Žigrski Vrh - 2. 3. 2016
Avtor: Vinko Šeško.
|
Avtor: Ljubo Motore.
|
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Posnetki Marte Brežan.
Video Romane Ivačič.
Na rondoju se naša skupinica kar veča – 3,4, 10 in na koncu kar 20. Na stolpu se komaj vidi ura. Napovedano je lepo vreme, a megla je pri tleh. Točno ob 8.00 smo že pripravljeni prisluhniti Vinku, ki nam pove, kje bomo lahko pustili avtomobile, saj jih je danes potrebno kar 5 in že smo na poti v Lončarjev Dol.
To je dežela sviža – mivke. Hiše v širši okolici so bile zgrajene s to mivko. Če se bolje pogleda, se vidi, da sta v dolini dve vrsti – siva in rumena. Siva je za gradnjo boljša. To se vidi tudi v peskokopu, kjer je večja površina rumena in približno ¼ siva.
V naravi pa se ta kvaliteta terena, ki je poln tudi vode, kaže kot globoki »useki« poti, vlek, zaradi umikanja terena pod težo. Tako nastanejo pravi mali kanjoni. To so v osnovi rečni nanosi, ki delajo zemljo revno. Tu so revni gozdovi. Tudi ravninski predeli so neobdelani, ker slabo raste, če ni obilo pognojeno.
Najvišja točka je pri Radej Majdi in Jožetu (obrtnik - centralna kurjava, vodovod). Tu smo na najvišji točki naše poti. Vinko nam obrazloži, da je tu zelo lep razgled krog na okrog. Ker pa je megla, se vidijo le prve trte ob hiši. Irena se ponudi, da posreduje fotografije lepega vremena in s tem lepega razgleda, da bomo vedeli, kje smo bili.
Ko se nam odpre pogled po Cesarjevi dolini, se megla toliko razkadi, da jo zaslutimo in potem že kar dobro vidimo.
Ko se ustavimo pri hiši, pri kateri se je naša pot začela, si še enkrat ogledamo rumeni nepozebnik, ki bogato cveti in ima »igličaste« listke cvetov, ki so kar veliki. Roza grm zraven je vrsta češmina – tudi zelo lep. Ob hiši pa se vzpenja zimski jasmin rumene barve, ki – po informaciji lastnice – cveti že od jeseni in je še vedno v polnem cvetu.
Po brezcvetnih mesecih so se nam sedaj bohotili podleski, trobentice, zvončki in na enem delu kronce tudi s po 2 in 3 cvetovi na enem peclju.
Celo pot pa so nas razveseljevale pajčevine, ki so bile čisto pri tleh ali visoko v vejah. Le redke so delale značilno mrežo. V glavnem so bile zelo gosto pletene.
Kavica se je prilegla »Pr' podgan« ob Sevnični, kjer je bilo zunaj – sedaj na soncu, dovolj prostora za vse nas. Pridruži se nam še Dušan. »Martinčkanje« ob klepetu pa se je prav prileglo.
Potepanje končali ob 11. uri.
Zapisala Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Posnetki Marte Brežan.
Video Romane Ivačič.
Na rondoju se naša skupinica kar veča – 3,4, 10 in na koncu kar 20. Na stolpu se komaj vidi ura. Napovedano je lepo vreme, a megla je pri tleh. Točno ob 8.00 smo že pripravljeni prisluhniti Vinku, ki nam pove, kje bomo lahko pustili avtomobile, saj jih je danes potrebno kar 5 in že smo na poti v Lončarjev Dol.
To je dežela sviža – mivke. Hiše v širši okolici so bile zgrajene s to mivko. Če se bolje pogleda, se vidi, da sta v dolini dve vrsti – siva in rumena. Siva je za gradnjo boljša. To se vidi tudi v peskokopu, kjer je večja površina rumena in približno ¼ siva.
V naravi pa se ta kvaliteta terena, ki je poln tudi vode, kaže kot globoki »useki« poti, vlek, zaradi umikanja terena pod težo. Tako nastanejo pravi mali kanjoni. To so v osnovi rečni nanosi, ki delajo zemljo revno. Tu so revni gozdovi. Tudi ravninski predeli so neobdelani, ker slabo raste, če ni obilo pognojeno.
Najvišja točka je pri Radej Majdi in Jožetu (obrtnik - centralna kurjava, vodovod). Tu smo na najvišji točki naše poti. Vinko nam obrazloži, da je tu zelo lep razgled krog na okrog. Ker pa je megla, se vidijo le prve trte ob hiši. Irena se ponudi, da posreduje fotografije lepega vremena in s tem lepega razgleda, da bomo vedeli, kje smo bili.
Ko se nam odpre pogled po Cesarjevi dolini, se megla toliko razkadi, da jo zaslutimo in potem že kar dobro vidimo.
Ko se ustavimo pri hiši, pri kateri se je naša pot začela, si še enkrat ogledamo rumeni nepozebnik, ki bogato cveti in ima »igličaste« listke cvetov, ki so kar veliki. Roza grm zraven je vrsta češmina – tudi zelo lep. Ob hiši pa se vzpenja zimski jasmin rumene barve, ki – po informaciji lastnice – cveti že od jeseni in je še vedno v polnem cvetu.
Po brezcvetnih mesecih so se nam sedaj bohotili podleski, trobentice, zvončki in na enem delu kronce tudi s po 2 in 3 cvetovi na enem peclju.
Celo pot pa so nas razveseljevale pajčevine, ki so bile čisto pri tleh ali visoko v vejah. Le redke so delale značilno mrežo. V glavnem so bile zelo gosto pletene.
Kavica se je prilegla »Pr' podgan« ob Sevnični, kjer je bilo zunaj – sedaj na soncu, dovolj prostora za vse nas. Pridruži se nam še Dušan. »Martinčkanje« ob klepetu pa se je prav prileglo.
Potepanje končali ob 11. uri.
Zapisala Nevenka Vahtar
