Tone Partljič: Hotel sem prijeti sonce - 13. 12. 2016
Foto: Jože Sečen. Več njegovih fotografij..
Molierjeva dela je v Sloveniji vsa priredil Tone Partljič in nam Senovško postavitev igre Zdravnik po sili, ki bo v Gasilskem v Sevnici 13.1.17 ob 19.h, toplo priporoča.
Partljič je dramaturg, vodja gledališča, politik – 12 let poslanec, pisatelj z zelo širokim opusom del – od otroških, dram, komedij. Zelo znana Moj oče socialistični kulak in Ščuke pa ne. Letos je dobil Prešernovo nagrado. Knjiga za otroke – črtice – Hotel sem ujeti sonce.
Z njim je prijatelj iz Leskovca – Brane.
Ni se še naveličal gledališča. V Mariboru so mu govorili – »Kaj ti je treba v politiko?«
Tudi ob politiki je pisal in režiral. Hči je postala igralka, sedaj tudi vnukinja.
Ne mara, kadar ga predstavljajo na prireditvah učiteljice. Tako lepo govorijo, kot bi bil že na parah in ne tu prisoten. Dobi tudi komentar: »A tako zgledate? Na slikah ste tako fajn.«
(Op. pisca: Hitro govori in neprenehoma se mu smejimo, tako se težko sledi in piše. Bojim se, da bo kaj pomešano.)
Ko je imela obrtna zbornica OZ, je bila zraven tudi predstava Senovškega gledališča, ki jih mora pohvaliti, kot zelo dobre gledališčnike.
Tu je publika naklonjena gledališču.
Povedal bo tudi zgodbe.
Anekdota. Pred gledališko predstavo je opozorilo – izklopite telefone! – nakar v operi pri uverturi že zvoni – zvoni violinistu.
Molier napisal 36 komedij.
Za Partljiča pravijo – pišeš malo burke, pa nastanejo tudi komedije. Molier ni bil glede burk nič boljši od njega. Dostikrat mu je kralj naročil, da naj zelo hitro kaj napiše.
Zdravnik po sili ni Molierova najboljša komedija, a nam jo Partljič toplo priporoča. »Kapo dol« pred Senovčani – režiserka Ojstršek Boža – podravnateljica OŠ – je drzna.
Molieru je umrla mama, očeta – tapetnika - pa je kralj vzel na dvor, da je skrbel za pohištvo in nabavo tekstila. Sorazmerno so bili dobro situirani. Šel je v šolo in dobil spodbudo: »beri!«.
V Parizu ob novem mostu – Pont de neuf – so bile vedno stojnice – sejem – vsak dan. Tam so tudi igrali in Molier kot deček je vsak dan hodil tja gledati. Šel je tudi s kraljem po celi Franciji in mu moral v prenočiščih postiljati posteljo. Pri 20-ih se odloči oditi v gledališče.
Mama je zbolela in po bolezni umrla. V tem času so bili zdravniki vedno na obisku. Tako je bil 5 letni deček prepričan, da so mu zdravniki ubili mater. Tudi druga očetova žena – mačeha je umrla čez 4 leta. Imel je strah in prezir do zdravnikov.
Komedija Zdravnik po sili je najboljša po efektu, ki ga lahko doseže.
Tako Partljič ni bil vedno zadovoljen ob svojih igrah, ko je prišel na prvo vajo, kako so igrali. Vedno so bili prepričani, da mora biti v njegovih delih nekaj globokega. Včasih pa to ne gre.
Senovčanke Radica, Boža – me bi igrale nekaj sodobnega. Na Senovem je veliko igralk. Zato so ga prosile da temu primerno priredi komedijo.
Sam je prepričan, da je Molier primeren za današnji čas.
Ervin Fric: » Nobena ženska ni tako slaba, da ne bi mogla bežati in ne tako stara, da ne bi imela kaj dati.«
Po Molieru – starši so vedno čuvali otroke, da ne bi kaj ušpičili. Tako on v Senovško priredbo vključi nune in osnovne potrebe človeka.
Priporoča Škofjeloški Pasijon.
Ob naši stavki zdravnikov – to ima za Molierovo predstavo.
Dobil je tudi Levstikovo nagrado za knjigo:
»Hotel sem prijeti sonce« - založba Karantanija – 7 ponatisov, izšla tudi v esperantu, v Bengalščini je bila natisnjena v 200.000 izvodih.
Zgodba – konec vojne – začenja se z elektrifikacijo, oče dela na železnici – to je njegova zgodba. Zelo si je želel kot majhen deček doseči sonce . . . tako na vzhodu, kot na zahodu.
Nihče ga ni podučil o tem, da sonce ni za prvim hribom in on še ni vedel, da je tako veliko hribov. Šele, ko je šel za soncem in se v noči izgubil in so ga vsi iskali, mu je oče razložil geografijo.
Cankar: važno je hrepenenje in pot – ne cilj.
Indijske religije učijo, da je sonce božji sin.
Mi imamo »Pod svobodnim soncem«.
Iliada – starec išče vnuka.
Starka: »Sonce spet vzhaja!« - mi smo minljivi.
2. zgodba – »Moja prva poroka« - kako so se dečki in deklice fizično spoznavali. Čustva so se skrivala. Doma ni bilo čudno, če je otrok peljal kravo k biku, ali sta se sparila prašiča, petelin in kura. O človeških odnosih pa se ni govorilo. 16 let po tem dogodku z deklico - ko je ona pokazala in on ne – se je dejansko poročil, a ženi ni povedal da je »poročen«.
Deklica Verica je sedaj od njegovega brata soseda.
Danes ima predstavitev svoje knjige, ko je 100 let od smrti Franca Jožefa. V njegovem življenju je bilo kar nekaj pomembnih žensk. Imel je tudi ljubico v Celju. Bil je »Vun z vraga«. V Celju ji je kupil hišo. Imel je tudi inteligentno deklico iz Idrije. Francu je žena (70) zrihtala ljubico – igralko – Katarino Sratovo. Zanimivo – v slovenščini Šrotovo. Bila je bolj mala in debela. Sisi pa je bila anoreksično suha. To je bilo še eno dekle iz njegove zbirke s katero se je sestajal več deset let. Dolgo je igrala glavne vloge.
V gledališču se izogibajo, da sta partnerja zaposlena v enem gledališču ali da ima direktor ženo ali ljubico igralko. Vedno se slabo konča. Eno igralko so enkrat čakali 20 min, pa ni bila samo zaklenjena v sobi – tudi v omari.
Franz Jožef je umrl star 86 let. Letos pa je še 400 obletnica Shakespeara.
Rad bi nam nekaj uprizoril, to dela tudi z otroci. Tako Angelca odigra sceno Rdeča kapica, Fani Piko nogavičko, Jelančičeva Sneguljčico, Zinka, Vinko – Cankarjevo Skodelica kave.
Na koncu pa še tragedijo Romeo in Julija – Partljič igra režiserja, nekoč se je dejanje napovedalo in tudi povedalo, da je konec dejanja. Vloge so napovedovalec – Jelar , Shakespeare - Blaj, Julija – Staričeva in njena mama – Mari Knez, ki se je v vlogo popolnoma vživela.
Shakespeare je bil poročen s 23 letno, rodil se je otrok, bili so zelo revni. Zato je iz Stradforda pobegnil v London. Čuval je konje. Kot seaj z avtom, so se v gledališče nekoč pripeljali s kočijo in on jo je potem »parkiral«. Včasih je potem gledal igro. Vsak dober meščan je podpiral kako igralko. Včasih je bilo to daj-dam. Igralci takrat niso smeli biti pokopani na pokopališču. Ludvig 16 je dal igralcem delno rento. Delno pa so se vzdrževali iz vstopnine. Shakespeare je postal ljudem všeč. Hamlet je prvi kriminalistični primer. Mišnica – kralj zaspi na klopi v parku in brat mu zlije kačji strup.
O knjigah: Ali veš, koga so danes pokopali? Brat je prebral samo Ostržka. Mama je veliko brala. Vedno so ji otroci kupovali knjige. Po vojni 1946 – izšlo 10 knjig. Potem je mama otrokom brala. Najbolj jo je on poslušal. Sam je pri 10 letih prebral zgodbo Domen. Najbolj se mu je vtisnilo v spomin: »Veš koga so danes pokopali«- osorno. In to je rad ponavljal. Tako je to enkrat povedal sosedu, ki je to z mamo prekomentiral – strinjala sta se – Tone bo pisatelj.
Zapisala Nevenka Vahtar
Partljič je dramaturg, vodja gledališča, politik – 12 let poslanec, pisatelj z zelo širokim opusom del – od otroških, dram, komedij. Zelo znana Moj oče socialistični kulak in Ščuke pa ne. Letos je dobil Prešernovo nagrado. Knjiga za otroke – črtice – Hotel sem ujeti sonce.
Z njim je prijatelj iz Leskovca – Brane.
Ni se še naveličal gledališča. V Mariboru so mu govorili – »Kaj ti je treba v politiko?«
Tudi ob politiki je pisal in režiral. Hči je postala igralka, sedaj tudi vnukinja.
Ne mara, kadar ga predstavljajo na prireditvah učiteljice. Tako lepo govorijo, kot bi bil že na parah in ne tu prisoten. Dobi tudi komentar: »A tako zgledate? Na slikah ste tako fajn.«
(Op. pisca: Hitro govori in neprenehoma se mu smejimo, tako se težko sledi in piše. Bojim se, da bo kaj pomešano.)
Ko je imela obrtna zbornica OZ, je bila zraven tudi predstava Senovškega gledališča, ki jih mora pohvaliti, kot zelo dobre gledališčnike.
Tu je publika naklonjena gledališču.
Povedal bo tudi zgodbe.
Anekdota. Pred gledališko predstavo je opozorilo – izklopite telefone! – nakar v operi pri uverturi že zvoni – zvoni violinistu.
Molier napisal 36 komedij.
Za Partljiča pravijo – pišeš malo burke, pa nastanejo tudi komedije. Molier ni bil glede burk nič boljši od njega. Dostikrat mu je kralj naročil, da naj zelo hitro kaj napiše.
Zdravnik po sili ni Molierova najboljša komedija, a nam jo Partljič toplo priporoča. »Kapo dol« pred Senovčani – režiserka Ojstršek Boža – podravnateljica OŠ – je drzna.
Molieru je umrla mama, očeta – tapetnika - pa je kralj vzel na dvor, da je skrbel za pohištvo in nabavo tekstila. Sorazmerno so bili dobro situirani. Šel je v šolo in dobil spodbudo: »beri!«.
V Parizu ob novem mostu – Pont de neuf – so bile vedno stojnice – sejem – vsak dan. Tam so tudi igrali in Molier kot deček je vsak dan hodil tja gledati. Šel je tudi s kraljem po celi Franciji in mu moral v prenočiščih postiljati posteljo. Pri 20-ih se odloči oditi v gledališče.
Mama je zbolela in po bolezni umrla. V tem času so bili zdravniki vedno na obisku. Tako je bil 5 letni deček prepričan, da so mu zdravniki ubili mater. Tudi druga očetova žena – mačeha je umrla čez 4 leta. Imel je strah in prezir do zdravnikov.
Komedija Zdravnik po sili je najboljša po efektu, ki ga lahko doseže.
Tako Partljič ni bil vedno zadovoljen ob svojih igrah, ko je prišel na prvo vajo, kako so igrali. Vedno so bili prepričani, da mora biti v njegovih delih nekaj globokega. Včasih pa to ne gre.
Senovčanke Radica, Boža – me bi igrale nekaj sodobnega. Na Senovem je veliko igralk. Zato so ga prosile da temu primerno priredi komedijo.
Sam je prepričan, da je Molier primeren za današnji čas.
Ervin Fric: » Nobena ženska ni tako slaba, da ne bi mogla bežati in ne tako stara, da ne bi imela kaj dati.«
Po Molieru – starši so vedno čuvali otroke, da ne bi kaj ušpičili. Tako on v Senovško priredbo vključi nune in osnovne potrebe človeka.
Priporoča Škofjeloški Pasijon.
Ob naši stavki zdravnikov – to ima za Molierovo predstavo.
Dobil je tudi Levstikovo nagrado za knjigo:
»Hotel sem prijeti sonce« - založba Karantanija – 7 ponatisov, izšla tudi v esperantu, v Bengalščini je bila natisnjena v 200.000 izvodih.
Zgodba – konec vojne – začenja se z elektrifikacijo, oče dela na železnici – to je njegova zgodba. Zelo si je želel kot majhen deček doseči sonce . . . tako na vzhodu, kot na zahodu.
Nihče ga ni podučil o tem, da sonce ni za prvim hribom in on še ni vedel, da je tako veliko hribov. Šele, ko je šel za soncem in se v noči izgubil in so ga vsi iskali, mu je oče razložil geografijo.
Cankar: važno je hrepenenje in pot – ne cilj.
Indijske religije učijo, da je sonce božji sin.
Mi imamo »Pod svobodnim soncem«.
Iliada – starec išče vnuka.
Starka: »Sonce spet vzhaja!« - mi smo minljivi.
2. zgodba – »Moja prva poroka« - kako so se dečki in deklice fizično spoznavali. Čustva so se skrivala. Doma ni bilo čudno, če je otrok peljal kravo k biku, ali sta se sparila prašiča, petelin in kura. O človeških odnosih pa se ni govorilo. 16 let po tem dogodku z deklico - ko je ona pokazala in on ne – se je dejansko poročil, a ženi ni povedal da je »poročen«.
Deklica Verica je sedaj od njegovega brata soseda.
Danes ima predstavitev svoje knjige, ko je 100 let od smrti Franca Jožefa. V njegovem življenju je bilo kar nekaj pomembnih žensk. Imel je tudi ljubico v Celju. Bil je »Vun z vraga«. V Celju ji je kupil hišo. Imel je tudi inteligentno deklico iz Idrije. Francu je žena (70) zrihtala ljubico – igralko – Katarino Sratovo. Zanimivo – v slovenščini Šrotovo. Bila je bolj mala in debela. Sisi pa je bila anoreksično suha. To je bilo še eno dekle iz njegove zbirke s katero se je sestajal več deset let. Dolgo je igrala glavne vloge.
V gledališču se izogibajo, da sta partnerja zaposlena v enem gledališču ali da ima direktor ženo ali ljubico igralko. Vedno se slabo konča. Eno igralko so enkrat čakali 20 min, pa ni bila samo zaklenjena v sobi – tudi v omari.
Franz Jožef je umrl star 86 let. Letos pa je še 400 obletnica Shakespeara.
Rad bi nam nekaj uprizoril, to dela tudi z otroci. Tako Angelca odigra sceno Rdeča kapica, Fani Piko nogavičko, Jelančičeva Sneguljčico, Zinka, Vinko – Cankarjevo Skodelica kave.
Na koncu pa še tragedijo Romeo in Julija – Partljič igra režiserja, nekoč se je dejanje napovedalo in tudi povedalo, da je konec dejanja. Vloge so napovedovalec – Jelar , Shakespeare - Blaj, Julija – Staričeva in njena mama – Mari Knez, ki se je v vlogo popolnoma vživela.
Shakespeare je bil poročen s 23 letno, rodil se je otrok, bili so zelo revni. Zato je iz Stradforda pobegnil v London. Čuval je konje. Kot seaj z avtom, so se v gledališče nekoč pripeljali s kočijo in on jo je potem »parkiral«. Včasih je potem gledal igro. Vsak dober meščan je podpiral kako igralko. Včasih je bilo to daj-dam. Igralci takrat niso smeli biti pokopani na pokopališču. Ludvig 16 je dal igralcem delno rento. Delno pa so se vzdrževali iz vstopnine. Shakespeare je postal ljudem všeč. Hamlet je prvi kriminalistični primer. Mišnica – kralj zaspi na klopi v parku in brat mu zlije kačji strup.
O knjigah: Ali veš, koga so danes pokopali? Brat je prebral samo Ostržka. Mama je veliko brala. Vedno so ji otroci kupovali knjige. Po vojni 1946 – izšlo 10 knjig. Potem je mama otrokom brala. Najbolj jo je on poslušal. Sam je pri 10 letih prebral zgodbo Domen. Najbolj se mu je vtisnilo v spomin: »Veš koga so danes pokopali«- osorno. In to je rad ponavljal. Tako je to enkrat povedal sosedu, ki je to z mamo prekomentiral – strinjala sta se – Tone bo pisatelj.
Zapisala Nevenka Vahtar