Na Osredek pri Hubajnici - 16. 11. 2016
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Pot na hrib – kota 445
Tokrat nas je na rondoju 16. Vinko razloži, da je našel še eno pot, ki je nismo prehodili.
Odpeljemo se do ribnika ob cesti za Rako. Od tu pa se podamo peš. Ko pridemo na hribu do asfalta, smo v eno smer od Ruparjevega vikenda oddaljeni 15 minut. V to smer se navzgor pride na Primož čez Hubajnico. Po asfaltni poti nazaj pa lahko pridemo na Križe, Bučko, Zavratec.
Od tu malo naprej je na desno v gozdu keltska gomila, ki si jo pogledamo. Nato se vrnemo na cesto. Na desno pa so Dolenje in Gorenje Radulje. Tako se imenuje tudi voda. V ozadju pa vidimo Gorjance.
Pridemo do kmetije, kjer pripravljajo les za kurjavo. Tu v bližini je bil doma tudi Lisec Franc – že pokojni gozdar.
Smo v vasi Osredek pri Hubajnici. Ljubo ugotovi, da je sedaj prvič v vasi, ki je zadnja v sevniški občini, v kateri še ni bil.
Tu je lepa stara hiša, ki pa žal propada. O stari hiši pa izvemo, da je Žnidaršičeva. Med oknoma levo od glavnega vhoda je tram z letnico 1833. Oče je že zapisoval družinsko drevo in še posebej se je posvetil zapisu družin snah. Že praded je živel v tej hiši. Sedanji lastnik še vedno rad živi v stari hiši, čeprav je zraven na pol zgrajena nova hiša, ki pa žal že propada.
Če bi šli po cesti naravnost, bi prišli v Gorenje Radulje. Mi pa bomo zavili desno na koto 445. Levo vidimo Sv. Duh na Velikem Trnu.
Pred nami je naš cilj – kota 445.
Najdemo tudi drevo breka – slikali smo ga skupaj z njegovim listom. To drevo niso v naših krajih poznali in so mislili, da so dobro prodali, ko so ga »podtaknili« med drug les. Dejansko pa so poceni prodali les, ki so ga v svetu zelo cenili.
Na povratku pa se podamo še do najdebelejše slovenske bukve, pri kateri je na novo postavljena lepa tabla z vsemi podatki. Tu pa zvemo, da je lastnik zemlje dal najprej soglasje, sedaj pa ga je umaknil. Tako sedaj ni bilo jasno, če bodo tabla in smerokazi lahko ostali. Objamemo jo – za pet ljudi je njen obseg.
Na poti je nasad pavlonij. To drevo je sedaj moderno saditi, ker hitro raste, a žal ni iz našega okolja, torej nam ta sorta verjetno ni potrebna. Tu lastnik ne dovoli prehoda. Tako bodo čez potok narediti še en most, da bo mogoče priti mimo.
Na vrhu nad bukvijo se odpravimo do ceste za lažji spust. Od tu se odpre pogled na Impolje in proti Primožu. Nato zavijemo v dolino.
V gostilni pri ribniku pa vidimo, da dela mlajši sin od Vinka Zalezine, ki je bil z Vinkom in očetom pri sarajevskih piramidah. Ob kavici – čeprav lokal začne delati šele opoldne in smo mi malo prezgodnji – dobimo še puhlo, ki je že bolj dobra pizza. Mimogrede še izvemo, da tu lahko naročiš tudi domače jedi in da predvsem delajo po principu – najavi se in naroči željeno hrano.
Zaključili ob približno 12.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Pot na hrib – kota 445
Tokrat nas je na rondoju 16. Vinko razloži, da je našel še eno pot, ki je nismo prehodili.
Odpeljemo se do ribnika ob cesti za Rako. Od tu pa se podamo peš. Ko pridemo na hribu do asfalta, smo v eno smer od Ruparjevega vikenda oddaljeni 15 minut. V to smer se navzgor pride na Primož čez Hubajnico. Po asfaltni poti nazaj pa lahko pridemo na Križe, Bučko, Zavratec.
Od tu malo naprej je na desno v gozdu keltska gomila, ki si jo pogledamo. Nato se vrnemo na cesto. Na desno pa so Dolenje in Gorenje Radulje. Tako se imenuje tudi voda. V ozadju pa vidimo Gorjance.
Pridemo do kmetije, kjer pripravljajo les za kurjavo. Tu v bližini je bil doma tudi Lisec Franc – že pokojni gozdar.
Smo v vasi Osredek pri Hubajnici. Ljubo ugotovi, da je sedaj prvič v vasi, ki je zadnja v sevniški občini, v kateri še ni bil.
Tu je lepa stara hiša, ki pa žal propada. O stari hiši pa izvemo, da je Žnidaršičeva. Med oknoma levo od glavnega vhoda je tram z letnico 1833. Oče je že zapisoval družinsko drevo in še posebej se je posvetil zapisu družin snah. Že praded je živel v tej hiši. Sedanji lastnik še vedno rad živi v stari hiši, čeprav je zraven na pol zgrajena nova hiša, ki pa žal že propada.
Če bi šli po cesti naravnost, bi prišli v Gorenje Radulje. Mi pa bomo zavili desno na koto 445. Levo vidimo Sv. Duh na Velikem Trnu.
Pred nami je naš cilj – kota 445.
Najdemo tudi drevo breka – slikali smo ga skupaj z njegovim listom. To drevo niso v naših krajih poznali in so mislili, da so dobro prodali, ko so ga »podtaknili« med drug les. Dejansko pa so poceni prodali les, ki so ga v svetu zelo cenili.
Na povratku pa se podamo še do najdebelejše slovenske bukve, pri kateri je na novo postavljena lepa tabla z vsemi podatki. Tu pa zvemo, da je lastnik zemlje dal najprej soglasje, sedaj pa ga je umaknil. Tako sedaj ni bilo jasno, če bodo tabla in smerokazi lahko ostali. Objamemo jo – za pet ljudi je njen obseg.
Na poti je nasad pavlonij. To drevo je sedaj moderno saditi, ker hitro raste, a žal ni iz našega okolja, torej nam ta sorta verjetno ni potrebna. Tu lastnik ne dovoli prehoda. Tako bodo čez potok narediti še en most, da bo mogoče priti mimo.
Na vrhu nad bukvijo se odpravimo do ceste za lažji spust. Od tu se odpre pogled na Impolje in proti Primožu. Nato zavijemo v dolino.
V gostilni pri ribniku pa vidimo, da dela mlajši sin od Vinka Zalezine, ki je bil z Vinkom in očetom pri sarajevskih piramidah. Ob kavici – čeprav lokal začne delati šele opoldne in smo mi malo prezgodnji – dobimo še puhlo, ki je že bolj dobra pizza. Mimogrede še izvemo, da tu lahko naročiš tudi domače jedi in da predvsem delajo po principu – najavi se in naroči željeno hrano.
Zaključili ob približno 12.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar