Žebnik in Gašperjev kostanj na Močilnem - 22. 1. 2020
Danes nas je od študijskega krožka Spoznavanje vrednot pri Društvu Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica na parkirišču pri krožišču v Šmarju (Sevnica) samo sedem. Prehladi, viroze, varovanje bolnih otrok ... Nevenka se nam pridruži v Radečah, vodnik Branko Trebežnik pa nas čaka na Starem Dvoru. Tu se od ceste iz Radeč proti Jagnjenici odcepi cesta na levo proti Gašperjevem kostanju.
Parkiramo in se najprej napotimo skozi naselje Žebnik proti Žebniški gori. Hiše so lepo urejene, vaščani so si uredili prijeten prostor za piknike in igre z žogo, žive meje pa krasijo kristali zmrzali. Počasi se dvigamo in vse bolj se odpirajo pogledi proti Svibnemu, Kumu in Njivicam, ki so tik pod nami. Žebniška gora pa se na začetku skriva v megli, potem pa le odkrije. Iščemo tudi znane poti in hiše v naselju Jelovo na nasprotnem bregu, kjer smo hodili pretekli teden, in najdemo tudi Deželo palčkov. Prečkamo gozdiček in se znajdemo na travniku, ki je ves pobeljen od slane.
Pod gozdom se pase trop koz, na grebenu pa nas pozdravijo ovce in jagenjčki, nazadnje pa še poni. Na desni strani se začnejo vrstiti kapelice Kalvarije, ki so jih postavili v začetku 19. stoletja: 14 jih je, prva in zadnja sta večji, vse pa od prenovitve leta 2018 krasijo replike mozaičnega križevega pota, ki so ga leta 2008 na Mengorah (sveta Marija pri Tolminu) izdelali pater Rupnik in Atelje Centra Aletti. Zaščitene so s pleksi steklom, kar je na tem, vremenskim neprilikam izpostavljenem grebenu, nujno.
Na desno se odpira pogled na Radeče, na levo pa proti Svibnemu in Kumu. Nad nami se dviga cerkev Žalostne matere božje, do katere je mogoče priti naprej od zadnje kapelice po poteh levo ali desno, pa tudi po strmih stopnicah (naštele sem jih 103). Včasih je tu stala grajska kapelica, ki je bila posvečena svetemu Pankraciju, kasneje so zgradili cerkev: glavno ladjo v 16. stoletju, dograjevali pa so jo v 17. in 18. stoletju, zato je na njej letnica 1769.
Okolica je lepo urejena, na zahodni strani pa so še vidni ostanki nekdanjega gradu na vrhu Žebniške gore (490m). Ta je bil prvič omenjen leta 1150, leta 1442 pa porušen in ga niso več obnavljali, v 16. stoletju pa povsem opustili.
Na vrhu in pod njim je veliko majhne praproti in cvetočega teloha. Na soncu malo posedimo ob okrepčilu in klepetu, potem pa se spet spustimo in napotimo po cesti in gozdnih poteh do Gašperjevega kostanja.
Na dvorišču družine Kišek smo, po domače pri Gašperjevih (že četrti rod), na nadmorski višini 520 metrov, pri naravnem spomeniku Gašperjev kostanj. Je na seznamu najpomembnejše naravne dediščine in dendrološki spomenik. To je najdebelejši pravi kostanj v Sloveniji in mogoče v Evropi: obseg drevesa v prsni višini je 10,93 m, obseg v prsni višini, merjen po obodu drevesa, pa je 12,80 m. Višina: 18 m. Drevo je razvejano v štiri debla z obsegi 5,67 m, 4,07 m, 3,85 m in 3,71m. Srednji vrh je suh zaradi udara strele leta 1980. Nekatera debla so votla, kar so upoštevali tudi pri volumnu drevesa in tako izračunali, da je prostornina drevesa 36 kubičnih metrov, premer pa 348 cm. Nekateri trdijo, da je to drevo drugo največje v Sloveniji, takoj za Najevsko lipo. Starost drevesa je okrog 300 let. Na drevo so napravili lesene stopnice, pod njim pa je tudi prijetno omizje s klopmi, kjer nam gospodar postreže z žgano pijačo s kostanjem, s katero "časti" naš vodnik Branko. Drevo je zadnjo jesen obrodilo, čeprav druga kostanjeva drevesa na tem področju niso.
Napotimo se v prijetno opremljeno sobo za goste, kjer smo deležni lepo dišečega zeliščnega čaja in velikih porcij slastnega zavitka - vse na račun Nevenkinega rojstnega dneva.
Pod obnovljenim kozolcem so na ogled umetnine iz korenin in ravnega lesa, posebnost domačije pa je tudi noj - v bistvi je samica, včasih pa so jih imeli še več. Z Ireno preizkusiva gugalnico, potem pa se po bližnjici preko travnika in skozi gozd spustimo do avtomobilov.
Danes imamo še enega slavljenca: Vojko nas V Radečah počasti s kavo in sladkarijami, Nevenka pa doda še kostanjevo kremo. Po kulinariki in sicer je bil ta pohod gotovo nad običajnimi standardi.
Zapisala
Romana Ivačič
PODROBNOSTI V SPLETNEM DNEVNIKU.
Parkiramo in se najprej napotimo skozi naselje Žebnik proti Žebniški gori. Hiše so lepo urejene, vaščani so si uredili prijeten prostor za piknike in igre z žogo, žive meje pa krasijo kristali zmrzali. Počasi se dvigamo in vse bolj se odpirajo pogledi proti Svibnemu, Kumu in Njivicam, ki so tik pod nami. Žebniška gora pa se na začetku skriva v megli, potem pa le odkrije. Iščemo tudi znane poti in hiše v naselju Jelovo na nasprotnem bregu, kjer smo hodili pretekli teden, in najdemo tudi Deželo palčkov. Prečkamo gozdiček in se znajdemo na travniku, ki je ves pobeljen od slane.
Pod gozdom se pase trop koz, na grebenu pa nas pozdravijo ovce in jagenjčki, nazadnje pa še poni. Na desni strani se začnejo vrstiti kapelice Kalvarije, ki so jih postavili v začetku 19. stoletja: 14 jih je, prva in zadnja sta večji, vse pa od prenovitve leta 2018 krasijo replike mozaičnega križevega pota, ki so ga leta 2008 na Mengorah (sveta Marija pri Tolminu) izdelali pater Rupnik in Atelje Centra Aletti. Zaščitene so s pleksi steklom, kar je na tem, vremenskim neprilikam izpostavljenem grebenu, nujno.
Na desno se odpira pogled na Radeče, na levo pa proti Svibnemu in Kumu. Nad nami se dviga cerkev Žalostne matere božje, do katere je mogoče priti naprej od zadnje kapelice po poteh levo ali desno, pa tudi po strmih stopnicah (naštele sem jih 103). Včasih je tu stala grajska kapelica, ki je bila posvečena svetemu Pankraciju, kasneje so zgradili cerkev: glavno ladjo v 16. stoletju, dograjevali pa so jo v 17. in 18. stoletju, zato je na njej letnica 1769.
Okolica je lepo urejena, na zahodni strani pa so še vidni ostanki nekdanjega gradu na vrhu Žebniške gore (490m). Ta je bil prvič omenjen leta 1150, leta 1442 pa porušen in ga niso več obnavljali, v 16. stoletju pa povsem opustili.
Na vrhu in pod njim je veliko majhne praproti in cvetočega teloha. Na soncu malo posedimo ob okrepčilu in klepetu, potem pa se spet spustimo in napotimo po cesti in gozdnih poteh do Gašperjevega kostanja.
Na dvorišču družine Kišek smo, po domače pri Gašperjevih (že četrti rod), na nadmorski višini 520 metrov, pri naravnem spomeniku Gašperjev kostanj. Je na seznamu najpomembnejše naravne dediščine in dendrološki spomenik. To je najdebelejši pravi kostanj v Sloveniji in mogoče v Evropi: obseg drevesa v prsni višini je 10,93 m, obseg v prsni višini, merjen po obodu drevesa, pa je 12,80 m. Višina: 18 m. Drevo je razvejano v štiri debla z obsegi 5,67 m, 4,07 m, 3,85 m in 3,71m. Srednji vrh je suh zaradi udara strele leta 1980. Nekatera debla so votla, kar so upoštevali tudi pri volumnu drevesa in tako izračunali, da je prostornina drevesa 36 kubičnih metrov, premer pa 348 cm. Nekateri trdijo, da je to drevo drugo največje v Sloveniji, takoj za Najevsko lipo. Starost drevesa je okrog 300 let. Na drevo so napravili lesene stopnice, pod njim pa je tudi prijetno omizje s klopmi, kjer nam gospodar postreže z žgano pijačo s kostanjem, s katero "časti" naš vodnik Branko. Drevo je zadnjo jesen obrodilo, čeprav druga kostanjeva drevesa na tem področju niso.
Napotimo se v prijetno opremljeno sobo za goste, kjer smo deležni lepo dišečega zeliščnega čaja in velikih porcij slastnega zavitka - vse na račun Nevenkinega rojstnega dneva.
Pod obnovljenim kozolcem so na ogled umetnine iz korenin in ravnega lesa, posebnost domačije pa je tudi noj - v bistvi je samica, včasih pa so jih imeli še več. Z Ireno preizkusiva gugalnico, potem pa se po bližnjici preko travnika in skozi gozd spustimo do avtomobilov.
Danes imamo še enega slavljenca: Vojko nas V Radečah počasti s kavo in sladkarijami, Nevenka pa doda še kostanjevo kremo. Po kulinariki in sicer je bil ta pohod gotovo nad običajnimi standardi.
Zapisala
Romana Ivačič
PODROBNOSTI V SPLETNEM DNEVNIKU.