Poganka in Dedna Gora - 5. 11. 2014
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotozgodba Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Na današnji potep se nas je zbralo 17 in Fija. Z rondoja se odpeljemo do Ribnika in še malo naprej.
Na začetku poti je bil z nami tudi Ivan Cajner, ki se ni dobro počutil in se je vrnil. Vinku je naredil skrb, ker je za to izvedel, ko smo bili že visoko. Kot vodnik si to ne sme privoščiti, da ne ve, kje so njegovi pohodniki in kako je z njimi. Telefonske zveze ni bilo moč vzpostaviti. Dogovorili smo se, da za to poskrbita Marjana in Vojko – se vrneta in preverita stanje z Ivanom, potem pa se nam na poti zopet pridružita.
Predno se začnemo vzpenjati v strm hrib, se ustavimo pri »garažah«, ki so jih gozdarji ob postavitvi uporabili za garažiranje traktorjev in shranjevanje bencina. Vinko razloži, da je to v lasti družine Jaklin, ki je nekoč imela 2 ločeni parceli. Hoteli pa so imeti svojo jago. Da je to bilo možno, je morala parcela meriti od 200 – 300 ha. Tako je Jaklin dokupil še vmesno parcelo in vse povezal v dovolj veliko področje.
To področje se imenuje Kosmatinec in mi ga bomo danes obkrožili. Najprej se bomo povzpeli na Poganjko in nato gremo do Dedne gore in nazaj do izhodišča.
Tu v bližini je bila bukev, ki je že imela 120 cm obsega in bi spadala kot zavarovano – torej se ne bi podirala. Takratni šef gozdnega obrata Ficko pa se je ob obisku delavcev želel prikupiti delavcem in jim je dovolil bukev posekati. Danes vemo, da so tako mogočna drevesa zaščitena. KO TAKO DREVO IZGINE, JE TO NEPOVRATNA ŠKODA.
Pridemo tudi do jase, ki je razrita od prašičev. To je bila včasih drevesnica – vsak gozdar je imel na svojem področju svojo za pogozdovanje.
Nad vinogradi, na vrhu pobočja, srečamo Raka iz Boštanja, ki še dela zadnja dela v vinogradu. Na hiši so reliefni vložki, ki jih je sklesal njegov brat.
Še ena zidanica nam pritegne pozornost. Hišo, ki jo iščemo, prepoznamo po »kapelici« v podstrešnem delu stranske stene. Kletna vrata so zaščitena s pločevino in popisana z navadnim svinčnikom. Vpisovali so se tisti, ki so prišli trgat. Nekateri napisi so zelo stari. Ne ve se, kdaj se je to začelo. Vpisalo pa se jih je kar dosti. Lepo bi bilo ta vrata zaščititi.
Povratek je bil kar malo nevaren, saj smo bočno prečili močno strm breg brez poti in ne ravno dobro podlago. Elčkin komentar: »Iz tega krožka se bom kar izpisala!« Bilo je rahlo adrenalinsko.
Pot je potem postala poti podobna, a polna podrtih dreves: malo lezi spodaj, malo lezi čez, pojdi naokrog, snemi nahrbtnik, da prideš skoz. Kot poligon nekdanje JLA.
Ko prispemo končno do avtomobilov – smo si zaslužili malo nagrado – Vinkovo letošnjo frankinjo (ki je ni veliko). Medicinsko smo jo odmerili z malim kozarčkom, da smo bili vsi zadovoljni.
Še kavica na Ribniku in konec potepanja. Vinko: »Upam, da deževno obdobje ne bo predolgo in se naslednji teden vidimo.«
Še po Vojkov avto na hrib in smo vse danes opravili.
Ivan je šel v Zdravstveni dom v Sevnico. Upamo, da je vse v redu.
Potepanje smo končali ob 12.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Fotozgodba Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Na današnji potep se nas je zbralo 17 in Fija. Z rondoja se odpeljemo do Ribnika in še malo naprej.
Na začetku poti je bil z nami tudi Ivan Cajner, ki se ni dobro počutil in se je vrnil. Vinku je naredil skrb, ker je za to izvedel, ko smo bili že visoko. Kot vodnik si to ne sme privoščiti, da ne ve, kje so njegovi pohodniki in kako je z njimi. Telefonske zveze ni bilo moč vzpostaviti. Dogovorili smo se, da za to poskrbita Marjana in Vojko – se vrneta in preverita stanje z Ivanom, potem pa se nam na poti zopet pridružita.
Predno se začnemo vzpenjati v strm hrib, se ustavimo pri »garažah«, ki so jih gozdarji ob postavitvi uporabili za garažiranje traktorjev in shranjevanje bencina. Vinko razloži, da je to v lasti družine Jaklin, ki je nekoč imela 2 ločeni parceli. Hoteli pa so imeti svojo jago. Da je to bilo možno, je morala parcela meriti od 200 – 300 ha. Tako je Jaklin dokupil še vmesno parcelo in vse povezal v dovolj veliko področje.
To področje se imenuje Kosmatinec in mi ga bomo danes obkrožili. Najprej se bomo povzpeli na Poganjko in nato gremo do Dedne gore in nazaj do izhodišča.
Tu v bližini je bila bukev, ki je že imela 120 cm obsega in bi spadala kot zavarovano – torej se ne bi podirala. Takratni šef gozdnega obrata Ficko pa se je ob obisku delavcev želel prikupiti delavcem in jim je dovolil bukev posekati. Danes vemo, da so tako mogočna drevesa zaščitena. KO TAKO DREVO IZGINE, JE TO NEPOVRATNA ŠKODA.
Pridemo tudi do jase, ki je razrita od prašičev. To je bila včasih drevesnica – vsak gozdar je imel na svojem področju svojo za pogozdovanje.
Nad vinogradi, na vrhu pobočja, srečamo Raka iz Boštanja, ki še dela zadnja dela v vinogradu. Na hiši so reliefni vložki, ki jih je sklesal njegov brat.
Še ena zidanica nam pritegne pozornost. Hišo, ki jo iščemo, prepoznamo po »kapelici« v podstrešnem delu stranske stene. Kletna vrata so zaščitena s pločevino in popisana z navadnim svinčnikom. Vpisovali so se tisti, ki so prišli trgat. Nekateri napisi so zelo stari. Ne ve se, kdaj se je to začelo. Vpisalo pa se jih je kar dosti. Lepo bi bilo ta vrata zaščititi.
Povratek je bil kar malo nevaren, saj smo bočno prečili močno strm breg brez poti in ne ravno dobro podlago. Elčkin komentar: »Iz tega krožka se bom kar izpisala!« Bilo je rahlo adrenalinsko.
Pot je potem postala poti podobna, a polna podrtih dreves: malo lezi spodaj, malo lezi čez, pojdi naokrog, snemi nahrbtnik, da prideš skoz. Kot poligon nekdanje JLA.
Ko prispemo končno do avtomobilov – smo si zaslužili malo nagrado – Vinkovo letošnjo frankinjo (ki je ni veliko). Medicinsko smo jo odmerili z malim kozarčkom, da smo bili vsi zadovoljni.
Še kavica na Ribniku in konec potepanja. Vinko: »Upam, da deževno obdobje ne bo predolgo in se naslednji teden vidimo.«
Še po Vojkov avto na hrib in smo vse danes opravili.
Ivan je šel v Zdravstveni dom v Sevnico. Upamo, da je vse v redu.
Potepanje smo končali ob 12.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar