Alenka Rebula: Medsebojno spoštovanje in hvaležnost - 23. 1. 2018
Foto: Romana Ivačič.
Je iz pisateljske družine. Je iz Sesljana. Korenine tudi v sosednji Loki. Študirala v Trstu. Je pisateljica in pesnica, filozofinja, se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem, predava.
Medsebojno spoštovanje in hvaležnost – dve veliki in lepi besedi. Vsi bi bili radi spoštovani in, da nam izkazujejo hvaležnost. A to moramo najprej živeti. To je lahko dolgo potovanje. Narava nam ne da odnosov, vedenje, kako jih živeti – nam niso prirojeni. To se moramo šele naučiti. Če se naučimo narobe, je to težko spremeniti.
Hvaležnost je nevidni most med dvema. A sam moram »vreči most« - v njega damo najboljše, kar imamo: »Dajem vam hvaležnost i spoštovanje, zato, da vam bo z menoj lepo!« Ljubezen je včasih prevelika in jo je težko doseči, je tudi namenjena osebam, ki mi res veliko pomenijo, ali pa osebam, ki njim jo res lahko damo.
Npr.: Če smo v bolnici in od osebja dobimo prijaznost, je že veliko. Zdravniku dajemo službo – on je dolžan tudi vrniti s prijaznostjo in spoštovanjem. To pomaga našemu zdravljenju.
Koliko tega dobimo v vsakdanjem življenju?! Koliko teh občutkov dobimo od domačih? Koliko od ljudi, ki jih srečamo? Koliko je tega doma in koliko v ostalem delu življenja? Če bi dobili vsakokrat, ko se s kom srečamo en »cvet«, bi ob koncu dneva imeli cel šopek! A večkrat dobimo več »prask«, ki nas bolijo in vprašanje je ,kako in kdaj se te zacelijo?!
Pomembno je, kaj se ti dogaja vsak dan.
Vprašamo se, kaj bi res rabili, da bi bili srečni. Stavki, kot: »V tebi cenim to in to.«, »Vesela sem, da si me poklicala!«, »Hvala, za podarjeni čas!«, »Opazila sem, da si to naredil.«, »Hvala, ker si se me spomnila!« Kolikokrat rečemo »Hvala!« in to tudi mislimo.
Nihče ne opazi, da pogrešamo tople besede. Ne rečemo: »Ne poveš, kdaj dobiš kaj lepega od mene.« - to lahko povemo, a poskrbimo, da ne zveni kot očitek. Želiš, da bi ti kdo pomagal. Ko pa pridejo domov, pa eni za TV, drugi dela nekaj svojega, ne da bi te opazil. Očitek je napad – je naša navada, ki ne vrne z uslugo.
Željni smo hvaležnosti. Pogrešamo obisk otrok. Ko pa pridejo: »Šele sedaj prideš!?« - vržemo očitek, ko otrok komaj pride.
Dober prijatelj ti pove, kaj delaš narobe. Obiskala je 80-letnika, ki je veliko dobrega delal za ljudi. Šele po smrti so bili ljudje polni hvale o njem. Na vse pretege so se zahvaljevali. Bilo je pravzaprav prepozno – on je to potreboval za življenja. Njen oče je pohvalo potreboval – želel pri 30-ih. Dobil jo je šele, ko je ni več rabil in je bila brez veze.
Pohvalo bi potrebovali sedaj, ko nam je skupaj lepo. Sama dela voščilnice z delnim tekstom, kjer lahko vpišeš zakaj in komu si hvaležen. Npr.: nekdo vas pelje z avtom na vlak, da ne bi morali hoditi – za prijaznost : »Hvala!« Za vsako malenkost se lahko reče hvala.
Kako se ob tem mi počutimo, ko rečemo - Hvala! – to je občutek dobrega. Njej in tudi verjetno nam je lepo, ko smo hvaležni. Kolikokrat – tudi hvaležni – smo zadržani. Dostikrat rečemo le: Zdravo! Ali Živijo! - In hitimo mimo. Ne skočimo od veselja, se ne objamemo, čeprav bi to lahko storili.
Sedaj imajo tako veliko psov. Logična posledica. Pes te vedno pričaka dobre volje in z mahajočim repom, ti skoči v objem. Spontanost in nedolžnost, brez slabih občutkov – psa ali otroka – je iskrena. In če to otrok ne neha delati, se odvadi, ko sledi odraslim polnih zavor.
Objem pa je prisrčen in nikomur ne škodi, le podarja veliko dobrega. Njena hčerka je ob Božiču prišla med preproste ljudi, ki so jo vsi objeli. Podarili so iskren objem, saj so čutili da je daleč od doma in med tujci in še na Božič. Tako so ji podarili toplino in varnost.
Ta način, da postanemo drugačni je proces. Če nismo s kom dobri in ta umre, tega več ne moremo popraviti. Ne moreš mu več reči, da si ga imel rad. Ali mu vsaj podariti prijaznost. Njena knjiga »Vera vase« (jo ima knjižnica) - uči, kako živeti bolj srečno. Enostavno povedati, da kaj rabiš. Delala je test: »Kdo želi slišati pohvalo« - med mladimi – 17-letnica: Bala se je, ali bo slišala kaj lepega. Ob tem se je potila. Bilo ji je nerodno že v naprej. Nismo navajeni slišati kaj lepega o sebi – pohvalo in za to biti hvaležni. Se branimo pohvale s: »Saj ni treba!« ali v znanem reku: »Samohvala se po blatu valja!« torej smo že s splošnim mnenjem navajeni prikrivati željo po pohvali. Velika neumnost, ki pa se je držimo.
A potrebujemo tudi hvaležnost. Znam videti in občudovati lepo in to tudi občudovati. Pohvala – vidim lepo naravo, človeka. To je znak plemenitosti človeka. Imam sposobnost videti lepo. Nisem cinik, ki vse vrže v koš.
S tem tudi sebe cenimo. Tudi sami sebi si moramo priznati, da je naše življenje uspešno. Uspeh je vzgojiti otroka in voditi uspešno svoje življenje – tudi če je skromno.
Da si sebi hvaležen, se s tem zdraviš. Velikokrat pa smo prepričani, da so drugi ljudje proti nam. to pa je le naše napačno razmišljanje. Proti nam je le tu in tam kdo. Dnevno pa srečamo veliko ljudi. Njen izračun zase je dala kot primer da je v 30 letih le 0,01% ljudi, ki so na nek način proti tebi. Torej le peščica v množici. Torej velikanska množica mi hoče dobro. V življenju so le posamezniki in redke izkušnje, ki so slabe. Če ne rečeš grde besede ali narediš grdobije, si že naredil nekaj dobrega.
Ohranimo si spoštljiv odnos do ljudi. Zasramovati ljudi in jih dajati slab občutek sramu, je narobe. Primer: Stevard na letalu, ki ga je terorist hotel preusmeriti. On se je dogovarjal z njim, da je dovolj, če njega vzame za talca, namesto vseh ostalih. Ob tem ga je uspel onemogočiti. Dobil je javno priznanje, pa ne za rešitev terorja, temveč zato, ker je človeku, ki mu je želel slabo, ob izhodu podaril majico, da si je pokril obraz in s tem zadržal njegovo zasebnost in ohranitev spoštovanja. Zaščitil je čast kriminalca, pa tudi njegove družine, ki bi bila lahko drugače zaznamovana. En potnik, Japonec, se je stevardu priklonil v znak spoštovanja in odobravanja tega dejanja.
SRAM je grozna stvar. Zaradi tega se kdo lahko ustreli, ali obesi. Med vsemi čustvi, ki jih lahko občutimo, je sram najmočnejši. »Najraje bi se v zemljo pogreznili!« - radi bi izginili. Zasramovati ljudi in ne pomisliti, da ta človek mora potem iz tega priti, da lahko živi naprej. Če si si sposoben to priznati in tega več ne početi, se te navade lahko rešiš.
Nekdo, ki večkrat doživi občutek sramu, naredi okrog sebe »zid« in nima več občutka sramu. Tak človek – čisto običajen na pogled – lahko naredi hude - tudi najgrše stvari.
To reši le spoštovanje osnov vsakega posameznega človeka. V sramu ne smeš biti sam, ker se iz tega sam ne moreš izkopati. Naša odločitev mora biti – nikoli, nikogar ne smem osramotiti. Primer. Dijak prepisuje z listka. To – učitelj – vidim. Kot učitelj, ga lahko osramotim: »goljufija – javna sramota!« - ali – rešim na 4 oči – z učencem dogovor. Kaj bi vi naredili? Drugi učitelj dobi priznanje, saj dijak vidi, da učitelj prepozna njegovo stisko. Naša stara - tudi šolska vzgoja je bila sramotilna. Sramotilni steber v javnosti. V šoli stanje v kotu, klečanje, itd. to naj bi delali, da bi bilo boljše, a ni bilo. To ne deluje. Deluje pa, ko začutimo spoštljivost: »Verjamem vate!« - to da človeku občutek, da se želi popraviti.
Spoštovanje si zaslužim, ker sem ČLOVEK in ne, ker sem naredil nekaj dobrega. Človeka ne sovražim, ne zaničujem, ne žalim. Na to gledam iz sebe: spoštovanje zaslužim in potrebujem, ker sem človek in to priznavam vsem ljudem. Do Trubarja so pod graščaki navada nespoštovati človeka. Ni bilo možno gibanje ali delati po svojih željah brez dovoljenja graščaka, oblastnika. Sedaj imamo svobodo gibanja in imamo možnost živeti spoštljivo.
Sedaj se zopet dogaja nespoštovanje zemlje in tudi človeka. Spoštovanje ne pride spontano. Problem so skrite zamere, naredimo jih nezavedno. Včasih hodimo kot po minskem polju, ko »zopet stopiš na mino« - lahko te prizadene beseda, ki je le sprožila spomin sramu, prizadetosti nekoč. Ponovi se občutek, ki se nam je boleče zgodil velikokrat v preteklosti: »To, kar si mi rekla, me vedno znova prizadene!« to želiš povedati, pa ne najdeš primeren trenutek in ostane neizrečeno. Mogoče nimamo poguma to povedati, ali ne najdemo pravih besed. Potem pa se zgodi, da se npr. žena loči od moža po 40-ih letih, ne da bi mož razumel, zakaj se ločuje: »Kaj pa je sedaj tako narobe?« - male zamere z leti rastejo.
Nekaj me boli – najdem pot do drugega in se dogovorim, kako naj se to reši. Prazen »Oprosti!« ni dovolj – nič ne pomeni. Boleč problem je potrebno pravilno – primerno – dejansko poravnati. Med nami so dostikrat male zamere, ki pa prekinejo stik. Kako potem vrniti dva dobra človeka nazaj skupaj? Kako naj se te male zamere poravnajo? Vsaka mala zamera je en kamen, ki čez več 10 let lahko zraste v neprehoden zid.
Npr.: Majhen otrok doživi ločitev staršev brez odkrite, poštene razlage. Izgine srčnost, stik. Otrok se težko pobere, ker dostikrat krivi sebe. V šoli ali splošno se dogaja: »Ti nisi več moja prijateljica!« - namesto da prijateljici rešita problem. Afriška plemenska skupnost – 2 se skregata – to je problem vseh – skupnost bi se razpadla, če bi eni dali prav enemu in drugi drugemu – pleme se usede v krog in skregana v sredino, kjer se morata pogovoriti, priti do rešitve in zgladiti spor – potem so zopet vsi prijatelji. Tako se je rešil tudi apartheid v J. Afriki.
Ločuje nas, ko mislimo, da moramo biti vsi enaki, kar pa je popolnoma narobe. Tudi v družini so nekateri »bolj naši« kot drugi. Življenje gre po prednikih naprej (tudi če je bil kak kriminalec vmes): »Jaz sem tu, ker si tudi ti tu!« - v družini vsi maksimalno različni – vsi naši!
Problem je, ker mislimo, da JE problem. Dober je le ta, ki je »odličen«. Dejansko pa je »odličen« tisti, ki podpira »vse naše« - tudi reveže, neuspešne in izgubljene – le tako nastane uspešen narod. Vsi naši in vsi drugačni = temelj miru!!!
Na ene smo ponosni, drugih se sramujemo = popolnoma narobe!
Gleda nas po dvorani – našo družbo: »Veliko raziskav je pokazalo, da druženje zdravi.« povemo ji naše moto – »kdor je tu, ni pri zdravniku« in se z odobravanjem zamisli.
Delali so test. Ženskam so naredili male poškodbe na dlani. Tistim, ki so imele družbo, so se rane hitro celile. Občutek varnosti nas zdravi. Drug drugega zdravimo s svojo prisotnostjo.
Vprašanje: »Kako se obnašati do beguncev? - Če znamo imeti iste kriterije kot do domačinov, se obnašamo do njih kot do gostov. Obnašamo se vljudno, a ob enem pričakujemo, da so le gosti. Skušamo tudi razumeti, kdo in kaj so in kaj je njihov problem. Kot pri vsaki stvari pošten, odprt odnos, da lahko dobimo s svojo zdravo pametjo svoj vpogled. V Trstu imajo različne izkušnje. Dali so jim neko preprosto delo, da so se počutili koristni in niso postavali v nedogled. V Sesljanu jim niso dovolili delati. Niso imeli kaj početi, počutili so se nekoristne. Prvi primer je boljša rešitev. V Italiji imajo z begunci veliko izkušenj. A avtobusu žena z malimi otroci narediti blokado samo zato, ker ljudi ne poznaš, je narobe. Nekoga so nevede (neinformirano) obsodili.
Vprašanje: »Kako reagirati na telefoniranje, ki je vedno prvo? - Mi lahko posvetiš 5 minut brez telefona? V pogovoru prosim izključi telefon – jaz ne morem niti začeti pogovora. Mladi s telefonom delajo več stvari hkrati. Se predstavim drugemu in skušam narediti »most«. Srečujeta se »dva svetova«. Tudi z otrokom je potrebno govoriti iz oči v oči – se spustiti na njegov višinski nivo. Ne moremo reči – »tvoj svet mi ne ustreza«. Za čas povezave moramo narediti most in preverjati – iz sveta v svet – ali smo uspeli. Opazujte in prepoznavajte. Dokler telefonira, ga samo opazujte, da začuti in to opazi. Opazovanje je zelo koristno, dragoceno, lahko prepoznamo, kaj lahko naredimo. Biti tiho in opazovati, je najboljši del komunikacije.
Učitelj – dijak ima težave, mama pride v šolo – če je dobre volje, ni problem povedati težavo. Če pa mama pride že s svojimi težavami, je lahko še ena preveč – gre vse čez rob. Tudi način, ton in takt so zelo pomembni. Ko prepoznamo trenutek – je NE NAREDITI – najboljša stvar.
Tudi naše zmage so včasih lahko dosežene z umikom – ne narediti nič. V naši družbi moramo biti sedaj aktivni. Mislimo, da se moramo uveljavljati. Včasih je le dovolj, DA SMO. Če vzamemo primer iz narave – mačka na preži le čaka na pravi trenutek, da pride miš. Do takrat ne naredi nič – ne deluje. Ljudje v vrsti so nervozni. Kolona avtomobilov – živčnost. Vprašanje je le – komu, čemu, zakaj?!
Naše srce ima enak ritem kot v prazgodovini. Oči gledajo naravo – naravni pogled. Prepoznati naravo – kaj je naravno in kaj umetno. Tisti, ki misli le na umetno, ne bo preživel.
Zanimivost mobitelov – če se odzoveš takoj – se na to ljudje navadijo, da si vedno dosegljiv. Če pa se vedno odzovem, ko se jaz za to odločim, ko imam čas, se na to ljudje enako navadijo. Mi ljudi navadimo, da se odzovemo, ko se odločimo, da smo dosegljivi.
Tudi moj MIR JE SVET – lahko izbiramo, kaj hočemo. Tudi avto uporabimo, ko ga potrebujemo. To izberemo. Ni potrebno da sem JAZ kot VSI.
ZA DRUGE SMO LAHKO TUDI ČUDAKI.
Vprašanje dolgoživosti. –Ti ljudje so le na nekaj krajih na zemlji. So izredno zdravi in čili. Živijo skromno, jedo malo, živijo počasi in njihova skupnost je močna in družabna.
Na koncu smo si zaželeli še kakega njenega predavanja.
Zapisala Nevenka Vahtar
Moj povzetek:
Na vse gledamo iz sebe. Nasmeh, reči vedno »Hvala!«, objeti. Reči iskren »Oprosti!« - nič ne pomeni, če ob tem nekaj dobrega ne storimo in ta oprosti udejanimo. Prepoznamo bolečino drugega in pomagamo. Delamo mostove z ljudmi.
Medsebojno spoštovanje in hvaležnost – dve veliki in lepi besedi. Vsi bi bili radi spoštovani in, da nam izkazujejo hvaležnost. A to moramo najprej živeti. To je lahko dolgo potovanje. Narava nam ne da odnosov, vedenje, kako jih živeti – nam niso prirojeni. To se moramo šele naučiti. Če se naučimo narobe, je to težko spremeniti.
Hvaležnost je nevidni most med dvema. A sam moram »vreči most« - v njega damo najboljše, kar imamo: »Dajem vam hvaležnost i spoštovanje, zato, da vam bo z menoj lepo!« Ljubezen je včasih prevelika in jo je težko doseči, je tudi namenjena osebam, ki mi res veliko pomenijo, ali pa osebam, ki njim jo res lahko damo.
Npr.: Če smo v bolnici in od osebja dobimo prijaznost, je že veliko. Zdravniku dajemo službo – on je dolžan tudi vrniti s prijaznostjo in spoštovanjem. To pomaga našemu zdravljenju.
Koliko tega dobimo v vsakdanjem življenju?! Koliko teh občutkov dobimo od domačih? Koliko od ljudi, ki jih srečamo? Koliko je tega doma in koliko v ostalem delu življenja? Če bi dobili vsakokrat, ko se s kom srečamo en »cvet«, bi ob koncu dneva imeli cel šopek! A večkrat dobimo več »prask«, ki nas bolijo in vprašanje je ,kako in kdaj se te zacelijo?!
Pomembno je, kaj se ti dogaja vsak dan.
Vprašamo se, kaj bi res rabili, da bi bili srečni. Stavki, kot: »V tebi cenim to in to.«, »Vesela sem, da si me poklicala!«, »Hvala, za podarjeni čas!«, »Opazila sem, da si to naredil.«, »Hvala, ker si se me spomnila!« Kolikokrat rečemo »Hvala!« in to tudi mislimo.
Nihče ne opazi, da pogrešamo tople besede. Ne rečemo: »Ne poveš, kdaj dobiš kaj lepega od mene.« - to lahko povemo, a poskrbimo, da ne zveni kot očitek. Želiš, da bi ti kdo pomagal. Ko pa pridejo domov, pa eni za TV, drugi dela nekaj svojega, ne da bi te opazil. Očitek je napad – je naša navada, ki ne vrne z uslugo.
Željni smo hvaležnosti. Pogrešamo obisk otrok. Ko pa pridejo: »Šele sedaj prideš!?« - vržemo očitek, ko otrok komaj pride.
Dober prijatelj ti pove, kaj delaš narobe. Obiskala je 80-letnika, ki je veliko dobrega delal za ljudi. Šele po smrti so bili ljudje polni hvale o njem. Na vse pretege so se zahvaljevali. Bilo je pravzaprav prepozno – on je to potreboval za življenja. Njen oče je pohvalo potreboval – želel pri 30-ih. Dobil jo je šele, ko je ni več rabil in je bila brez veze.
Pohvalo bi potrebovali sedaj, ko nam je skupaj lepo. Sama dela voščilnice z delnim tekstom, kjer lahko vpišeš zakaj in komu si hvaležen. Npr.: nekdo vas pelje z avtom na vlak, da ne bi morali hoditi – za prijaznost : »Hvala!« Za vsako malenkost se lahko reče hvala.
Kako se ob tem mi počutimo, ko rečemo - Hvala! – to je občutek dobrega. Njej in tudi verjetno nam je lepo, ko smo hvaležni. Kolikokrat – tudi hvaležni – smo zadržani. Dostikrat rečemo le: Zdravo! Ali Živijo! - In hitimo mimo. Ne skočimo od veselja, se ne objamemo, čeprav bi to lahko storili.
Sedaj imajo tako veliko psov. Logična posledica. Pes te vedno pričaka dobre volje in z mahajočim repom, ti skoči v objem. Spontanost in nedolžnost, brez slabih občutkov – psa ali otroka – je iskrena. In če to otrok ne neha delati, se odvadi, ko sledi odraslim polnih zavor.
Objem pa je prisrčen in nikomur ne škodi, le podarja veliko dobrega. Njena hčerka je ob Božiču prišla med preproste ljudi, ki so jo vsi objeli. Podarili so iskren objem, saj so čutili da je daleč od doma in med tujci in še na Božič. Tako so ji podarili toplino in varnost.
Ta način, da postanemo drugačni je proces. Če nismo s kom dobri in ta umre, tega več ne moremo popraviti. Ne moreš mu več reči, da si ga imel rad. Ali mu vsaj podariti prijaznost. Njena knjiga »Vera vase« (jo ima knjižnica) - uči, kako živeti bolj srečno. Enostavno povedati, da kaj rabiš. Delala je test: »Kdo želi slišati pohvalo« - med mladimi – 17-letnica: Bala se je, ali bo slišala kaj lepega. Ob tem se je potila. Bilo ji je nerodno že v naprej. Nismo navajeni slišati kaj lepega o sebi – pohvalo in za to biti hvaležni. Se branimo pohvale s: »Saj ni treba!« ali v znanem reku: »Samohvala se po blatu valja!« torej smo že s splošnim mnenjem navajeni prikrivati željo po pohvali. Velika neumnost, ki pa se je držimo.
A potrebujemo tudi hvaležnost. Znam videti in občudovati lepo in to tudi občudovati. Pohvala – vidim lepo naravo, človeka. To je znak plemenitosti človeka. Imam sposobnost videti lepo. Nisem cinik, ki vse vrže v koš.
S tem tudi sebe cenimo. Tudi sami sebi si moramo priznati, da je naše življenje uspešno. Uspeh je vzgojiti otroka in voditi uspešno svoje življenje – tudi če je skromno.
Da si sebi hvaležen, se s tem zdraviš. Velikokrat pa smo prepričani, da so drugi ljudje proti nam. to pa je le naše napačno razmišljanje. Proti nam je le tu in tam kdo. Dnevno pa srečamo veliko ljudi. Njen izračun zase je dala kot primer da je v 30 letih le 0,01% ljudi, ki so na nek način proti tebi. Torej le peščica v množici. Torej velikanska množica mi hoče dobro. V življenju so le posamezniki in redke izkušnje, ki so slabe. Če ne rečeš grde besede ali narediš grdobije, si že naredil nekaj dobrega.
Ohranimo si spoštljiv odnos do ljudi. Zasramovati ljudi in jih dajati slab občutek sramu, je narobe. Primer: Stevard na letalu, ki ga je terorist hotel preusmeriti. On se je dogovarjal z njim, da je dovolj, če njega vzame za talca, namesto vseh ostalih. Ob tem ga je uspel onemogočiti. Dobil je javno priznanje, pa ne za rešitev terorja, temveč zato, ker je človeku, ki mu je želel slabo, ob izhodu podaril majico, da si je pokril obraz in s tem zadržal njegovo zasebnost in ohranitev spoštovanja. Zaščitil je čast kriminalca, pa tudi njegove družine, ki bi bila lahko drugače zaznamovana. En potnik, Japonec, se je stevardu priklonil v znak spoštovanja in odobravanja tega dejanja.
SRAM je grozna stvar. Zaradi tega se kdo lahko ustreli, ali obesi. Med vsemi čustvi, ki jih lahko občutimo, je sram najmočnejši. »Najraje bi se v zemljo pogreznili!« - radi bi izginili. Zasramovati ljudi in ne pomisliti, da ta človek mora potem iz tega priti, da lahko živi naprej. Če si si sposoben to priznati in tega več ne početi, se te navade lahko rešiš.
Nekdo, ki večkrat doživi občutek sramu, naredi okrog sebe »zid« in nima več občutka sramu. Tak človek – čisto običajen na pogled – lahko naredi hude - tudi najgrše stvari.
To reši le spoštovanje osnov vsakega posameznega človeka. V sramu ne smeš biti sam, ker se iz tega sam ne moreš izkopati. Naša odločitev mora biti – nikoli, nikogar ne smem osramotiti. Primer. Dijak prepisuje z listka. To – učitelj – vidim. Kot učitelj, ga lahko osramotim: »goljufija – javna sramota!« - ali – rešim na 4 oči – z učencem dogovor. Kaj bi vi naredili? Drugi učitelj dobi priznanje, saj dijak vidi, da učitelj prepozna njegovo stisko. Naša stara - tudi šolska vzgoja je bila sramotilna. Sramotilni steber v javnosti. V šoli stanje v kotu, klečanje, itd. to naj bi delali, da bi bilo boljše, a ni bilo. To ne deluje. Deluje pa, ko začutimo spoštljivost: »Verjamem vate!« - to da človeku občutek, da se želi popraviti.
Spoštovanje si zaslužim, ker sem ČLOVEK in ne, ker sem naredil nekaj dobrega. Človeka ne sovražim, ne zaničujem, ne žalim. Na to gledam iz sebe: spoštovanje zaslužim in potrebujem, ker sem človek in to priznavam vsem ljudem. Do Trubarja so pod graščaki navada nespoštovati človeka. Ni bilo možno gibanje ali delati po svojih željah brez dovoljenja graščaka, oblastnika. Sedaj imamo svobodo gibanja in imamo možnost živeti spoštljivo.
Sedaj se zopet dogaja nespoštovanje zemlje in tudi človeka. Spoštovanje ne pride spontano. Problem so skrite zamere, naredimo jih nezavedno. Včasih hodimo kot po minskem polju, ko »zopet stopiš na mino« - lahko te prizadene beseda, ki je le sprožila spomin sramu, prizadetosti nekoč. Ponovi se občutek, ki se nam je boleče zgodil velikokrat v preteklosti: »To, kar si mi rekla, me vedno znova prizadene!« to želiš povedati, pa ne najdeš primeren trenutek in ostane neizrečeno. Mogoče nimamo poguma to povedati, ali ne najdemo pravih besed. Potem pa se zgodi, da se npr. žena loči od moža po 40-ih letih, ne da bi mož razumel, zakaj se ločuje: »Kaj pa je sedaj tako narobe?« - male zamere z leti rastejo.
Nekaj me boli – najdem pot do drugega in se dogovorim, kako naj se to reši. Prazen »Oprosti!« ni dovolj – nič ne pomeni. Boleč problem je potrebno pravilno – primerno – dejansko poravnati. Med nami so dostikrat male zamere, ki pa prekinejo stik. Kako potem vrniti dva dobra človeka nazaj skupaj? Kako naj se te male zamere poravnajo? Vsaka mala zamera je en kamen, ki čez več 10 let lahko zraste v neprehoden zid.
Npr.: Majhen otrok doživi ločitev staršev brez odkrite, poštene razlage. Izgine srčnost, stik. Otrok se težko pobere, ker dostikrat krivi sebe. V šoli ali splošno se dogaja: »Ti nisi več moja prijateljica!« - namesto da prijateljici rešita problem. Afriška plemenska skupnost – 2 se skregata – to je problem vseh – skupnost bi se razpadla, če bi eni dali prav enemu in drugi drugemu – pleme se usede v krog in skregana v sredino, kjer se morata pogovoriti, priti do rešitve in zgladiti spor – potem so zopet vsi prijatelji. Tako se je rešil tudi apartheid v J. Afriki.
Ločuje nas, ko mislimo, da moramo biti vsi enaki, kar pa je popolnoma narobe. Tudi v družini so nekateri »bolj naši« kot drugi. Življenje gre po prednikih naprej (tudi če je bil kak kriminalec vmes): »Jaz sem tu, ker si tudi ti tu!« - v družini vsi maksimalno različni – vsi naši!
Problem je, ker mislimo, da JE problem. Dober je le ta, ki je »odličen«. Dejansko pa je »odličen« tisti, ki podpira »vse naše« - tudi reveže, neuspešne in izgubljene – le tako nastane uspešen narod. Vsi naši in vsi drugačni = temelj miru!!!
Na ene smo ponosni, drugih se sramujemo = popolnoma narobe!
Gleda nas po dvorani – našo družbo: »Veliko raziskav je pokazalo, da druženje zdravi.« povemo ji naše moto – »kdor je tu, ni pri zdravniku« in se z odobravanjem zamisli.
Delali so test. Ženskam so naredili male poškodbe na dlani. Tistim, ki so imele družbo, so se rane hitro celile. Občutek varnosti nas zdravi. Drug drugega zdravimo s svojo prisotnostjo.
Vprašanje: »Kako se obnašati do beguncev? - Če znamo imeti iste kriterije kot do domačinov, se obnašamo do njih kot do gostov. Obnašamo se vljudno, a ob enem pričakujemo, da so le gosti. Skušamo tudi razumeti, kdo in kaj so in kaj je njihov problem. Kot pri vsaki stvari pošten, odprt odnos, da lahko dobimo s svojo zdravo pametjo svoj vpogled. V Trstu imajo različne izkušnje. Dali so jim neko preprosto delo, da so se počutili koristni in niso postavali v nedogled. V Sesljanu jim niso dovolili delati. Niso imeli kaj početi, počutili so se nekoristne. Prvi primer je boljša rešitev. V Italiji imajo z begunci veliko izkušenj. A avtobusu žena z malimi otroci narediti blokado samo zato, ker ljudi ne poznaš, je narobe. Nekoga so nevede (neinformirano) obsodili.
Vprašanje: »Kako reagirati na telefoniranje, ki je vedno prvo? - Mi lahko posvetiš 5 minut brez telefona? V pogovoru prosim izključi telefon – jaz ne morem niti začeti pogovora. Mladi s telefonom delajo več stvari hkrati. Se predstavim drugemu in skušam narediti »most«. Srečujeta se »dva svetova«. Tudi z otrokom je potrebno govoriti iz oči v oči – se spustiti na njegov višinski nivo. Ne moremo reči – »tvoj svet mi ne ustreza«. Za čas povezave moramo narediti most in preverjati – iz sveta v svet – ali smo uspeli. Opazujte in prepoznavajte. Dokler telefonira, ga samo opazujte, da začuti in to opazi. Opazovanje je zelo koristno, dragoceno, lahko prepoznamo, kaj lahko naredimo. Biti tiho in opazovati, je najboljši del komunikacije.
Učitelj – dijak ima težave, mama pride v šolo – če je dobre volje, ni problem povedati težavo. Če pa mama pride že s svojimi težavami, je lahko še ena preveč – gre vse čez rob. Tudi način, ton in takt so zelo pomembni. Ko prepoznamo trenutek – je NE NAREDITI – najboljša stvar.
Tudi naše zmage so včasih lahko dosežene z umikom – ne narediti nič. V naši družbi moramo biti sedaj aktivni. Mislimo, da se moramo uveljavljati. Včasih je le dovolj, DA SMO. Če vzamemo primer iz narave – mačka na preži le čaka na pravi trenutek, da pride miš. Do takrat ne naredi nič – ne deluje. Ljudje v vrsti so nervozni. Kolona avtomobilov – živčnost. Vprašanje je le – komu, čemu, zakaj?!
Naše srce ima enak ritem kot v prazgodovini. Oči gledajo naravo – naravni pogled. Prepoznati naravo – kaj je naravno in kaj umetno. Tisti, ki misli le na umetno, ne bo preživel.
Zanimivost mobitelov – če se odzoveš takoj – se na to ljudje navadijo, da si vedno dosegljiv. Če pa se vedno odzovem, ko se jaz za to odločim, ko imam čas, se na to ljudje enako navadijo. Mi ljudi navadimo, da se odzovemo, ko se odločimo, da smo dosegljivi.
Tudi moj MIR JE SVET – lahko izbiramo, kaj hočemo. Tudi avto uporabimo, ko ga potrebujemo. To izberemo. Ni potrebno da sem JAZ kot VSI.
ZA DRUGE SMO LAHKO TUDI ČUDAKI.
Vprašanje dolgoživosti. –Ti ljudje so le na nekaj krajih na zemlji. So izredno zdravi in čili. Živijo skromno, jedo malo, živijo počasi in njihova skupnost je močna in družabna.
Na koncu smo si zaželeli še kakega njenega predavanja.
Zapisala Nevenka Vahtar
Moj povzetek:
Na vse gledamo iz sebe. Nasmeh, reči vedno »Hvala!«, objeti. Reči iskren »Oprosti!« - nič ne pomeni, če ob tem nekaj dobrega ne storimo in ta oprosti udejanimo. Prepoznamo bolečino drugega in pomagamo. Delamo mostove z ljudmi.