Z Brega na Rudo - 28. 1. 2015
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Jutro hladno - -3,5'C - nas pa 14 na rondoju. Če se stisnemo, so dovolj 3 avtomobili in se že peljemo proti Bregu. V dolini nas je ovijala megla, ki pa se je na vrhu spremenila v lep sončni dan.
Na odcepu za most za Šmarčno, pri rokometnem igrišču, se ustavimo.
Med hišami ob kapelici se spomnimo, da tu pri čebelarju kupujemo med – tudi takega, zmešanega s propolisom in cvetnim prahom. Pri kapelici jo mahnemo v breg in od tu ime Breg – naša ugotovitev.
Pridemo na področje, kjer Ljubo ve iz virov, da je bilo gradišče. Sedaj je to vse pozidano, spremenjeno. Vir: knjiga gospe. Vidmar o Rudi.
Slovenec in Čeh sta bila kazensko zamenjana. Tako je Čeh prišel službovat v Slovenijo. Deloval je tudi politično. Bil je solastnik pivovarne Laško. Njegov je bil grad na Rudi. Imel je veliko knjig. Eni viri razlagajo, da je bil grad požgan od partizanov. A se ve, da so partizani te knjige reševali – skrivali, da bi jih ohranili. Tu je šla ob koncu vojne neprekinjena kolona ustašev, ki so bežali. Verjame se, da so oni to požgali.
Grad je bil še pred začetkom II. svetovne vojne obnovljen. Lastnik je bil dober gradbenik – Hugo Uhlir - projektiral je mostove. On je tudi prispeval za prvi dom na Lisci. Veliko se je zadrževal v Ljubljani, kjer je tudi umrl.
Ob ostankih gradu in dvorišča z lepim razgledom, je tudi obelisk, na katerem je plošča v spomin rimskemu poveljniku, ki je umrl na Lisci. Tu je kopija plošče, ki je shranjena v Ljubljani v muzeju. Zanimivo je, da so rimske poti šle po hribih in ne po dolinah.
Spustimo se pod Rudo do hrasta, ki nam ga je Vinko hotel pokazati. Hrast stoji le malo nad glavno cesto za na Lisco. Res je mogočen – obseg 6 dolžin pohodnih palic – torej več kot 6 m. Ko se slikamo pod njim, opazimo, da iz ene grče, ki je kot rakava tvorba na drevesu, iz luknje izleti ptica – kot da je to njeno gnezdo.
Na poti opazimo zmrznjeno gobo lisičko in še eno, ko je normalno taka, kot da je iz žolce, sedaj zmrznjena pa je delovala kot jantar.
Podleski so že pošteno kukali med listjem.
Do avtov se vrnemo po glavni cesti, ki je v dolini, ob vodi in tu nas vlaga pošteno ohladi.
Predno odidemo, si še pogledamo most na Šmarčno in uživamo v pogledih z njega. Lepi so odsevi v vodi – tako Lisce, kot Šmarčne.
Šmarčna ima sedaj kozolec – muzej, v katerega je tudi Elčka prispevala eksponat iz svoje zapuščine.
Imeli smo res lepe razglede na vse okoliške cerkvice. Sv. Jošt se je skrival v od ivja belem drevju, a smo tudi nanj našli lep pogled.
Zaključimo v Jumbu, da se posladkamo s kremšnitami in kavico, saj slavimo Vinko, Vojko in Nevenka.
Že na začetku poti zvemo, da je Dušan že dober po operaciji za domov in da Judith dobro okreva. Tudi Judith dobi malo sladkega, saj je tudi »januarska«.
Zaključili smo okrog 12.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Jutro hladno - -3,5'C - nas pa 14 na rondoju. Če se stisnemo, so dovolj 3 avtomobili in se že peljemo proti Bregu. V dolini nas je ovijala megla, ki pa se je na vrhu spremenila v lep sončni dan.
Na odcepu za most za Šmarčno, pri rokometnem igrišču, se ustavimo.
Med hišami ob kapelici se spomnimo, da tu pri čebelarju kupujemo med – tudi takega, zmešanega s propolisom in cvetnim prahom. Pri kapelici jo mahnemo v breg in od tu ime Breg – naša ugotovitev.
Pridemo na področje, kjer Ljubo ve iz virov, da je bilo gradišče. Sedaj je to vse pozidano, spremenjeno. Vir: knjiga gospe. Vidmar o Rudi.
Slovenec in Čeh sta bila kazensko zamenjana. Tako je Čeh prišel službovat v Slovenijo. Deloval je tudi politično. Bil je solastnik pivovarne Laško. Njegov je bil grad na Rudi. Imel je veliko knjig. Eni viri razlagajo, da je bil grad požgan od partizanov. A se ve, da so partizani te knjige reševali – skrivali, da bi jih ohranili. Tu je šla ob koncu vojne neprekinjena kolona ustašev, ki so bežali. Verjame se, da so oni to požgali.
Grad je bil še pred začetkom II. svetovne vojne obnovljen. Lastnik je bil dober gradbenik – Hugo Uhlir - projektiral je mostove. On je tudi prispeval za prvi dom na Lisci. Veliko se je zadrževal v Ljubljani, kjer je tudi umrl.
Ob ostankih gradu in dvorišča z lepim razgledom, je tudi obelisk, na katerem je plošča v spomin rimskemu poveljniku, ki je umrl na Lisci. Tu je kopija plošče, ki je shranjena v Ljubljani v muzeju. Zanimivo je, da so rimske poti šle po hribih in ne po dolinah.
Spustimo se pod Rudo do hrasta, ki nam ga je Vinko hotel pokazati. Hrast stoji le malo nad glavno cesto za na Lisco. Res je mogočen – obseg 6 dolžin pohodnih palic – torej več kot 6 m. Ko se slikamo pod njim, opazimo, da iz ene grče, ki je kot rakava tvorba na drevesu, iz luknje izleti ptica – kot da je to njeno gnezdo.
Na poti opazimo zmrznjeno gobo lisičko in še eno, ko je normalno taka, kot da je iz žolce, sedaj zmrznjena pa je delovala kot jantar.
Podleski so že pošteno kukali med listjem.
Do avtov se vrnemo po glavni cesti, ki je v dolini, ob vodi in tu nas vlaga pošteno ohladi.
Predno odidemo, si še pogledamo most na Šmarčno in uživamo v pogledih z njega. Lepi so odsevi v vodi – tako Lisce, kot Šmarčne.
Šmarčna ima sedaj kozolec – muzej, v katerega je tudi Elčka prispevala eksponat iz svoje zapuščine.
Imeli smo res lepe razglede na vse okoliške cerkvice. Sv. Jošt se je skrival v od ivja belem drevju, a smo tudi nanj našli lep pogled.
Zaključimo v Jumbu, da se posladkamo s kremšnitami in kavico, saj slavimo Vinko, Vojko in Nevenka.
Že na začetku poti zvemo, da je Dušan že dober po operaciji za domov in da Judith dobro okreva. Tudi Judith dobi malo sladkega, saj je tudi »januarska«.
Zaključili smo okrog 12.00.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Vir
Breda Vidmar: Razbor med koprenami spomina
Breda Vidmar: Razbor med koprenami spomina