Osredek in Kladje pri Krmelju - 21. 11. 2012
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar. Zapis Romane Ivačič. Predstavitev Ljubota Motoreta. |
Šentjanž – Osredek – Gaberje – Kladje
Ob 8h na rondoju smo skoraj že zbrani, »ura je skoraj čas«, a Vinka ni in to nas začudi. Se pa tudi hitro razjasni, saj se pripelje iz smeri Sevnice in to že s polnim avtomobilom. Pridružila se nam je Irena Zajec.
Prva informacija, da danes ni razlage poti, ker to pričakujemo od Janeza Zajca, ki že čaka na svoji domačiji na Osredku. Tokrat se nas je zbralo celo 20 – že za mali avtobus, torej se lahko stisnemo po 5 v 4 avtomobile. Vozijo Vinko, Ljubo, Lado in Dušan.
Čeprav je Osredek en sam breg, smo se ob Janezovi domačiji uspeli vsi sparkirati. Naprej pa korajžno peš za Janezom.
Z Osredka se vidi na Florjančičev gradec – to je planinec, ki nas bo vodil naslednjič po svojem domačem okolišu.
Že na začetku poti nas preseneti tik ob cesti rastoča mogočna lipa z neverjetno mogočnimi koreninami.
Pri prvi kapelici je odcep proti Rupi – prejšnjetedenski turi. Nato se med dvema domačijama prikaže blizu, a vseeno v megli cerkev Sv. Primoža in Felicijana. Janez ve, komu se obrniti za ključ in steče do spodnje domačije ter nam razkaže cerkev. Prav simpatična cerkvica. Nekdo opazi, da je električna razsvetljava, ki se nekako ne sklada z notranjostjo. Preseneti pa tudi pogled na tla. Lepo so obnovljena – poploščena s sodobnimi ploščicami, le te pa so kar malo hecno izbrane, kot da je bila edino vodilo nizka cena in cerkev ob pogledu na tla spominja na kopalnico ali en del na domači hodnik.
Pred cerkvijo je lepa lipa, ki pa je izgubila dve mogočni veji. Tudi to pot nas ob poti spremljajo polomljena in prekucnjena drevesa. Tu je res veliko lomilo. Vinko pravi, da se bodo breze lahko sčasoma tudi poravnane, če niso preveč poškodovane in niso izpuljene.
Pot nas vodi v osrčje Jatne, ki je za naše okolje kar kot mali pragozd. Namenjeni smo na njen vrh Šop, ki je na višini 801 m. Cesta vodi nekoliko mimo vrha, a mi odkrijemo vrh in Ljubo se postavi na kamen, da je od nas še 5 cm više. Celotna Jatna se razteza čez 4 občine: Sevnica, Radeče, Šentrupert in Litija. Spomnim se posebne smreke, ki pa je v radeški občini in jo ima Vinko v programu za enega od prihodnjih ogledov. Po planinskih tablah je razvidno, da smo na radeški planinski poti.
Predno smo zavili k vrhu, se ustavimo še pri vabi - pasti za lubadarja. Vinko razloži, kako deluje. Pomembno je, da je pri nas normalno rastišče za smreke nad 600 m nad morjem, tam se smreka lahko sama spopada z lubadarjem, ki ima samo eno letno leglo. V našem toplem okolju pa se to lahko letno zgodi 4 x. To pomeni, da se tako močno razmnoži, da začne uničevati zdrava drevesa. V vabah je snov dreves, ki vabi k spolni aktivnosti. Ko lubadar prileti v vabo, se zaleti v njo in pade v notranjosti na dno, kjer je ponavadi strup ali alkohol, v katerem se utopi. To lubadarje ne uniči, a le obvlada položaj, da ne delajo preveč škode.
Ker nas je megla spremljala celo pot, smo se morali osredotočiti le na bližnje poglede. Ker je sorazmerno toplo, še cvete vijolična kopriva, materina dušica, detelja in ob hišah še poletno cvetje. Na drevju srečujemo veliko omele in se spomnimo zeliščarja Majesa, ki je na predavanju U3 razložil, da je dobra za uravnavanje pritiska, da je za nas uporabna le tista s sadnega drevja in to le listi in stebla. Za nas so plodovi strupeni in tudi tista rastlina v celoti, ki raste na iglavcih.
Pogled na Kum in Svibno se je odprl le toliko, da smo zaznali dom na Kumu in videli le spodnji del Svibnega, proti Magolniku pa le z enega dela poti.
Po povratku z vrha opazimo drevo, ki ga je zadela strela in se je razklalo skoraj do tal, a je še živo.
Ustavili smo se pri veliki žagi na Kladju. Že oče se je ukvarjal s tem. Sin pa je to še dodelal, saj poskrbijo za celotno obnovo strehe - imajo tudi več vrst kritine, ki se jo pri njih lahko izbere. Pod streho imajo shranjeno veliko prešo, malo naprej pa je skulptura sove. Pri hiši so vsi pridni in z delom so njihove stranke zadovoljne. Gorgrede nas pogostijo s pijačo in sokom. Po povratku z Jatne še opazimo, da imajo ob prijaznih psih in kurah tudi purana, ki se za slikanje prav bahaško postavi.
Med dvema hišama Irena opazi Leskovec, ki se nam skozi meglo le za kratko pokaže in v naslednjem trenutku ga več ni.
Na poti smo srečali tudi krave, ki so nas ravno tako opazovale kot mi njih – so bile enako zvedave. Pri eni kravi pa sta se podojili dve teleti naenkrat. Malo pred povratkom do Janezove domačije pa opazimo še drobnico v globeli.
Meni so bile še zanimive skale, ki so štrlele iz strmine skozi travo – oblika vseh je bila podobna – iz hriba vodoravno štrleča, pisana – svetlo/temna in gladko zaobljena. Na ostalem področju pa je bila zemlja predvsem temna - lapornata. Prejšnji teden je bila okolica Rupe bolj bela - apnenčasta.
Imeli smo čas tudi za – »5 minut za lepši jezik«. Vojko me je tudi opozoril na izraza področje in območje, ker se mu je zdelo, da izraza ne uporabljam primerno.
Predno smo se odpeljali domov, nam pa je posijalo sonce, a ne skozi oblake, temveč pri Zajčevih v toplih prostorih in ob čudoviti postrežbi, ki se je začela z domačim okusnim toplim čajem, ki se nam je res prilegel. Potem pa se je miza začela polniti z dobrotami: Čudoviti domači kruh smo oplemenitili z skutinimi namazi, pečeno papriko in bučnim oljem. Pita – pri nas doma smo taki rekli »gatrice«, ker je zgoraj iz testa narejena mreža – je bila čudovita in ji naši nahrbtniki niso škodili, ko so padli v avtu nanjo. Ivanka nas je že drugič obdarila s svojo rulado. Janez pa je poskrbel še ob čaju za modro frankinjo iz prejšnje sezone, ki je bila čisto črna, kot kavica, ki je na koncu prišla s smetano.
Ivanka je poračunala dosedanjo kilometrino, ki jo je strokovno pripravila.
Še zadnja skupinska fotografija, pogled na ptičje valilnice – Janez: za siničke mora biti luknja 28 mm – ki so postavljene visoko v krošnje večjih dreves, pogled h kapelici sv. Antona in velika zahvala gostiteljema – za vodstvo po teh poteh in tako lepem sprejemu in pogostitvi. Še povabilo Janezu, da je dobrodošel v naši skupini, kadarkoli mu čas dopušča. Trije avti so se vrnili po poti prihoda, Vinko pa je zavil na desno in jih vse v dolini prehitel.
Prevoženi km 50.
V Sevnici smo se razšli približno ob 14. uri.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Ob 8h na rondoju smo skoraj že zbrani, »ura je skoraj čas«, a Vinka ni in to nas začudi. Se pa tudi hitro razjasni, saj se pripelje iz smeri Sevnice in to že s polnim avtomobilom. Pridružila se nam je Irena Zajec.
Prva informacija, da danes ni razlage poti, ker to pričakujemo od Janeza Zajca, ki že čaka na svoji domačiji na Osredku. Tokrat se nas je zbralo celo 20 – že za mali avtobus, torej se lahko stisnemo po 5 v 4 avtomobile. Vozijo Vinko, Ljubo, Lado in Dušan.
Čeprav je Osredek en sam breg, smo se ob Janezovi domačiji uspeli vsi sparkirati. Naprej pa korajžno peš za Janezom.
Z Osredka se vidi na Florjančičev gradec – to je planinec, ki nas bo vodil naslednjič po svojem domačem okolišu.
Že na začetku poti nas preseneti tik ob cesti rastoča mogočna lipa z neverjetno mogočnimi koreninami.
Pri prvi kapelici je odcep proti Rupi – prejšnjetedenski turi. Nato se med dvema domačijama prikaže blizu, a vseeno v megli cerkev Sv. Primoža in Felicijana. Janez ve, komu se obrniti za ključ in steče do spodnje domačije ter nam razkaže cerkev. Prav simpatična cerkvica. Nekdo opazi, da je električna razsvetljava, ki se nekako ne sklada z notranjostjo. Preseneti pa tudi pogled na tla. Lepo so obnovljena – poploščena s sodobnimi ploščicami, le te pa so kar malo hecno izbrane, kot da je bila edino vodilo nizka cena in cerkev ob pogledu na tla spominja na kopalnico ali en del na domači hodnik.
Pred cerkvijo je lepa lipa, ki pa je izgubila dve mogočni veji. Tudi to pot nas ob poti spremljajo polomljena in prekucnjena drevesa. Tu je res veliko lomilo. Vinko pravi, da se bodo breze lahko sčasoma tudi poravnane, če niso preveč poškodovane in niso izpuljene.
Pot nas vodi v osrčje Jatne, ki je za naše okolje kar kot mali pragozd. Namenjeni smo na njen vrh Šop, ki je na višini 801 m. Cesta vodi nekoliko mimo vrha, a mi odkrijemo vrh in Ljubo se postavi na kamen, da je od nas še 5 cm više. Celotna Jatna se razteza čez 4 občine: Sevnica, Radeče, Šentrupert in Litija. Spomnim se posebne smreke, ki pa je v radeški občini in jo ima Vinko v programu za enega od prihodnjih ogledov. Po planinskih tablah je razvidno, da smo na radeški planinski poti.
Predno smo zavili k vrhu, se ustavimo še pri vabi - pasti za lubadarja. Vinko razloži, kako deluje. Pomembno je, da je pri nas normalno rastišče za smreke nad 600 m nad morjem, tam se smreka lahko sama spopada z lubadarjem, ki ima samo eno letno leglo. V našem toplem okolju pa se to lahko letno zgodi 4 x. To pomeni, da se tako močno razmnoži, da začne uničevati zdrava drevesa. V vabah je snov dreves, ki vabi k spolni aktivnosti. Ko lubadar prileti v vabo, se zaleti v njo in pade v notranjosti na dno, kjer je ponavadi strup ali alkohol, v katerem se utopi. To lubadarje ne uniči, a le obvlada položaj, da ne delajo preveč škode.
Ker nas je megla spremljala celo pot, smo se morali osredotočiti le na bližnje poglede. Ker je sorazmerno toplo, še cvete vijolična kopriva, materina dušica, detelja in ob hišah še poletno cvetje. Na drevju srečujemo veliko omele in se spomnimo zeliščarja Majesa, ki je na predavanju U3 razložil, da je dobra za uravnavanje pritiska, da je za nas uporabna le tista s sadnega drevja in to le listi in stebla. Za nas so plodovi strupeni in tudi tista rastlina v celoti, ki raste na iglavcih.
Pogled na Kum in Svibno se je odprl le toliko, da smo zaznali dom na Kumu in videli le spodnji del Svibnega, proti Magolniku pa le z enega dela poti.
Po povratku z vrha opazimo drevo, ki ga je zadela strela in se je razklalo skoraj do tal, a je še živo.
Ustavili smo se pri veliki žagi na Kladju. Že oče se je ukvarjal s tem. Sin pa je to še dodelal, saj poskrbijo za celotno obnovo strehe - imajo tudi več vrst kritine, ki se jo pri njih lahko izbere. Pod streho imajo shranjeno veliko prešo, malo naprej pa je skulptura sove. Pri hiši so vsi pridni in z delom so njihove stranke zadovoljne. Gorgrede nas pogostijo s pijačo in sokom. Po povratku z Jatne še opazimo, da imajo ob prijaznih psih in kurah tudi purana, ki se za slikanje prav bahaško postavi.
Med dvema hišama Irena opazi Leskovec, ki se nam skozi meglo le za kratko pokaže in v naslednjem trenutku ga več ni.
Na poti smo srečali tudi krave, ki so nas ravno tako opazovale kot mi njih – so bile enako zvedave. Pri eni kravi pa sta se podojili dve teleti naenkrat. Malo pred povratkom do Janezove domačije pa opazimo še drobnico v globeli.
Meni so bile še zanimive skale, ki so štrlele iz strmine skozi travo – oblika vseh je bila podobna – iz hriba vodoravno štrleča, pisana – svetlo/temna in gladko zaobljena. Na ostalem področju pa je bila zemlja predvsem temna - lapornata. Prejšnji teden je bila okolica Rupe bolj bela - apnenčasta.
Imeli smo čas tudi za – »5 minut za lepši jezik«. Vojko me je tudi opozoril na izraza področje in območje, ker se mu je zdelo, da izraza ne uporabljam primerno.
Predno smo se odpeljali domov, nam pa je posijalo sonce, a ne skozi oblake, temveč pri Zajčevih v toplih prostorih in ob čudoviti postrežbi, ki se je začela z domačim okusnim toplim čajem, ki se nam je res prilegel. Potem pa se je miza začela polniti z dobrotami: Čudoviti domači kruh smo oplemenitili z skutinimi namazi, pečeno papriko in bučnim oljem. Pita – pri nas doma smo taki rekli »gatrice«, ker je zgoraj iz testa narejena mreža – je bila čudovita in ji naši nahrbtniki niso škodili, ko so padli v avtu nanjo. Ivanka nas je že drugič obdarila s svojo rulado. Janez pa je poskrbel še ob čaju za modro frankinjo iz prejšnje sezone, ki je bila čisto črna, kot kavica, ki je na koncu prišla s smetano.
Ivanka je poračunala dosedanjo kilometrino, ki jo je strokovno pripravila.
Še zadnja skupinska fotografija, pogled na ptičje valilnice – Janez: za siničke mora biti luknja 28 mm – ki so postavljene visoko v krošnje večjih dreves, pogled h kapelici sv. Antona in velika zahvala gostiteljema – za vodstvo po teh poteh in tako lepem sprejemu in pogostitvi. Še povabilo Janezu, da je dobrodošel v naši skupini, kadarkoli mu čas dopušča. Trije avti so se vrnili po poti prihoda, Vinko pa je zavil na desno in jih vse v dolini prehitel.
Prevoženi km 50.
V Sevnici smo se razšli približno ob 14. uri.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar