Zavrate - 19. 4. 2011
Na res čudovito jutro smo se odpravili v Zavrate pogledat zaščiten travnik – rastišče velikega in malega encijana, petelinčkov, opojne zlatice in zlatega jabolka.
Jaz sem podnaslovila naš krožek: profesionalno – amaterski foto krožek. Barbara ima fotoaparat, a ne slika rada. Ljubica pa uživa kar tako, ker je pač na naših poteh lepo. Drugi pa z veseljem slikamo.
Travnik, ki smo ga obiskali, so skoraj uničili in v zadnjem trenutku so pristopili k zaščiti in k dogovoru z Občino, da ga je dala v program zaščitenega rastišča: da se to pravilno uredi – da se ga le kosi in je le pašnik.
Na travniku rastejo ob velikem in malem encijanu še petelinčki (popoldne sem slišala dodatno razlago: petelinčki so rdeči, piške pa rumene), opojna zlatica in zlato jabolko ali kranjska lilija.
V Zavratah nad kamnolomom raste tudi avrikelj.
Tu so bili včasih sami gozdovi, le nad Žirovnico je tako skalnato, da je bilo bolj travnato. Tam je verjetno izvorno rastišče teh cvetlic. Z očiščevanjem terenov – krčenjem gozda pa so nastali pašniki, na katere so se potem te rože razširile. To področje, kjer smo, je na nadmorski višini 600 m.
Opojna zlatica je tu posebne vrste. Na Karavankah je tudi, le da je tam enocvetna. Posebnost te vrste, ki raste le od Kuma do Bohorja, pa je, da je večcvetna.
Encijan se od tu razteza do Rimskih Toplic.
Ogledali smo si cvetočo smreko. Rdeči cvetovi so ženski in iz njih nastanejo storži. Moški cvetovi pa so rjavi in pelod širijo v oblačkih. Vinko nam je povedal, da je na Vitrancu doživel cel oblak takega cvetnega prahu, ki se je videl 10 km daleč.
Vračali smo se mimo cerkvice na Polani. Tu nam je Vinko razložil, da je naš znani fotograf iz časa 2.svetovne vojne - Petek Jože naredil iz tistega obdobja najbolj znano sliko, ki jo je Ljubo prepoznal šele v 70 letih. Prej se ni vedelo, katero cerkev prikazuje. Posneta je bila, ko so na Polani, Razborju in Okroglicah prenočevali partizani 14. divizije.
Ob poti nam je Vinko pokazal še prehlajenke, mokovec (sivi listi spodaj – pred dežjem jih veter obrne in so tako napovedovali slabo vreme) – je sorodnik skorša. Videli smo cveteti cekinčke – siromakov denar, dobrovito – grm s cvetovi v socvetju (iz teh vej so delali gurte za koše), ranjak - rumeno deteljo, travo – peharjevko (primerna je bila za izdelavo peharjev, ker je steblo v enem – nima členkov).
Jaz sem že ob prihodu do encijanov ugotovila, da nimam v fotoaparatu kartice – tako sem si travnik pogledala še enkrat popoldan. Opazila sem, da je zjutraj dovolj rose in rastline izgledajo veliko bolj sveže kot po sončni pripeki popoldan.
Namenjeni smo bili še na radeški Stari grad, a v časovni stiski smo si naredili piknik kar na Tičnici – to pomeni pri meni doma. Tako smo zaključili to šolsko leto. Vidimo se ponovno v septembru.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar
Jaz sem podnaslovila naš krožek: profesionalno – amaterski foto krožek. Barbara ima fotoaparat, a ne slika rada. Ljubica pa uživa kar tako, ker je pač na naših poteh lepo. Drugi pa z veseljem slikamo.
Travnik, ki smo ga obiskali, so skoraj uničili in v zadnjem trenutku so pristopili k zaščiti in k dogovoru z Občino, da ga je dala v program zaščitenega rastišča: da se to pravilno uredi – da se ga le kosi in je le pašnik.
Na travniku rastejo ob velikem in malem encijanu še petelinčki (popoldne sem slišala dodatno razlago: petelinčki so rdeči, piške pa rumene), opojna zlatica in zlato jabolko ali kranjska lilija.
V Zavratah nad kamnolomom raste tudi avrikelj.
Tu so bili včasih sami gozdovi, le nad Žirovnico je tako skalnato, da je bilo bolj travnato. Tam je verjetno izvorno rastišče teh cvetlic. Z očiščevanjem terenov – krčenjem gozda pa so nastali pašniki, na katere so se potem te rože razširile. To področje, kjer smo, je na nadmorski višini 600 m.
Opojna zlatica je tu posebne vrste. Na Karavankah je tudi, le da je tam enocvetna. Posebnost te vrste, ki raste le od Kuma do Bohorja, pa je, da je večcvetna.
Encijan se od tu razteza do Rimskih Toplic.
Ogledali smo si cvetočo smreko. Rdeči cvetovi so ženski in iz njih nastanejo storži. Moški cvetovi pa so rjavi in pelod širijo v oblačkih. Vinko nam je povedal, da je na Vitrancu doživel cel oblak takega cvetnega prahu, ki se je videl 10 km daleč.
Vračali smo se mimo cerkvice na Polani. Tu nam je Vinko razložil, da je naš znani fotograf iz časa 2.svetovne vojne - Petek Jože naredil iz tistega obdobja najbolj znano sliko, ki jo je Ljubo prepoznal šele v 70 letih. Prej se ni vedelo, katero cerkev prikazuje. Posneta je bila, ko so na Polani, Razborju in Okroglicah prenočevali partizani 14. divizije.
Ob poti nam je Vinko pokazal še prehlajenke, mokovec (sivi listi spodaj – pred dežjem jih veter obrne in so tako napovedovali slabo vreme) – je sorodnik skorša. Videli smo cveteti cekinčke – siromakov denar, dobrovito – grm s cvetovi v socvetju (iz teh vej so delali gurte za koše), ranjak - rumeno deteljo, travo – peharjevko (primerna je bila za izdelavo peharjev, ker je steblo v enem – nima členkov).
Jaz sem že ob prihodu do encijanov ugotovila, da nimam v fotoaparatu kartice – tako sem si travnik pogledala še enkrat popoldan. Opazila sem, da je zjutraj dovolj rose in rastline izgledajo veliko bolj sveže kot po sončni pripeki popoldan.
Namenjeni smo bili še na radeški Stari grad, a v časovni stiski smo si naredili piknik kar na Tičnici – to pomeni pri meni doma. Tako smo zaključili to šolsko leto. Vidimo se ponovno v septembru.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar