V skrivnostno Prekmurje - 14. 3. 2017
BOGOJINA - FILOVCI - LENDAVA
DATUM ODHODA: 14. 3. 2017
CENA: 38 evrov/najmanj 50 0seb
ORGANIZACIJA: Ana Jelančič ([email protected], 031 653 122)
s Turistično agencijo NOVAK BUS
PODROBNOSTI IN ZAPIS NEVENKE VAHTAR.
Več posnetkov Braneta Busarja.
Fotokronike Nevenke Vahtar: prva, druga, tretja, četrta.
Video Romane Ivačič.
Po programu nas Ana Jelančič popelje iz Sevnice z Novak turs ob 6.30 h zjutraj. Po poti pobere še tiste, ki so doma na trasi poti – Boštanj, Vrhovo, Radeče. Zadnjega potnika poberemo v Rimskih toplicah – vodičko Barbaro.
Barbara nas po pozdravu prvo informira o toplih vrelcih na liniji naše poti, o tudi hladni sveži vodi, ki izvira pri cerkvi Lurd v Rimskih toplicah in je v steklenicah Ode. Našteje tudi gradove Sevnica, Radeče, Laško, Celje, ki bi jih lahko bolje tržili. Hot najpomembnejšo Slovenko pa omeni Barbaro Celjsko.
Na avtocesti si skrajšamo pot najprej s kavico na Tepanju in potem še s kvizom o našem izletu.
Prvi postanek je Bogojina, kjer je tudi za nas dvomljiva informacija – »pred ogledom se bomo okrepčali z malico iz avtobusa« - postala razumljiva. Na parkirišču pred pokopališčem z zanimivimi žalami, je dovolj velik prostor za naš le ½ leta star avtobus. Tu se odpre spodnji del avtobusa in najprej se razstavijo zložljive mizice in potem se zgodi: »mizica pogrni se!« - in že je tu kup dobrot, ki nas povabijo k uživanju in ugotovitvi, da imamo dobrote iz nahrbtnika po nepotrebnem s seboj.
Od tu je le korak do – po planu ogled bele golobice na zelenem polju – Plečnikova cerkev Gospodovega vnebovhoda. Gremo do rondoja, ki ima v sredini lepo božje znamenje in na hribček, ki cerkvici doda še nekaj višine. Za cerkev je Plečnik, ko je pristal, da jo naredi, naredil tri načrte in se odločil za tretjega, ki ponazarja to pokrajino in ljudi. Zvonik je kot dvignjen božji prst in opozarja ljudi na primerno življenje. Keramični krožniki na stropu so namesto lestenca in so kar malo šokirali domačine, ker ni cerkev zaradi tega bolj mogočna. Dvokapna streha pa tudi ponazarja tukajšnje domačije. Prednji sel cerkve je stara prej obstoječa cerkev, ki jo Plečnik ni podrl, temveč jo je v novo vkomponiral. Kljub vsem domačim značilnostim, pa je tu veliko Plečnikovih značilnosti. Zelo lepa je tudi Božja pot, ki je v cerkvi vkomponirana v »niše« v lokih.
Privoščimo si še na turistični kmetiji v bližini nabavo pristnega bučnega olja.
Nadaljujemo v vas s »cimpranimi« hišami – Filovce, kjer so snemali film »Strici so mi povedali«. Tu si pogledamo pri prijaznem domačinu muzej lončarstva in starih hiš, peč za žganje gline, ki je bila prej na veliko domovih in je še v uporabi. Lahko pa se uporabi tudi za prekajevanje mesa. Gospod nam razloži, kako to deluje. Po ogledu muzeja v starih hišah s slamnatimi strehami, pa nam pokaže in razloži, kako se dela lončarski izdelek in kako se naredi vrč za vodo, ki so jo v njem nosili koscem na travnik. Vrč se v začetku naredi v 4 delih – spodnji del do višine cca ¾ in nato srednji do dulca – vrata vrča in tretji samo vrat vrča. Te se nato sestavi v celoto. Četrti del je ročaj, ki se ga pritrdi na vrč šele, ko je le ta dovolj trden – suh – naslednji dan in nato naredi skozi ročaj pokončno luknjo v notranjost vrča. Skozi to luknjo se potem lepo poje, da se ne poliva. Na koncu še Nevenka – edina se pokurajži in proba spretnost na kolovratu, da se demonstrira, da je to spretnost, ki se jo ne nauči le z enim pogledom, temveč potrebuješ vajo, da je dno primerno debelo in primerno debelino izdelka ohraniš tudi na stenah lonca, sklede. Demonstracija je uspela, lonec se je »razlal«.
Naslednji postanek Lendava – Gledališka in koncertna dvorana – najzanimivejša stavba v mestu narejena po načrtih znanega madžarskega arhitekta Imreja Makovcza. Počakamo na odmor, ker se v dvorani nekaj dogaja. Pogledamo si zgradbo od zunaj – mene je spominjala na nek način na cerkev. Zaelo zanimivo pročelje z dovolj velikim sprednjim dvoriščem se na straneh »prelevi« v mestno ulico, ki se konča z »Alpami«, ki jih tu ni in so jih dobili umetno kot vogalne dele stavbe. Tudi zadnja stran je zanimiva in ni dolgočasna. Nato je še čas za kavico in že si lahko ogledamo dvorano v kateri so na odru citre, zunaj pa je RTV kombi – sklepamo, da snemajo v dobri akustiki. Stil dvorane je organski – veliko je lesenega v zanimivih kombinacijah. Sama dvorana pa ogromna. Razlaga je, da so tu zanimivi koncerti, predstave, ki pritegnejo tudi veliko Madžarov, ki jim je Budimpešta predaleč.
Nad mestom tudi vidimo na vzpetini njihov grad in cerkev, a mi od tu nadaljujemo na drugo vzpetino, kjer je cerkvica, ki spominja na Turške vpade – kapelica Sv. Trojice – iz leta 1728, ki jo je postavila družina Glutovec. V njej je po legendi mumija kapetana Mihaela Hadika, ki naj bi padel v boju s Turki. Po raziskovanju, ki je predstavljeno v filmčku, ki je bil narejen za oddajo Hidak, pa je to sin Hadika, ki se je boril s Turki. Mumija se je sama mumificirala v kletni grobnici pod oltarjem, ki je iz apnenca in je dovolj zračna. Prej je bil vhod v njo od zunaj, sedaj pa je pred oltarjem narejena talna plošča, pod katero vodijo stopnice vanjo. Mumijo bodo sedaj restavrirali – že potekajo raziskovanja, da bo to prav narejeno. V grobnici pa je še 6 trug z ostanki sorodnikov in tudi zadnjo so tu pokopali, kar priča tudi grobna plošča na levi strani od oltarja. Zunaj je še staro pokopališče, kjer se pokopava samo še v obstoječe grobove, spomenik Sv. Ani, ki je energetska točka in še Pogačnikov kamen, ki je pa na energetsko zelo močnem mestu.
Zadnji postanek je Vinarijum, ki ga vidimo že od kapelice, do katere smo prišli po zelo spretni vožnji avtobusnih šoferjev, saj je srečevanje na tej poti ozko že za osebna vozila. Hribček, kjer Vinarium stoji je v Slovenski »kuri« v njenem kljunu – tam, kjer ima kokoš odprtini za nos. Šele ko tu pogledaš to značilnost, ti postane jasno in še bolj zanimivo. Dih jemajoč razgled nam je preprečila meglica, ki je kvarila lep sončen dan. Povzpeli smo se – manj kot sem pričakovala – po 240 stopnicah v najprej 4. in potem še 5 nadstropje. Ostali so si privoščili dvigalo. Posebnost pešpoti je, da doživiš mogočnost teh nosilnih stebrov. Na 4. nadstropju pa se menjavajo razstave v notranjem krogu s steklom zaprte galerije. Sedaj so bile tu fotografije z domačimi razgledi. 5. nadstropje pa je razgledna ploščad, ki je od vrha nižja približno 12 m. pogledi po Sloveniji, Madžarski, Hrvaški in Avstriji se vidijo najbrž lepo po dežju v lepem vremenu. Naše vreme za tako odkrivanje ni bilo dovolj lepo, a smo vseeno uživali. Na vseh straneh je plošča z smermi, v katero smer kaj vidiš. Na dvorišču Vinarijuma je več lesenih kioskov, ki trenutno niso bili odprti, a ponujajo jedačo in pijačo in seveda spominke, ki jih dobiš tudi v Vinarijumu, ki ima tudi prijeten kafič.
V Lendavi poiščemo še Lovski dom – gostilno, ki nas bo postregla z domačim bogračem in pristno prekmursko gibanico. Za vegetarijance pa tudi že na ogled in po izjavi dobrim zelenjavnim krožnikom. Tu presenetimo Ano, ki je imela nekaj dni nazaj rojstni dan in nas je tako lepo postregla z malico iz avtobusa, s šopkom in domačim pristnim vinom.
Po povratnem postanku na Tepanju in krožni vožnji skozi Rimske Toplice, kjer se poslovimo od vodičke, se zadovoljni vrnemo domov okrog 20.30 h.
Zapisala
Nevenka Vahtar
Barbara nas po pozdravu prvo informira o toplih vrelcih na liniji naše poti, o tudi hladni sveži vodi, ki izvira pri cerkvi Lurd v Rimskih toplicah in je v steklenicah Ode. Našteje tudi gradove Sevnica, Radeče, Laško, Celje, ki bi jih lahko bolje tržili. Hot najpomembnejšo Slovenko pa omeni Barbaro Celjsko.
Na avtocesti si skrajšamo pot najprej s kavico na Tepanju in potem še s kvizom o našem izletu.
Prvi postanek je Bogojina, kjer je tudi za nas dvomljiva informacija – »pred ogledom se bomo okrepčali z malico iz avtobusa« - postala razumljiva. Na parkirišču pred pokopališčem z zanimivimi žalami, je dovolj velik prostor za naš le ½ leta star avtobus. Tu se odpre spodnji del avtobusa in najprej se razstavijo zložljive mizice in potem se zgodi: »mizica pogrni se!« - in že je tu kup dobrot, ki nas povabijo k uživanju in ugotovitvi, da imamo dobrote iz nahrbtnika po nepotrebnem s seboj.
Od tu je le korak do – po planu ogled bele golobice na zelenem polju – Plečnikova cerkev Gospodovega vnebovhoda. Gremo do rondoja, ki ima v sredini lepo božje znamenje in na hribček, ki cerkvici doda še nekaj višine. Za cerkev je Plečnik, ko je pristal, da jo naredi, naredil tri načrte in se odločil za tretjega, ki ponazarja to pokrajino in ljudi. Zvonik je kot dvignjen božji prst in opozarja ljudi na primerno življenje. Keramični krožniki na stropu so namesto lestenca in so kar malo šokirali domačine, ker ni cerkev zaradi tega bolj mogočna. Dvokapna streha pa tudi ponazarja tukajšnje domačije. Prednji sel cerkve je stara prej obstoječa cerkev, ki jo Plečnik ni podrl, temveč jo je v novo vkomponiral. Kljub vsem domačim značilnostim, pa je tu veliko Plečnikovih značilnosti. Zelo lepa je tudi Božja pot, ki je v cerkvi vkomponirana v »niše« v lokih.
Privoščimo si še na turistični kmetiji v bližini nabavo pristnega bučnega olja.
Nadaljujemo v vas s »cimpranimi« hišami – Filovce, kjer so snemali film »Strici so mi povedali«. Tu si pogledamo pri prijaznem domačinu muzej lončarstva in starih hiš, peč za žganje gline, ki je bila prej na veliko domovih in je še v uporabi. Lahko pa se uporabi tudi za prekajevanje mesa. Gospod nam razloži, kako to deluje. Po ogledu muzeja v starih hišah s slamnatimi strehami, pa nam pokaže in razloži, kako se dela lončarski izdelek in kako se naredi vrč za vodo, ki so jo v njem nosili koscem na travnik. Vrč se v začetku naredi v 4 delih – spodnji del do višine cca ¾ in nato srednji do dulca – vrata vrča in tretji samo vrat vrča. Te se nato sestavi v celoto. Četrti del je ročaj, ki se ga pritrdi na vrč šele, ko je le ta dovolj trden – suh – naslednji dan in nato naredi skozi ročaj pokončno luknjo v notranjost vrča. Skozi to luknjo se potem lepo poje, da se ne poliva. Na koncu še Nevenka – edina se pokurajži in proba spretnost na kolovratu, da se demonstrira, da je to spretnost, ki se jo ne nauči le z enim pogledom, temveč potrebuješ vajo, da je dno primerno debelo in primerno debelino izdelka ohraniš tudi na stenah lonca, sklede. Demonstracija je uspela, lonec se je »razlal«.
Naslednji postanek Lendava – Gledališka in koncertna dvorana – najzanimivejša stavba v mestu narejena po načrtih znanega madžarskega arhitekta Imreja Makovcza. Počakamo na odmor, ker se v dvorani nekaj dogaja. Pogledamo si zgradbo od zunaj – mene je spominjala na nek način na cerkev. Zaelo zanimivo pročelje z dovolj velikim sprednjim dvoriščem se na straneh »prelevi« v mestno ulico, ki se konča z »Alpami«, ki jih tu ni in so jih dobili umetno kot vogalne dele stavbe. Tudi zadnja stran je zanimiva in ni dolgočasna. Nato je še čas za kavico in že si lahko ogledamo dvorano v kateri so na odru citre, zunaj pa je RTV kombi – sklepamo, da snemajo v dobri akustiki. Stil dvorane je organski – veliko je lesenega v zanimivih kombinacijah. Sama dvorana pa ogromna. Razlaga je, da so tu zanimivi koncerti, predstave, ki pritegnejo tudi veliko Madžarov, ki jim je Budimpešta predaleč.
Nad mestom tudi vidimo na vzpetini njihov grad in cerkev, a mi od tu nadaljujemo na drugo vzpetino, kjer je cerkvica, ki spominja na Turške vpade – kapelica Sv. Trojice – iz leta 1728, ki jo je postavila družina Glutovec. V njej je po legendi mumija kapetana Mihaela Hadika, ki naj bi padel v boju s Turki. Po raziskovanju, ki je predstavljeno v filmčku, ki je bil narejen za oddajo Hidak, pa je to sin Hadika, ki se je boril s Turki. Mumija se je sama mumificirala v kletni grobnici pod oltarjem, ki je iz apnenca in je dovolj zračna. Prej je bil vhod v njo od zunaj, sedaj pa je pred oltarjem narejena talna plošča, pod katero vodijo stopnice vanjo. Mumijo bodo sedaj restavrirali – že potekajo raziskovanja, da bo to prav narejeno. V grobnici pa je še 6 trug z ostanki sorodnikov in tudi zadnjo so tu pokopali, kar priča tudi grobna plošča na levi strani od oltarja. Zunaj je še staro pokopališče, kjer se pokopava samo še v obstoječe grobove, spomenik Sv. Ani, ki je energetska točka in še Pogačnikov kamen, ki je pa na energetsko zelo močnem mestu.
Zadnji postanek je Vinarijum, ki ga vidimo že od kapelice, do katere smo prišli po zelo spretni vožnji avtobusnih šoferjev, saj je srečevanje na tej poti ozko že za osebna vozila. Hribček, kjer Vinarium stoji je v Slovenski »kuri« v njenem kljunu – tam, kjer ima kokoš odprtini za nos. Šele ko tu pogledaš to značilnost, ti postane jasno in še bolj zanimivo. Dih jemajoč razgled nam je preprečila meglica, ki je kvarila lep sončen dan. Povzpeli smo se – manj kot sem pričakovala – po 240 stopnicah v najprej 4. in potem še 5 nadstropje. Ostali so si privoščili dvigalo. Posebnost pešpoti je, da doživiš mogočnost teh nosilnih stebrov. Na 4. nadstropju pa se menjavajo razstave v notranjem krogu s steklom zaprte galerije. Sedaj so bile tu fotografije z domačimi razgledi. 5. nadstropje pa je razgledna ploščad, ki je od vrha nižja približno 12 m. pogledi po Sloveniji, Madžarski, Hrvaški in Avstriji se vidijo najbrž lepo po dežju v lepem vremenu. Naše vreme za tako odkrivanje ni bilo dovolj lepo, a smo vseeno uživali. Na vseh straneh je plošča z smermi, v katero smer kaj vidiš. Na dvorišču Vinarijuma je več lesenih kioskov, ki trenutno niso bili odprti, a ponujajo jedačo in pijačo in seveda spominke, ki jih dobiš tudi v Vinarijumu, ki ima tudi prijeten kafič.
V Lendavi poiščemo še Lovski dom – gostilno, ki nas bo postregla z domačim bogračem in pristno prekmursko gibanico. Za vegetarijance pa tudi že na ogled in po izjavi dobrim zelenjavnim krožnikom. Tu presenetimo Ano, ki je imela nekaj dni nazaj rojstni dan in nas je tako lepo postregla z malico iz avtobusa, s šopkom in domačim pristnim vinom.
Po povratnem postanku na Tepanju in krožni vožnji skozi Rimske Toplice, kjer se poslovimo od vodičke, se zadovoljni vrnemo domov okrog 20.30 h.
Zapisala
Nevenka Vahtar
S klikom lahko besedilo povečamo!