Po Umekovi poti - 11. 11. 2015
Na rondoju nas je tokrat celo 20. Ivan Cajner nas počaka doma, saj se do tam odpeljemo z avtomobili. Tudi Lado nas počaka tam.
Torej – štart je na Straškem vrhu – Vrh nad Boštanjem. Ime dobi po tem, ker je bil nekoč straženi hrib. Pod nami je dolina Grahovice.
Umekovo pot so trasirali Ljubo, Vinko in Jože Prah. Ni še markirana.
Ustavimo se pri lepem lesenem poslopju, ki ima žalostno zgodbo. Medvedovi fantje so zakurili kmetijo in potem pobegnili, ker so se bali posledic. Tu so tudi imeli motor, ki so ga uporabili za mletje jabolk. Ob tem se še Vinko spomni, kako so si znali pomagati pri kmečkih delih na podoben način z motorjem.
Tu je bil tudi rudnik premoga – zunanji dnevni kop – verjetno krak krmeljskega premogovnika, ki je deloval leto – dve. Do njega se pride iz doline Grahovice, ko se zavije na Okič - Simerškova kapelica – sekano Straško dolino – cerkev sv. Ana (Okič) – kamen iz te doline. Tu so žgali apno za cerkev.
Drenovc – Grahovica – rekli »apihovc« - menda je tu zelo pihalo.
Pridemo do področja, kjer sedaj raste azaleja. 100 m stran je bilo že prej par grmov azaleje, ki je naenkrat izginila in so področje iz zemljevida rastišč že hoteli odstraniti, ko se je azaleja nenadoma pojavila tu in jo je dovolj.
Pridemo na mesto, kjer se je nekoč redno kurila kopa – Kovačev Slavko – »gozdni človek« - Zavine – vidi se k zidanici Bojana Lipoglavška.
Sredi gozda se ustavimo, da slišimo še eno zgodbo 3 bratov – ukradli so 50 litrski sod vina, zmanjkalo je več kur in kruh – uživali so v gozdu 3 – 4 dni, ko so jih odkrili policisti.
Sbenkovi, Sebenjak – za pitje in vso potrebo vode je bila samo deževnica. V vasi Vrh je en napreden možak predlagal, da poiščejo vodo. V Grahovici črpali vodo še za Vrh in Okič. Projekt: denar malo od občine in posameznikov ter ogromno prostovoljnega dela. Stojimo na poti tega vodovoda, ki je tekel iz doline po pobočju do vrha hriba (pred 40 leti), kjer je rezervoar. Prej so imeli problem s tako napeljavo, ker ni bilo dovolj močnih črpalk za dvig vode na tako višino. Delali so cel dan, sobote in nedelje – 7 km. Postavljene so jeklene cevi zaradi pritiska in tam, kjer to ni problem – alkaten. Delali so od maja in na 29. november je bila otvoritev. Vsi v vasi so dobili vodo. Voda je zelo dobra. Sedaj za ta vodovod skrbi Komunala. Ker je več ljudi in včasih manjši pretok vode, potrebno dodatno vodo dobijo iz sevniškega omrežja.
Na Topolovcu je kratka pavza.
Zakaj je v Boštanju Miškonov večer? Miškon je šel z vozom na Topolovc in kobila je bila žejna, vode tu ni bilo in ji je dal piti vina. Kobila pa je zato ob povratku zdivjala, ga »stresla« z voza in sama prišla domov. Domači pa so ga šli iskat. Miškon pa je potem rekel kobili: »Z mano boš še šla, vina pa ne boš več pila!«
Ivan Cajner je bil jezen, ker je nekdo pozvonil na zvon. Zvon ima svoj namen obveščanja in se ga samo kot takega uporablja. Ta cerkev je bila postavljena, ko je graščaku ozdravela hčer – zaobljuba – zahvala. Ima čudovit razgled in je tudi tu energetska točka, ki jo zazna tudi Pogačnik kot pomembno za to celo območje – tudi za Sevnico in reko Savo. Molitev to energijo še jača. Tako nas energetska točka s tem dejstvom spodbudi, da namesto molitve - ker nam to bolj leži - zapojemo »en hribček bom kupil« po naših zmožnostih – tisti ki imajo posluh, pa so se malo potuhnili.
Malo naprej pridemo do vrta s krizantemami in dalijami, ki še lepo cveto. Nasproti vrta – čez cesto – je stala domačija – hiša krita s slamo – slika le te je sedaj v sevniškem gradu. Za ta vrt pa skrbi sedaj 86-letno dekle, ki živi tu zraven v novi hiši.
Zanimiv je tudi Liparjev vinograd, ki ima obliko lijaka. Ko je prišel prvi kopač zjutraj je začel v špici lijaka v dolini. Z vsako vrsto se je »lijak« širil in prihajali so novi kopači. Na vrhu je bila vrsta že pošteno široka in kopačev je bilo do 30.
Na razpotju stoji slopno znamenje – večje kužno znamenje.
Bobnarjev Stanko je bil vedno sam – Slapšak ga je nagovoril, da mu hiško prepiše in tako njegova sestra, ki je vesela sadila tu rože, ni dedovala hiške, ki se je je na stara leta veselila.
Smo pri odcepu do Dolinškove gostilne, ki ima 4 zvezdice.
Skozi gozd malo navzdol – si ogledamo vas Podrovišče – ki se je izpraznila in le malo stene tu in ostanek vodnjaka tam – priča o njenem obstoju. Peš je vas uro hoda od Boštanja. Delali so dnino kmetom. Ena razlaga za vas je tudi, da so bili vinogradi na najslabši zemlji in so kmetje dninarjem za prenočišče dali svoje zidanice.
Košeliče. Zgodba s harmoniko. Igral je na porokah. »Kuretna, kuretna, sama govedna«. Znal je igrati le eno melodijo – basi tako ali tako niso delali. Tako je namesto basov zraven pel: »rum-ta-ta, rum-ta-ta«
Volčje jame – gomila 3 x 9 m še ni raziskana, je pa registrirana.
Umek Okiški je hodil v šolo v Boštanju. Bil je zelo reven. Župnik ga je prepoznal kot nadarjenega in tako je lahko nadaljeval šolanje. Živel je 33 let. Ob pesmih je pisal tudi potopise. Nekateri njegovih pesmi ne vrednotijo ravno visoko, a za ta kraj so pomembne. Bil je izredno zaveden Slovenec. O Knobleharju je napisal pesnitev in dobil nagrado na natečaju. Med vojno je bila v njegovi hiši vaška gostilna.
Cerkev sv. Ane na Okiču je iz 18 stoletja. Licitacije krač so tu 17.1. na Antona Puščavnika – kračmana. Darovanje se je začelo, ko je prišla prašičja kuga in so se zaobljubili, da mu bodo darovali na njegov god.
Najprej se ustavimo še pri Ivanu in Angeli, kjer se ob kavici pojavi še mlačen štrudel! Mošt pa je že vino. Hvala za pogostitev!
Nato pa nas še Stanka povabi »na možev vikend« in njen štrudelj, ki smo ga najprej podprli z dobrim kruhom in domačimi mesninami. Tudi tu se je v steklenicah svetila dobra kapljica. Tudi tu se za gostoljubje zahvaljujemo!
Ena in druga pavza je nudila lep razgled – ena na Bohor in Skalico, Lisco in druga na Raj peč, ki smo jo obiskali prejšnji teden.
Pot je bila »dolga« zaradi dobrot – a smo jo z največjim veseljem prenesli in pohod končali okrog 13.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
Torej – štart je na Straškem vrhu – Vrh nad Boštanjem. Ime dobi po tem, ker je bil nekoč straženi hrib. Pod nami je dolina Grahovice.
Umekovo pot so trasirali Ljubo, Vinko in Jože Prah. Ni še markirana.
Ustavimo se pri lepem lesenem poslopju, ki ima žalostno zgodbo. Medvedovi fantje so zakurili kmetijo in potem pobegnili, ker so se bali posledic. Tu so tudi imeli motor, ki so ga uporabili za mletje jabolk. Ob tem se še Vinko spomni, kako so si znali pomagati pri kmečkih delih na podoben način z motorjem.
Tu je bil tudi rudnik premoga – zunanji dnevni kop – verjetno krak krmeljskega premogovnika, ki je deloval leto – dve. Do njega se pride iz doline Grahovice, ko se zavije na Okič - Simerškova kapelica – sekano Straško dolino – cerkev sv. Ana (Okič) – kamen iz te doline. Tu so žgali apno za cerkev.
Drenovc – Grahovica – rekli »apihovc« - menda je tu zelo pihalo.
Pridemo do področja, kjer sedaj raste azaleja. 100 m stran je bilo že prej par grmov azaleje, ki je naenkrat izginila in so področje iz zemljevida rastišč že hoteli odstraniti, ko se je azaleja nenadoma pojavila tu in jo je dovolj.
Pridemo na mesto, kjer se je nekoč redno kurila kopa – Kovačev Slavko – »gozdni človek« - Zavine – vidi se k zidanici Bojana Lipoglavška.
Sredi gozda se ustavimo, da slišimo še eno zgodbo 3 bratov – ukradli so 50 litrski sod vina, zmanjkalo je več kur in kruh – uživali so v gozdu 3 – 4 dni, ko so jih odkrili policisti.
Sbenkovi, Sebenjak – za pitje in vso potrebo vode je bila samo deževnica. V vasi Vrh je en napreden možak predlagal, da poiščejo vodo. V Grahovici črpali vodo še za Vrh in Okič. Projekt: denar malo od občine in posameznikov ter ogromno prostovoljnega dela. Stojimo na poti tega vodovoda, ki je tekel iz doline po pobočju do vrha hriba (pred 40 leti), kjer je rezervoar. Prej so imeli problem s tako napeljavo, ker ni bilo dovolj močnih črpalk za dvig vode na tako višino. Delali so cel dan, sobote in nedelje – 7 km. Postavljene so jeklene cevi zaradi pritiska in tam, kjer to ni problem – alkaten. Delali so od maja in na 29. november je bila otvoritev. Vsi v vasi so dobili vodo. Voda je zelo dobra. Sedaj za ta vodovod skrbi Komunala. Ker je več ljudi in včasih manjši pretok vode, potrebno dodatno vodo dobijo iz sevniškega omrežja.
Na Topolovcu je kratka pavza.
Zakaj je v Boštanju Miškonov večer? Miškon je šel z vozom na Topolovc in kobila je bila žejna, vode tu ni bilo in ji je dal piti vina. Kobila pa je zato ob povratku zdivjala, ga »stresla« z voza in sama prišla domov. Domači pa so ga šli iskat. Miškon pa je potem rekel kobili: »Z mano boš še šla, vina pa ne boš več pila!«
Ivan Cajner je bil jezen, ker je nekdo pozvonil na zvon. Zvon ima svoj namen obveščanja in se ga samo kot takega uporablja. Ta cerkev je bila postavljena, ko je graščaku ozdravela hčer – zaobljuba – zahvala. Ima čudovit razgled in je tudi tu energetska točka, ki jo zazna tudi Pogačnik kot pomembno za to celo območje – tudi za Sevnico in reko Savo. Molitev to energijo še jača. Tako nas energetska točka s tem dejstvom spodbudi, da namesto molitve - ker nam to bolj leži - zapojemo »en hribček bom kupil« po naših zmožnostih – tisti ki imajo posluh, pa so se malo potuhnili.
Malo naprej pridemo do vrta s krizantemami in dalijami, ki še lepo cveto. Nasproti vrta – čez cesto – je stala domačija – hiša krita s slamo – slika le te je sedaj v sevniškem gradu. Za ta vrt pa skrbi sedaj 86-letno dekle, ki živi tu zraven v novi hiši.
Zanimiv je tudi Liparjev vinograd, ki ima obliko lijaka. Ko je prišel prvi kopač zjutraj je začel v špici lijaka v dolini. Z vsako vrsto se je »lijak« širil in prihajali so novi kopači. Na vrhu je bila vrsta že pošteno široka in kopačev je bilo do 30.
Na razpotju stoji slopno znamenje – večje kužno znamenje.
Bobnarjev Stanko je bil vedno sam – Slapšak ga je nagovoril, da mu hiško prepiše in tako njegova sestra, ki je vesela sadila tu rože, ni dedovala hiške, ki se je je na stara leta veselila.
Smo pri odcepu do Dolinškove gostilne, ki ima 4 zvezdice.
Skozi gozd malo navzdol – si ogledamo vas Podrovišče – ki se je izpraznila in le malo stene tu in ostanek vodnjaka tam – priča o njenem obstoju. Peš je vas uro hoda od Boštanja. Delali so dnino kmetom. Ena razlaga za vas je tudi, da so bili vinogradi na najslabši zemlji in so kmetje dninarjem za prenočišče dali svoje zidanice.
Košeliče. Zgodba s harmoniko. Igral je na porokah. »Kuretna, kuretna, sama govedna«. Znal je igrati le eno melodijo – basi tako ali tako niso delali. Tako je namesto basov zraven pel: »rum-ta-ta, rum-ta-ta«
Volčje jame – gomila 3 x 9 m še ni raziskana, je pa registrirana.
Umek Okiški je hodil v šolo v Boštanju. Bil je zelo reven. Župnik ga je prepoznal kot nadarjenega in tako je lahko nadaljeval šolanje. Živel je 33 let. Ob pesmih je pisal tudi potopise. Nekateri njegovih pesmi ne vrednotijo ravno visoko, a za ta kraj so pomembne. Bil je izredno zaveden Slovenec. O Knobleharju je napisal pesnitev in dobil nagrado na natečaju. Med vojno je bila v njegovi hiši vaška gostilna.
Cerkev sv. Ane na Okiču je iz 18 stoletja. Licitacije krač so tu 17.1. na Antona Puščavnika – kračmana. Darovanje se je začelo, ko je prišla prašičja kuga in so se zaobljubili, da mu bodo darovali na njegov god.
Najprej se ustavimo še pri Ivanu in Angeli, kjer se ob kavici pojavi še mlačen štrudel! Mošt pa je že vino. Hvala za pogostitev!
Nato pa nas še Stanka povabi »na možev vikend« in njen štrudelj, ki smo ga najprej podprli z dobrim kruhom in domačimi mesninami. Tudi tu se je v steklenicah svetila dobra kapljica. Tudi tu se za gostoljubje zahvaljujemo!
Ena in druga pavza je nudila lep razgled – ena na Bohor in Skalico, Lisco in druga na Raj peč, ki smo jo obiskali prejšnji teden.
Pot je bila »dolga« zaradi dobrot – a smo jo z največjim veseljem prenesli in pohod končali okrog 13.30.
Zapisala Nevenka Vahtar