Z Brega skozi Črno hosto na Polano - 11. 3. 2015
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Tokrat je dogovorjeno, da se Janko in Nevenka pridružita skupini na Bregu. Na rondoju pa se jih zbere 12. Nekaterim je ponagajala bolezen.
Na bregu Vinko razloži pot – Radež, Polana, Okroglice. Potem se na poti odločimo, da tokrat pot malo skrajšamo in glede na možnost dežja, del poti opravimo drugič.
Od Brega se napotimo mimo Šentjurja do bližine elektrarne na Vrhovem. Ko se tu malo ustavimo in opazujemo ribjo vodno pot, se spomnimo, da je na štajerski strani jezerce – ostanek stare Savske struge. Tu se spomnimo tudi težav s slabo postavitvijo smeri elektrarne, ki je povzročila odnos terena v Šentjurju. Pokazala pa se je tudi težava s stabilnostjo terena tu, kjer stojimo. Janko nam razloži in pokaže dva betonska stebra – za kontrolo terena - na štajerski in kranjski strani, ki sta postavljena za izvajanje meritev glede stabilnosti terena same elektrarne in bregov – da ni premikov. Janko nam tudi pove, da so se na tem delu včasih kopali – Buči so rekli temu kopališču. Bilo je še eno bolj proti Radečam.
Vinko nas želi peljati po boljši poti v hrib in se skuša držati karte. Potem ugotovimo, da se tudi tu narava stalno spreminja in bi bila mogoče celo boljša pot tista, ki na karti ni označena. Tako se na vrisane poti NE MOREŠ ZANESTI, ker trenutno stanje ni tako.
Na tem področju so veliki platoji, ki so nastajali s strugo reke Save. Teren je slab, le pašniki, odnosno travniki za košnjo. Tu je tudi Črna hosta.
Ko se ustavimo na razpotju več poti, nam Janko ve povedati, da je pot v hrib smer Okroglice. To pozna, ker je tu Stanetova spominska pot, ki jo v začetku maja posvečajo radeški planinci Stanetu Martinšku - svojemu pomembnemu članu. Mogoče jo enkrat tudi mi prehodimo.
Tu v bližini je tudi manjši nasad jesena in javorja. Posajen je dosti na gosto – Vinko razloži, da sama narava potem naredi pravi izbor, katero drevo je močnejše in uspešnejše v rasti. Drevesca so zaščitena z mrežo pred divjadjo.
Med potjo dvakrat naletimo na pokončen kos debla z deščicami na vrhu in ovit v plastiko, ki mu ne ugotovimo namena, čeprav se vidi, da je namensko postavljen.
Na poti so raztresene male kmetije, tako srečamo tudi enega gospodarja, ki nam razloži, da si je malo hiško – lično barakico - postavil za delavnico, ki jo pa sedaj ima za hišo. V naslednji hiški živi ena ženska sama – čez zimo je bila hiša 3 mesece zaprta, ker je bila malo v bolnici in potem pri hčerki, sedaj pa je ravno prišla in si šele ureja stvari.
Na Radežu se ustavimo pri cerkvici. Ljubo nas spomni (tu smo že bili z drugega konca), da je tu šla med 2. svetovno. vojno 14. divizija. Ob tem je nastala znana pomembna fotografija – Joco Žnidaršič - tega težkega pohoda v hudi zimi. Tu so tudi prenočili po hišah. Mladi iz Sevnice so to fotografijo rekonstruirali in je bila potem s prvotno tudi skupaj objavljena. Sedaj pa smo se še mi postavili tako in naredili še naš »spomin« na vojne čase. Na te nas spomni tudi obeležje kurirske poti, ki pa je imelo verjetno mesingasto ploščico s podatki, ki jo je nepridiprav odnesel.
Tu se odločimo, da skrajšamo današnjo pot in jaz predlagam, da se spustimo do avtomobilov in ker smo zgodnji, naredimo ovinek na Kranjsko čez Loški most in gremo v Vrhovem na kavico. Janko me je z Vrhovega pripeljal skozi »ulice« Račice, kar se mi je zdelo zanimivo videti. Sam most pa je imel ta dan okoli popolnoma mirno Savo. Tako si to pogledamo in ob mostu ustavimo. Voda je res mirna in kljub pomanjkanju sonca - fotografija mosta lepa. Pogledamo si še sončno elektrarno, ki je malo neposrečeno narejena v ozkem pasu med Savo in obalno cesto, da pozimi sneg zgrmi na cesto in jo zapre. Sedaj so naknadno postavili zadrževalnike snega. Do glavne ceste se dvignemo mimo pokopališča. Dostop na glavno cesto pa je zelo strmo speljan, da je uporaben bolj za okoliške hiše in ne za več prometa, ki se odvija po daljši poti za pristop k elektrarni.
Ko se ustavimo pred bifejem, pa ugotovimo, da je nova pekarna ravno danes prvi dan odprta. Tako se ob kavi »posladkamo« ob dobrotah iz nahrbtnika še z burekom, ki ga časti tokratna slavljenka Ljubica, ki pa noče pesmice za voščilo. Tako naj ji bo le v zapisniku:
»Vse najboljše za te, vse najboljše za te . . . draga Ljubica . . . vse najboljše za te!«
Jaz sem predlagala, da se enkrat nabere solata iz »popotne torbe« in jo pripravimo v zavetišču. Janko pa povabi, da eno pot zaključimo na njegovem dvorišču – to se potem lahko družimo pod njegovo uto.
Zaključili lep sprehod ob približno 12. uri.
Zapisnik sestavila:
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Tokrat je dogovorjeno, da se Janko in Nevenka pridružita skupini na Bregu. Na rondoju pa se jih zbere 12. Nekaterim je ponagajala bolezen.
Na bregu Vinko razloži pot – Radež, Polana, Okroglice. Potem se na poti odločimo, da tokrat pot malo skrajšamo in glede na možnost dežja, del poti opravimo drugič.
Od Brega se napotimo mimo Šentjurja do bližine elektrarne na Vrhovem. Ko se tu malo ustavimo in opazujemo ribjo vodno pot, se spomnimo, da je na štajerski strani jezerce – ostanek stare Savske struge. Tu se spomnimo tudi težav s slabo postavitvijo smeri elektrarne, ki je povzročila odnos terena v Šentjurju. Pokazala pa se je tudi težava s stabilnostjo terena tu, kjer stojimo. Janko nam razloži in pokaže dva betonska stebra – za kontrolo terena - na štajerski in kranjski strani, ki sta postavljena za izvajanje meritev glede stabilnosti terena same elektrarne in bregov – da ni premikov. Janko nam tudi pove, da so se na tem delu včasih kopali – Buči so rekli temu kopališču. Bilo je še eno bolj proti Radečam.
Vinko nas želi peljati po boljši poti v hrib in se skuša držati karte. Potem ugotovimo, da se tudi tu narava stalno spreminja in bi bila mogoče celo boljša pot tista, ki na karti ni označena. Tako se na vrisane poti NE MOREŠ ZANESTI, ker trenutno stanje ni tako.
Na tem področju so veliki platoji, ki so nastajali s strugo reke Save. Teren je slab, le pašniki, odnosno travniki za košnjo. Tu je tudi Črna hosta.
Ko se ustavimo na razpotju več poti, nam Janko ve povedati, da je pot v hrib smer Okroglice. To pozna, ker je tu Stanetova spominska pot, ki jo v začetku maja posvečajo radeški planinci Stanetu Martinšku - svojemu pomembnemu članu. Mogoče jo enkrat tudi mi prehodimo.
Tu v bližini je tudi manjši nasad jesena in javorja. Posajen je dosti na gosto – Vinko razloži, da sama narava potem naredi pravi izbor, katero drevo je močnejše in uspešnejše v rasti. Drevesca so zaščitena z mrežo pred divjadjo.
Med potjo dvakrat naletimo na pokončen kos debla z deščicami na vrhu in ovit v plastiko, ki mu ne ugotovimo namena, čeprav se vidi, da je namensko postavljen.
Na poti so raztresene male kmetije, tako srečamo tudi enega gospodarja, ki nam razloži, da si je malo hiško – lično barakico - postavil za delavnico, ki jo pa sedaj ima za hišo. V naslednji hiški živi ena ženska sama – čez zimo je bila hiša 3 mesece zaprta, ker je bila malo v bolnici in potem pri hčerki, sedaj pa je ravno prišla in si šele ureja stvari.
Na Radežu se ustavimo pri cerkvici. Ljubo nas spomni (tu smo že bili z drugega konca), da je tu šla med 2. svetovno. vojno 14. divizija. Ob tem je nastala znana pomembna fotografija – Joco Žnidaršič - tega težkega pohoda v hudi zimi. Tu so tudi prenočili po hišah. Mladi iz Sevnice so to fotografijo rekonstruirali in je bila potem s prvotno tudi skupaj objavljena. Sedaj pa smo se še mi postavili tako in naredili še naš »spomin« na vojne čase. Na te nas spomni tudi obeležje kurirske poti, ki pa je imelo verjetno mesingasto ploščico s podatki, ki jo je nepridiprav odnesel.
Tu se odločimo, da skrajšamo današnjo pot in jaz predlagam, da se spustimo do avtomobilov in ker smo zgodnji, naredimo ovinek na Kranjsko čez Loški most in gremo v Vrhovem na kavico. Janko me je z Vrhovega pripeljal skozi »ulice« Račice, kar se mi je zdelo zanimivo videti. Sam most pa je imel ta dan okoli popolnoma mirno Savo. Tako si to pogledamo in ob mostu ustavimo. Voda je res mirna in kljub pomanjkanju sonca - fotografija mosta lepa. Pogledamo si še sončno elektrarno, ki je malo neposrečeno narejena v ozkem pasu med Savo in obalno cesto, da pozimi sneg zgrmi na cesto in jo zapre. Sedaj so naknadno postavili zadrževalnike snega. Do glavne ceste se dvignemo mimo pokopališča. Dostop na glavno cesto pa je zelo strmo speljan, da je uporaben bolj za okoliške hiše in ne za več prometa, ki se odvija po daljši poti za pristop k elektrarni.
Ko se ustavimo pred bifejem, pa ugotovimo, da je nova pekarna ravno danes prvi dan odprta. Tako se ob kavi »posladkamo« ob dobrotah iz nahrbtnika še z burekom, ki ga časti tokratna slavljenka Ljubica, ki pa noče pesmice za voščilo. Tako naj ji bo le v zapisniku:
»Vse najboljše za te, vse najboljše za te . . . draga Ljubica . . . vse najboljše za te!«
Jaz sem predlagala, da se enkrat nabere solata iz »popotne torbe« in jo pripravimo v zavetišču. Janko pa povabi, da eno pot zaključimo na njegovem dvorišču – to se potem lahko družimo pod njegovo uto.
Zaključili lep sprehod ob približno 12. uri.
Zapisnik sestavila:
Nevenka Vahtar