Predstavitev študentke: Ana Hočevar - 3. 3. 2020
Najprej smo ji zaploskali ob informaciji, da je med tremi prejemnicami priznanj ob sevniškem občinskem prazniku:
Anica Perme, Marija Knez in Ana Hočevar.
Že ob prihodu nas pozdravi njena razstava slik in da je toliko ožjih sorodnikov z njo – otroci, zeti, vnuka.
Pogovor je vodila Alenka Balog Žuraj, ki je začela s prvim vprašanjem – »Kje se je začela tvoja življenjska pot?«
Rodila se je na prvi jesenski dan, ko je Nemčija napadla Poljsko. Mama jo je rodila kot tretjega otroka. 1937 starši zgradijo dom.
Leta 1993 se spominjajo, kako je bilo v Krmelju takrat, ko je stara – razpuščena vojska pustila vsepovsod orožje, ki so ga fantje pobrali in potem uporabili, ko so šli v partizane.
Krmelj je bil ob okupaciji nemško področje. Njih so izselili v Nemčijo. Tu pa so želeli naseliti Hočevarje. Nekateri so prebežali na italijansko stran, da niso bili izgnani.
Najprej so čakali v Rajhenburgu in potem so jih odpeljali s tovornimi vlaki v Nemčijo – v Neresheim. Nastanjeni so bili v gradu, kjer si je eno sobo z več pogradi delilo več družine. Kuhinja je bila skupna. Očetu čevljarju so dodelili še pomočnika in je skrbel za izgnance. Mama je hodila na delo h kmetom in je dobila kak priboljšek za k skromni hrani, ki so jo imeli. Tante Hilda je bila vzgojiteljica v vrtcu, kjer je bila ona. Tam je dobila ošpice in so potem s tante Hildo prišli otroci k njej na obisk in ji prinesli malo darilce. K Hildi so šli tudi na obisk, kjer je prvič videla klavir. Večja sestra, čeprav otrok, je že morala delati. Hudo ji je bilo za prijateljico Liščevo iz Loga, ki je v zasutem zaklonišču oče ni uspel rešiti.
Od doma so trudi dobivali pisma in tudi vesti o stanju v vojni.
Konec vojne – osvobodili so jih Američani. Prvič je videla črnca. Dobili so bonbone in čokolado. Med njimi je bil tudi ameriški Slovenec, ki je z njimi govoril slovensko in se je ob odhodu prišel od njih posloviti. 1945 leta so prišli domov. Na poti se ustavijo v Kranjiski gimnaziji in tam prvič slišijo slovensko pesem.
Ob vrnitvi domov. Leta 1943 ji ustrelijo strica, ki je bil partizan in je bil doma zaradi bolezni. Takrat ustrelijo 3 talce. Pod gozdom je zbombardirana bolnišnica. Na drugi strani jih čaka njihova hiša z odprtimi vrati, razbitimi okni in brez pohištva – čisto prazna. Od Hočevarjev so v širši okolici uspeli dobiti nazaj nekaj njihovega pohištva. Mama je v izgnanstvu govorila – »čeprav le enkrat na dan jem, samo da bom spet doma!«.
Krmelj ni imel šole. Bila je v Tržišču. Končno 16.1.46 v Krmelju ustanovijo šolo. Upravitelj je bil Jovan Leopold. S prijateljico je šla – še premajhna za v šolo – k njemu, da mu pove, da ona hoče v šolo. Čeprav mlajša, je tako začela hoditi takoj v šolo. Najprej je bila šola v graščini. Staro bolnico so obnovili in nastane je nova šola. Na koncu 5. razreda je učiteljica organizirala izlet v Zagrebški živalski vrt. A pred odhodom zboli. Ona pa je imela sestro, ki je šivala v Zagrebu. Tako so šli na vlak ob 9.30 h. Vrnili so se pozno popoldan v Sevnico, a do Krmelja se več ni dalo priti. Ludvig Ahačič jih je peljal na grad in potem na spodnjo grajsko pristavo. Tam so na senu prespali. Zjutraj pa jih je peljal še v Lutrovsko klet, kjer jim je pokazal grajske mumije. Dopoldan so se vrnili domov.
Nižja gimnazija je bila v Tržišču – peš se je šlo v vsakem vremenu. Njena učiteljica je še živa – ima 92 let. Še vedno si čestitata novo leto. Ivanka Uršič jo navduši za poklic učiteljice.
Nadaljnje šolanje je bilo v Novem mestu. To je pomenilo v Tržišče peš in potem v Novo mesto z vlakom. Enako tudi domov. Nikoli ni zamudila.
Spomin na OŠ Cirnik. Leta 1959 je poučevala 2. in 4. razred.
Skoraj bi postala igralka. Maturantski izlet 1958 med počitnicami na Ohridu. Moški, ki jo tam vidi jo ogovori v slovenščini, je bil Franc Štiglic. Želel je, da bi nadomestila Bebo Lončar. Ko pristane so jo v ateljeju uredili, a se je žal pokvarilo vreme in s slikanjem na bregu jezera in s tem igralske kariere - ni bilo nič.
Prva zaposlitev – bila je štipendistka Sevnice, tako dobi mesto v Krmelju. Najprej dobi 2. razred, potem poučuje nemščino.
Družina – poroči se 1961 in dobi hči Zvonko. Porodniška traja 105 dni. Še hrani čestitko šestega razreda, ki jo je napisala Marjana Štojs.
Potem uči 3. razred, ko postane šola osemletka. Vodi krožke. Pripravi z otroci igro Kekec.
Tu jo preseneti pevski zbor Utrinek - s pesmijo Kekec in še malo odigrajo zraven – žal je »Metka« zbolela. Odpojejo še 2 pesmi – »Mi ptička zapoje . . .« in »Lep je vrtec ograjen . . .«
Njena želja – 1976 – ni bila ravno želja, a je tako naneslo. Šola je bila v slabem stanju. Začel se je kabinetni pouk. Sami so s starši obnovili po svojih močeh šolo. Jože Knez je bil tudi med njimi. Bila pa je potreba po novi šoli. Ostalo pa je le pri nižji šoli in vrtcu ter telovadnici.
Vodila je folklorni krožek. Program popestrijo sedanji učenci – folklorna skupina, ki ob plesu tudi z igro popestrijo dogajanje. Od njih dobi velik šopek.
Kakšen je bil Krmelj v 50-ih in 60-ih letih? Kulturni dom Svoboda Krmelj – društvo. Imeli so filmske predstave – zadnji predvajani film je bil 1990 Titanik.
Ravnatelj ni le učitelj, je veliko več - širše. Šola vedno sodeluje s krajem. Njena želja je bila, da iz dveh stavb – lokacij pridejo končno do šole na enem mestu, v eni stavbi.
Ob upokojitvi nastane drug čas. Ima čas zase in svoje zdravje – zdravo telo – sprehodi na Kamenško – 200 m višinske razlike. Airobika v telovadnici in s planinci. Pri DU pa sprehodi v bližnjo okolico. 29. november v Jeprjek. Na Malkovcu sekajo pirhe. Lunin pohod na Kamnško. Sedaj mlajši nadaljujejo a oni še sodelujejo. Društvo za preprečevanje osteoporoze – telovadba. Kopanje – sedaj še 1 teden v Strunjanu.
Od 2006 je pri U3 in tudi pri likovnem krožku.
Piše dnevnik.
Likovna dejavnost – v Krmeljski bolnici je bil zdravnik oče Mikija Mustra. Več let je Miki ustvarjal v Nemčiji. Ona ga povabi v šolo. Učitelj Lado Kastevc je pomagal njegovo delo širiti v Slovenijo. Imajo spominsko sobo. Maskota šole je Knapec, ki jo je naredil Muster. K njim je prišel še en likovnik – Brane Šuster, ki je sklenil, da bo nekaj naredil za kraj. Tako imajo v parku skulpture, ki so jih naredili študentje iz Ljubljane. En študent je bil tudi Japonec. Takrat je bil to Titov park. 2008 – 10 so obnovili reliefe na spomeniku – kocki. Na kolonijo prihaja od 25 – 30 slikarjev in ustvarja ter en izdelek pustijo kraju. Tone Zgonec je mentor na koloniji in je bil učitelj na šoli.
Tudi v DPM je bila dolga leta predsednica. Srečanja z glasbeniki Slovenije. Letovanja na morju. Maškarada.
Sodelovala tudi pri AFŽ – zabave za 8. marec.
Pri Društvu izgnancev je aktivna članica. Namen društva je ohraniti spomin, rente, odškodnine. Krmelj – Tržišče – stalna zbirka v graščini. Izlet v te kraje in obisk grobov tistih, ki se niso vrnili. Izdali so knjige s spomini. Njihova najstarejša članica ima že 98 let in še sama vozi avto.
Vida Križnik – na njeno željo – doda svoje pesmi – spomine na izgnanstvo. »V mrzlih rokah le culico držim in jokam . . .«
Boris Pahor – srečala ga je 2014 – osteoporoza – v Radencih. Povabi ga na kavo. Povabi ga na literarni večer o Kajuhu – je prišel. V reviji Sončnica je izšel članek. Lani pa ji je uspelo – pri njegovih 106 letih – mu je poslala čestitko, za katero se je zahvalil 13.9.19 – tako je dobila njegov podpis. Zelo ga spoštuje za ves njegov trud za narod.
Družinsko življenje – vsi so tu, razen pravnukinje. Poroka z Zvonetom, prva hči, čez 4 leta druga hči in čez 3 leta še sin. Najprej skupno življenje v hiši moževih staršev – po poklicu so peki – pekarna do leta 1977. Takrat se je kupovalo pralne stroje v Italiji in TV-ji so bili redki. Prvi avto je postal okno v svet – pot na morje. Malkovec je vinograd, zidanica, sadovnjak in počitek. Prva hči Zvonka – profesorica in ravnateljica v Mokronogu in mož ravnatelj v Trebnjem. Sin je komunikolog, hči Anja je vzgojiteljica. Kot majhna je že skrbela za bratca in sestrico in tudi pekla pekovske umetnine. Nekaj pekovskih dobrot je pripravila tudi za nas. Barbara je »ostala« Dolenjka, čeprav je v Velenju. Ima rada vinograd. Z možem že 11 let nadaljujeta očetovo delo. Je po duši slikarka in rada tke. Sin ima sina in hčer, ki sta pri koncu študija. Zvonka je že babica. Tina je arhitektka – naredila je projekt za kulturni dom v Sevnici, ki čaka na izvedbo. Sodelovala je tudi v projektu Stožice. Rada šiva in potuje.
Sama je zelo povezana z vsemi bližnjimi – nedeljska kosila jo razveseljujejo. Velika noč pa je sedaj v Ljubljani pri Tini. Cela družina je skupaj tudi na morju.
Glasbeni posnetek: »Danes stara sva in siva . . .«
Sašo se ji zahvali z vrtnico – delo Rudija Stoparja.
Potem se preselimo v prostor bifeja Florjan, kjer nas pričaka prava gostija dobrot in domače kapljice. Ob dobrih okusih še sproščen klepet.
Zapisala Nevenka Vahtar.
Anica Perme, Marija Knez in Ana Hočevar.
Že ob prihodu nas pozdravi njena razstava slik in da je toliko ožjih sorodnikov z njo – otroci, zeti, vnuka.
Pogovor je vodila Alenka Balog Žuraj, ki je začela s prvim vprašanjem – »Kje se je začela tvoja življenjska pot?«
Rodila se je na prvi jesenski dan, ko je Nemčija napadla Poljsko. Mama jo je rodila kot tretjega otroka. 1937 starši zgradijo dom.
Leta 1993 se spominjajo, kako je bilo v Krmelju takrat, ko je stara – razpuščena vojska pustila vsepovsod orožje, ki so ga fantje pobrali in potem uporabili, ko so šli v partizane.
Krmelj je bil ob okupaciji nemško področje. Njih so izselili v Nemčijo. Tu pa so želeli naseliti Hočevarje. Nekateri so prebežali na italijansko stran, da niso bili izgnani.
Najprej so čakali v Rajhenburgu in potem so jih odpeljali s tovornimi vlaki v Nemčijo – v Neresheim. Nastanjeni so bili v gradu, kjer si je eno sobo z več pogradi delilo več družine. Kuhinja je bila skupna. Očetu čevljarju so dodelili še pomočnika in je skrbel za izgnance. Mama je hodila na delo h kmetom in je dobila kak priboljšek za k skromni hrani, ki so jo imeli. Tante Hilda je bila vzgojiteljica v vrtcu, kjer je bila ona. Tam je dobila ošpice in so potem s tante Hildo prišli otroci k njej na obisk in ji prinesli malo darilce. K Hildi so šli tudi na obisk, kjer je prvič videla klavir. Večja sestra, čeprav otrok, je že morala delati. Hudo ji je bilo za prijateljico Liščevo iz Loga, ki je v zasutem zaklonišču oče ni uspel rešiti.
Od doma so trudi dobivali pisma in tudi vesti o stanju v vojni.
Konec vojne – osvobodili so jih Američani. Prvič je videla črnca. Dobili so bonbone in čokolado. Med njimi je bil tudi ameriški Slovenec, ki je z njimi govoril slovensko in se je ob odhodu prišel od njih posloviti. 1945 leta so prišli domov. Na poti se ustavijo v Kranjiski gimnaziji in tam prvič slišijo slovensko pesem.
Ob vrnitvi domov. Leta 1943 ji ustrelijo strica, ki je bil partizan in je bil doma zaradi bolezni. Takrat ustrelijo 3 talce. Pod gozdom je zbombardirana bolnišnica. Na drugi strani jih čaka njihova hiša z odprtimi vrati, razbitimi okni in brez pohištva – čisto prazna. Od Hočevarjev so v širši okolici uspeli dobiti nazaj nekaj njihovega pohištva. Mama je v izgnanstvu govorila – »čeprav le enkrat na dan jem, samo da bom spet doma!«.
Krmelj ni imel šole. Bila je v Tržišču. Končno 16.1.46 v Krmelju ustanovijo šolo. Upravitelj je bil Jovan Leopold. S prijateljico je šla – še premajhna za v šolo – k njemu, da mu pove, da ona hoče v šolo. Čeprav mlajša, je tako začela hoditi takoj v šolo. Najprej je bila šola v graščini. Staro bolnico so obnovili in nastane je nova šola. Na koncu 5. razreda je učiteljica organizirala izlet v Zagrebški živalski vrt. A pred odhodom zboli. Ona pa je imela sestro, ki je šivala v Zagrebu. Tako so šli na vlak ob 9.30 h. Vrnili so se pozno popoldan v Sevnico, a do Krmelja se več ni dalo priti. Ludvig Ahačič jih je peljal na grad in potem na spodnjo grajsko pristavo. Tam so na senu prespali. Zjutraj pa jih je peljal še v Lutrovsko klet, kjer jim je pokazal grajske mumije. Dopoldan so se vrnili domov.
Nižja gimnazija je bila v Tržišču – peš se je šlo v vsakem vremenu. Njena učiteljica je še živa – ima 92 let. Še vedno si čestitata novo leto. Ivanka Uršič jo navduši za poklic učiteljice.
Nadaljnje šolanje je bilo v Novem mestu. To je pomenilo v Tržišče peš in potem v Novo mesto z vlakom. Enako tudi domov. Nikoli ni zamudila.
Spomin na OŠ Cirnik. Leta 1959 je poučevala 2. in 4. razred.
Skoraj bi postala igralka. Maturantski izlet 1958 med počitnicami na Ohridu. Moški, ki jo tam vidi jo ogovori v slovenščini, je bil Franc Štiglic. Želel je, da bi nadomestila Bebo Lončar. Ko pristane so jo v ateljeju uredili, a se je žal pokvarilo vreme in s slikanjem na bregu jezera in s tem igralske kariere - ni bilo nič.
Prva zaposlitev – bila je štipendistka Sevnice, tako dobi mesto v Krmelju. Najprej dobi 2. razred, potem poučuje nemščino.
Družina – poroči se 1961 in dobi hči Zvonko. Porodniška traja 105 dni. Še hrani čestitko šestega razreda, ki jo je napisala Marjana Štojs.
Potem uči 3. razred, ko postane šola osemletka. Vodi krožke. Pripravi z otroci igro Kekec.
Tu jo preseneti pevski zbor Utrinek - s pesmijo Kekec in še malo odigrajo zraven – žal je »Metka« zbolela. Odpojejo še 2 pesmi – »Mi ptička zapoje . . .« in »Lep je vrtec ograjen . . .«
Njena želja – 1976 – ni bila ravno želja, a je tako naneslo. Šola je bila v slabem stanju. Začel se je kabinetni pouk. Sami so s starši obnovili po svojih močeh šolo. Jože Knez je bil tudi med njimi. Bila pa je potreba po novi šoli. Ostalo pa je le pri nižji šoli in vrtcu ter telovadnici.
Vodila je folklorni krožek. Program popestrijo sedanji učenci – folklorna skupina, ki ob plesu tudi z igro popestrijo dogajanje. Od njih dobi velik šopek.
Kakšen je bil Krmelj v 50-ih in 60-ih letih? Kulturni dom Svoboda Krmelj – društvo. Imeli so filmske predstave – zadnji predvajani film je bil 1990 Titanik.
Ravnatelj ni le učitelj, je veliko več - širše. Šola vedno sodeluje s krajem. Njena želja je bila, da iz dveh stavb – lokacij pridejo končno do šole na enem mestu, v eni stavbi.
Ob upokojitvi nastane drug čas. Ima čas zase in svoje zdravje – zdravo telo – sprehodi na Kamenško – 200 m višinske razlike. Airobika v telovadnici in s planinci. Pri DU pa sprehodi v bližnjo okolico. 29. november v Jeprjek. Na Malkovcu sekajo pirhe. Lunin pohod na Kamnško. Sedaj mlajši nadaljujejo a oni še sodelujejo. Društvo za preprečevanje osteoporoze – telovadba. Kopanje – sedaj še 1 teden v Strunjanu.
Od 2006 je pri U3 in tudi pri likovnem krožku.
Piše dnevnik.
Likovna dejavnost – v Krmeljski bolnici je bil zdravnik oče Mikija Mustra. Več let je Miki ustvarjal v Nemčiji. Ona ga povabi v šolo. Učitelj Lado Kastevc je pomagal njegovo delo širiti v Slovenijo. Imajo spominsko sobo. Maskota šole je Knapec, ki jo je naredil Muster. K njim je prišel še en likovnik – Brane Šuster, ki je sklenil, da bo nekaj naredil za kraj. Tako imajo v parku skulpture, ki so jih naredili študentje iz Ljubljane. En študent je bil tudi Japonec. Takrat je bil to Titov park. 2008 – 10 so obnovili reliefe na spomeniku – kocki. Na kolonijo prihaja od 25 – 30 slikarjev in ustvarja ter en izdelek pustijo kraju. Tone Zgonec je mentor na koloniji in je bil učitelj na šoli.
Tudi v DPM je bila dolga leta predsednica. Srečanja z glasbeniki Slovenije. Letovanja na morju. Maškarada.
Sodelovala tudi pri AFŽ – zabave za 8. marec.
Pri Društvu izgnancev je aktivna članica. Namen društva je ohraniti spomin, rente, odškodnine. Krmelj – Tržišče – stalna zbirka v graščini. Izlet v te kraje in obisk grobov tistih, ki se niso vrnili. Izdali so knjige s spomini. Njihova najstarejša članica ima že 98 let in še sama vozi avto.
Vida Križnik – na njeno željo – doda svoje pesmi – spomine na izgnanstvo. »V mrzlih rokah le culico držim in jokam . . .«
Boris Pahor – srečala ga je 2014 – osteoporoza – v Radencih. Povabi ga na kavo. Povabi ga na literarni večer o Kajuhu – je prišel. V reviji Sončnica je izšel članek. Lani pa ji je uspelo – pri njegovih 106 letih – mu je poslala čestitko, za katero se je zahvalil 13.9.19 – tako je dobila njegov podpis. Zelo ga spoštuje za ves njegov trud za narod.
Družinsko življenje – vsi so tu, razen pravnukinje. Poroka z Zvonetom, prva hči, čez 4 leta druga hči in čez 3 leta še sin. Najprej skupno življenje v hiši moževih staršev – po poklicu so peki – pekarna do leta 1977. Takrat se je kupovalo pralne stroje v Italiji in TV-ji so bili redki. Prvi avto je postal okno v svet – pot na morje. Malkovec je vinograd, zidanica, sadovnjak in počitek. Prva hči Zvonka – profesorica in ravnateljica v Mokronogu in mož ravnatelj v Trebnjem. Sin je komunikolog, hči Anja je vzgojiteljica. Kot majhna je že skrbela za bratca in sestrico in tudi pekla pekovske umetnine. Nekaj pekovskih dobrot je pripravila tudi za nas. Barbara je »ostala« Dolenjka, čeprav je v Velenju. Ima rada vinograd. Z možem že 11 let nadaljujeta očetovo delo. Je po duši slikarka in rada tke. Sin ima sina in hčer, ki sta pri koncu študija. Zvonka je že babica. Tina je arhitektka – naredila je projekt za kulturni dom v Sevnici, ki čaka na izvedbo. Sodelovala je tudi v projektu Stožice. Rada šiva in potuje.
Sama je zelo povezana z vsemi bližnjimi – nedeljska kosila jo razveseljujejo. Velika noč pa je sedaj v Ljubljani pri Tini. Cela družina je skupaj tudi na morju.
Glasbeni posnetek: »Danes stara sva in siva . . .«
Sašo se ji zahvali z vrtnico – delo Rudija Stoparja.
Potem se preselimo v prostor bifeja Florjan, kjer nas pričaka prava gostija dobrot in domače kapljice. Ob dobrih okusih še sproščen klepet.
Zapisala Nevenka Vahtar.
