spomenika pletenke v Tržišču in čez močvirno področje proti cerkvici. Mlaka daje lep odsev in fotografi tu iščemo zanimiv motiv. Pri cerkvici se ustavimo in ravno zvoni. Ugotovimo, da zvonec, ki zvoni polno uro zveni plenk – in je iz železa. Naslednji, ki pove, koliko je ura, pa zvoni bim-bam in je iz prave zlitine.
Po dobrotah iz nahrbtnika in martinčkanju, nadaljujemo pot.
Od tu se spustimo do železnice, ki jo na »divje« prečkamo na mostu čez Mirno. Pot naprej pa je še malo čez drn in strn in že smo pri avtomobilih.
Ko ugotovimo, da imamo vsi dovolj časa, se prestavimo v Mlin – bife v Tržišču, kjer se nas natakarica spomni – ve celo, da smo tisti, ki hodimo ob sredah. Ko se odžejamo, se zahvalimo in najavimo, da kmalu spet pridemo.
Na parkirišču pa se nekdo spomni, da smo še nekaj pozabili in nas hitro skliče. Tako Jožetu, ki je plačal zapitek in ni nič povedal – sedaj pa nič pričakoval, zapojemo vse najboljše.
Ja, pri nas je vedno veselo!
Zapisala Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Fotografije Marte Brežan.
Na rondoju nas je točno ob 8.00 celo 12. Vreme ni vabljivo, zato ima vsak svoj dežnik. Zjutraj je precej padalo, a se je sedaj umirilo. A naša dobra volja in dežniki poskrbijo, da se vreme začne ne le vedriti, pač pa tudi jasniti. Tako dan postane postopoma prav lep.
Vremenu primerno je nizka oblačnost in se vrh Žalostne gore ne vidi, vidi se le cerkvica na pobočju.
Zanimivost je tudi, da so Zgornje Mladetiče nižje kot so Spodnje. Tam smo bili zadnjič in si to pogledamo sedaj od daleč.
Nad Malkovcem je Sveti Vrh.
Na poti srečamo tudi še kakšne lepe stare hiše, ki pa so žal v slabem stanju. Tudi kozolci se podirajo.
Starmanovi v Gabrijelah so imeli 8 sinov in 6 hčera, zato jim v Gabrijelah stoji spomenik plodnosti.
Ustavimo se na perišču v Gabrijelah. To sedaj stoji ob cesti na ovinku pod cerkvijo in pokopališčem. Originalno je stalo približno 100 m stran. Sedaj je tu lepo urejena klop za pripravo perila in verjetno tudi počitek, zraven pa lepo korito s stalnim dotokom vode in kamnom za drgnjenje perila. Malo motijo kontejnerji za smeti, ker so temu malo preblizu. Ker pa je tudi tu parkirišče (kot za avtobuse), je dobra pozicija, da mimoidoči, mimo vozeči to lahko opazijo in si ogledajo, ter tudi preberejo informacijo na tabli, ki je zraven. Tako izvemo, da je bilo to tudi napajališče za živino in da je tu rasla tudi rastlina beka – salix viminalis.
Ko nadaljujemo pot, se dvigujemo pod cerkvijo, na kateri je sončna ura z lepim napisom: »Človek mine kot senca«.
Na drugo stran ceste pa na odcepu stoji tabla, ki vabi na eko kmetijo Zabukovec. To nekateri, ki smo člani Ajde Posavje, če poznamo in predlagamo, da jih obiščemo. Domače razveselimo z obiskom in ti nam takoj ponudijo pijačo dobrodošlice. Ko povemo, da nas zanima njihova kmetija in njihovi pridelki, takoj odprejo svojo »trgovino« z žiti, moko in mesnimi proizvodi in mi veselo »zakšeftamo«. Doma je tudi gospodar, ki se z nami pomeni o kmetiji. Na polju se vidi biodinamično pripravljen kompostni kup, ki je na kmetijah kar velik. Na avtoprikolici stoji kokošnjak z valilnikom ob strani, da jajca z lahkoto pobirajo. Kuram pa ob prikolici naredijo premični ograjen prostor za pašo. Sprehodimo se še do hleva in svinjaka, kjer se živina prosto giba – iz hleva lahko celo leto pridejo tudi na prosto. Tu spoznamo tudi domačega sina in mama se pošali: »Vidite sin dela, midva z možem pa sva za računalnikom.« Ko se poleti krave pasejo, prašičem omogočijo večji prostor za gibanje.
Na kmetiji je še ena zanimivost, da je ena stena pritličja manjše hiše narejena kot igrišče za mačko, ki živi v hiši. Žal smo jo le delno videli le skozi malo lino in malo slišali. Okrog hiše pa tekajo navadne domače mačke.
V tej stavbi je še manjši mlin na kamne avstrijske proizvodnje. Tu meljejo različno moko in zdrob. Kosmičev pa še ne delajo, saj stroj stane 1000 evrov.
Vinko se mi se takoj zahvali, da smo se tu ustavili, ker je gospodar postregel še z zelo zanimivo informacijo, da je tu le lučaj stran nad kmetijo keltsko grobišče. Našli so 3 gomile. Damjan Popelar je to enkrat obeležil s 100-timi križi. Tako se domačim zahvalimo in podamo na hribček. Na gomili izmerimo energetsko polje, ki je zelo močno. Znano je, da so keltska grobišča vedno na takih točkah. A na teh točkah se je dobro zadrževati le krajši čas – do dve uri. Pot ob gomili pa ima dobro energijo za stalno zadrževanje na njej – za uravnovešanje energij.
Ko smo se zjutraj peljali skozi Tržišče, se je Vinko spomnil na cerkvico Sv. Jurija na hribu na levem bregu Mirne. Današnjo pot je zasnoval bolj položno, ker je upal, da se nam pridruži Marjana. Ker nje ni bilo, smo lahko pot podaljšali in tudi malo popestrili z zahtevnostjo. Tako se podamo do spomenika pletenke v Tržišču in čez močvirno področje proti cerkvici. Mlaka daje lep odsev in fotografi tu iščemo zanimiv motiv. Pri cerkvici se ustavimo in ravno zvoni. Ugotovimo, da zvonec, ki zvoni polno uro zveni plenk – in je iz železa. Naslednji, ki pove, koliko je ura, pa zvoni bim-bam in je iz prave zlitine.
Po dobrotah iz nahrbtnika in martinčkanju, nadaljujemo pot.
Od tu se spustimo do železnice, ki jo na »divje« prečkamo na mostu čez Mirno. Pot naprej pa je še malo čez drn in strn in že smo pri avtomobilih.
Ko ugotovimo, da imamo vsi dovolj časa, se prestavimo v Mlin – bife v Tržišču, kjer se nas natakarica spomni – ve celo, da smo tisti, ki hodimo ob sredah. Ko se odžejamo, se zahvalimo in najavimo, da kmalu spet pridemo.
Na parkirišču pa se nekdo spomni, da smo še nekaj pozabili in nas hitro skliče. Tako Jožetu, ki je plačal zapitek in ni nič povedal – sedaj pa nič pričakoval, zapojemo vse najboljše.
Ja, pri nas je vedno veselo!
Zapisala Nevenka Vahtar