1. 2. 2012
Jutro se je začelo vetrovno in z »-5 pod 0« že v zavetju. Tisti, ki smo prišli prvi na rondo, smo že pomislili, da je Vinko pot odpovedal, saj smo navajeni, da nas on ponavadi pričaka. A smo se hitro zbrali dobro opremljeni za mraz, ki nam je vseeno prihajal do živega.
A vidi se, da se vremena v glavnem nismo ustrašili. Nekaj nas je imelo obveznosti in so se opravičili. Zbrani pa smo korajžno šli na pot, ki se je danes začela na Žabjeku.
Ponovno se nam je porodila misel, da so popis krajev pod Avstro-Ogersko delali češki popisovalci, ki so imeli težavo z našimi samoglasniki in jih dostikrat zamenjali. Tako so tudi napisali Žabjak, pravilno pa je Žabjek. To bi bila tudi zanimiva tema za raziskovanje in popravo napak.
Naš današnji krog je bil: Žabjek, Lahovnik, Zlaka, Hom (Ferdova domačija), Padež, Pistola, Miški vrh (uradno Meniški vrh), Livska koča, Dobje, Konjska glava in zaključen krog pri cerkvi v Žabjeku. Cerkev smo si ogledali le od zunaj in se odločili, da pridemo ob priliki sem še enkrat, ko bomo tudi imeli možnost pogledati notranjost, kjer je pomembna oltarna slika.
Pritegnila mi je pogled majhna hiška na samem med sadnim drevjem. Vinko je takoj ugotovil, da je sušilnica za sadje in si jo še temeljito ogledal. Tako je ugotovil, da je ognjišče bilo ob stavbi, ki je imela spodnji del zidan in je bila toplota z ognjišča speljana po rovu – tunelu pod zemljo. Sadje je bilo na meter visoki mreži iz leske, ki je tudi kot les bolje uravnavala pravo toploto sušečemu se sadju.
Na Zlakah si je Vinko sam pogledal kmetijo.
Na razgledih se nismo preveč zadrževali, ker je preveč pihalo. Vseeno pa je bila tu prava točka, da smo pogledali na že prehojene letošnje poti – proti Lisci, Podskalici, na Ajdovski gradec, Veliki vrh.
Pri stari hiški tik ob poti smo ugotavljali, da temelji niso dosti trdni in hiša poka. Prej pot le za voz s konji ali voli je sedaj cesta za tudi težke gozdarske tovornjake, ki so tu »pohodili zgodovino.«
Pri Prešni Loki smo se tudi malo miselno poigrali v razmišljanju ali je to »prejšnja« ali pa izvira ime v povezavi z okoliškimi vinogradi in je ime povezano s »prešana«.
Prišli smo na vrhu na področje kostanjev, ki so ga odkrili tudi širše, in so domačini kdaj tudi prepozni, ko pridejo v gozd.
Na začetku smo našli tudi že »zapuščeni« kokon metulja. Mogoče Vinku uspe izvedeti, od katerega metulja je.
Ob kavici pri Kekcu v Drožanjski ulici smo predebatirali današnjo pot in ugotovili, da se na kulturni praznik drugi teden ne dobimo. 16.2. pa bo odvisno od vremena. Vinku smo tudi predlagali, kaj naj si drugič pogledamo: pri Zalezinovih bunkerje skritih angleških pilotov med II. svetovno vojno. Za to nas je vzpodbudila spominska tabla iz tistega časa na kmetiji, kjer smo začeli pot.
Ljubo nam je še povedal, da je bil pater Geržan tudi že na Ojstrežu, ki smo ga mi raziskovali.
Ko smo se vračali ob 12.30, pa nas je ustavil križ ob poti, ki je bil kot kakšna omarica.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
A vidi se, da se vremena v glavnem nismo ustrašili. Nekaj nas je imelo obveznosti in so se opravičili. Zbrani pa smo korajžno šli na pot, ki se je danes začela na Žabjeku.
Ponovno se nam je porodila misel, da so popis krajev pod Avstro-Ogersko delali češki popisovalci, ki so imeli težavo z našimi samoglasniki in jih dostikrat zamenjali. Tako so tudi napisali Žabjak, pravilno pa je Žabjek. To bi bila tudi zanimiva tema za raziskovanje in popravo napak.
Naš današnji krog je bil: Žabjek, Lahovnik, Zlaka, Hom (Ferdova domačija), Padež, Pistola, Miški vrh (uradno Meniški vrh), Livska koča, Dobje, Konjska glava in zaključen krog pri cerkvi v Žabjeku. Cerkev smo si ogledali le od zunaj in se odločili, da pridemo ob priliki sem še enkrat, ko bomo tudi imeli možnost pogledati notranjost, kjer je pomembna oltarna slika.
Pritegnila mi je pogled majhna hiška na samem med sadnim drevjem. Vinko je takoj ugotovil, da je sušilnica za sadje in si jo še temeljito ogledal. Tako je ugotovil, da je ognjišče bilo ob stavbi, ki je imela spodnji del zidan in je bila toplota z ognjišča speljana po rovu – tunelu pod zemljo. Sadje je bilo na meter visoki mreži iz leske, ki je tudi kot les bolje uravnavala pravo toploto sušečemu se sadju.
Na Zlakah si je Vinko sam pogledal kmetijo.
Na razgledih se nismo preveč zadrževali, ker je preveč pihalo. Vseeno pa je bila tu prava točka, da smo pogledali na že prehojene letošnje poti – proti Lisci, Podskalici, na Ajdovski gradec, Veliki vrh.
Pri stari hiški tik ob poti smo ugotavljali, da temelji niso dosti trdni in hiša poka. Prej pot le za voz s konji ali voli je sedaj cesta za tudi težke gozdarske tovornjake, ki so tu »pohodili zgodovino.«
Pri Prešni Loki smo se tudi malo miselno poigrali v razmišljanju ali je to »prejšnja« ali pa izvira ime v povezavi z okoliškimi vinogradi in je ime povezano s »prešana«.
Prišli smo na vrhu na področje kostanjev, ki so ga odkrili tudi širše, in so domačini kdaj tudi prepozni, ko pridejo v gozd.
Na začetku smo našli tudi že »zapuščeni« kokon metulja. Mogoče Vinku uspe izvedeti, od katerega metulja je.
Ob kavici pri Kekcu v Drožanjski ulici smo predebatirali današnjo pot in ugotovili, da se na kulturni praznik drugi teden ne dobimo. 16.2. pa bo odvisno od vremena. Vinku smo tudi predlagali, kaj naj si drugič pogledamo: pri Zalezinovih bunkerje skritih angleških pilotov med II. svetovno vojno. Za to nas je vzpodbudila spominska tabla iz tistega časa na kmetiji, kjer smo začeli pot.
Ljubo nam je še povedal, da je bil pater Geržan tudi že na Ojstrežu, ki smo ga mi raziskovali.
Ko smo se vračali ob 12.30, pa nas je ustavil križ ob poti, ki je bil kot kakšna omarica.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar