Vranja peč pod Lazami - 4. 11. 2015
Že ob prvem obisku Raj peči smo bili odločeni, da se vrnemo, ko bo možno obiskati jamo.
Tako se tokrat zberemo pri rondoju ob 8.00. Tokrat nas je 15. Romana, Ljubica, Sonja, Marjana se opravičijo. Odpeljemo se do ribogojnice v Mirnski dolini.
Gospa s ključem nas že čaka. Preobujemo se v gumijaste škornje, ker bo potrebno hoditi tudi po vodi. Potrebna je tudi baterija, ker je v jami temno.
Nahrbtnike pustimo zunaj in opozorijo nas, naj z baterijami ne plašimo netopirjev – torej ne svetimo preveč v strop.
Ko se vzpenjamo ob potočku, ga je potrebno nekajkrat prečiti, kar sedaj s škornji ni problem, čeprav moramo tisti, ki jih imamo malo nižje, vseeno paziti. Na koncu doline pridemo pred mogočno steno, ki ob vznožju skriva vhod. Zadnjih nekaj metrov je kar nerodnih za dostop zaradi dosti lesa in spolzke podlage – a to ni problem – se poda roka za pomoč, se utrdi stopinja.
Vhod v jamo je zavarovan z vrati. Jama je ozka in po njej teče potoček, tako je za hojo malo prostora. Svetimo si z baterijami in pazimo, da ne zagazimo pregloboko v vodo. Obala je tudi svižnata. Pridemo do kapnika, ki je res lep in dosti mogočen. Naprej je malo razširjen del jame, ki ima možen ozki predor naprej – a je to le za jamarje.
Ob pogledu na strop tega dela – ki deluje, kot da ima veliko odprtino navzgor, se spomnimo na zgodbo, ki smo jo slišali ob prvem obisku, da so na travniku zgoraj izginili – padli v jamo voli z vozom.
S stropa visijo mali kapnički. Ko se obrnemo nazaj, pa vidimo še en lep kapnik na drugi strani jame in lep strop, ki se ponekod prav lepo svetlika.
Ker si je Vinko vzel čas za še bolj kvalitetne posnetke, smo se ostali spustili v dolino in dvignili na sončno pobočje, od koder je razgled na Mirensko dolino - dom Vide Križnik in Renate Hrovat – ki ju poznamo ter Kranjc Silva – Vojkova snaha, ki hrani ključ od jame; in na drugi strani na zidanice z vinogradi – Ravne – Vrh nad Boštanjem, kjer je doma Lado – 4. – rumena hiša od Stankinega moža in tu je še hiša od Vintar Zlate.
Ker je izlet bolj kratek, se odločimo, da se še enkrat povzpnemo na boštanjski grad. Odpeljemo se do cerkvice in se v lepem sončnem vremenu dvignemo do gradu. Ugotavljamo, da se od nikoder ne odpre »čist« pogled na Savo.
Simpatično ugotovi Irena – ki prvič vidi ostanke gradu: »Pozidana skala«. Potem pa še pokomentira, da se v gozdu ne reče da greš na potrebo – temveč – »grem polužit, ali grem pognojit«.
Že se veselimo, da bomo šli na kavico zunaj na Rondoju – na sonce in potem pristanemo v senci z le pogledom na sonce – a je tudi lepo in dovolj toplo. Poslovimo se okrog 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
Tako se tokrat zberemo pri rondoju ob 8.00. Tokrat nas je 15. Romana, Ljubica, Sonja, Marjana se opravičijo. Odpeljemo se do ribogojnice v Mirnski dolini.
Gospa s ključem nas že čaka. Preobujemo se v gumijaste škornje, ker bo potrebno hoditi tudi po vodi. Potrebna je tudi baterija, ker je v jami temno.
Nahrbtnike pustimo zunaj in opozorijo nas, naj z baterijami ne plašimo netopirjev – torej ne svetimo preveč v strop.
Ko se vzpenjamo ob potočku, ga je potrebno nekajkrat prečiti, kar sedaj s škornji ni problem, čeprav moramo tisti, ki jih imamo malo nižje, vseeno paziti. Na koncu doline pridemo pred mogočno steno, ki ob vznožju skriva vhod. Zadnjih nekaj metrov je kar nerodnih za dostop zaradi dosti lesa in spolzke podlage – a to ni problem – se poda roka za pomoč, se utrdi stopinja.
Vhod v jamo je zavarovan z vrati. Jama je ozka in po njej teče potoček, tako je za hojo malo prostora. Svetimo si z baterijami in pazimo, da ne zagazimo pregloboko v vodo. Obala je tudi svižnata. Pridemo do kapnika, ki je res lep in dosti mogočen. Naprej je malo razširjen del jame, ki ima možen ozki predor naprej – a je to le za jamarje.
Ob pogledu na strop tega dela – ki deluje, kot da ima veliko odprtino navzgor, se spomnimo na zgodbo, ki smo jo slišali ob prvem obisku, da so na travniku zgoraj izginili – padli v jamo voli z vozom.
S stropa visijo mali kapnički. Ko se obrnemo nazaj, pa vidimo še en lep kapnik na drugi strani jame in lep strop, ki se ponekod prav lepo svetlika.
Ker si je Vinko vzel čas za še bolj kvalitetne posnetke, smo se ostali spustili v dolino in dvignili na sončno pobočje, od koder je razgled na Mirensko dolino - dom Vide Križnik in Renate Hrovat – ki ju poznamo ter Kranjc Silva – Vojkova snaha, ki hrani ključ od jame; in na drugi strani na zidanice z vinogradi – Ravne – Vrh nad Boštanjem, kjer je doma Lado – 4. – rumena hiša od Stankinega moža in tu je še hiša od Vintar Zlate.
Ker je izlet bolj kratek, se odločimo, da se še enkrat povzpnemo na boštanjski grad. Odpeljemo se do cerkvice in se v lepem sončnem vremenu dvignemo do gradu. Ugotavljamo, da se od nikoder ne odpre »čist« pogled na Savo.
Simpatično ugotovi Irena – ki prvič vidi ostanke gradu: »Pozidana skala«. Potem pa še pokomentira, da se v gozdu ne reče da greš na potrebo – temveč – »grem polužit, ali grem pognojit«.
Že se veselimo, da bomo šli na kavico zunaj na Rondoju – na sonce in potem pristanemo v senci z le pogledom na sonce – a je tudi lepo in dovolj toplo. Poslovimo se okrog 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar