Arto, Štagina - 28. 10. 2014

Avtor: Vinko Šeško.

Avtor: Ljubo Motore.

Več posnetkov Marte Brežan.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
​
Tokrat nas je na rondoju 12. Vinko s še nekaterimi člani krožka je še na poti iz Črne gore. Dva sta se opravičila. Vreme je oblačno, a naj bi ostalo čez dan brez dežja – kar se je tudi uresničilo.
            Odpeljemo se do odcepa za Arto in v dolini pustimo avtomobile.
          Tu nas pričaka Martina, saj je to njen domači teren in nas bo ona, ob Ljubu, vodila.
            Prvi postanek je že pri hiši Lomno 23 – to je na drugi strani potoka in tako že krška občina. Dolina se imenuje Štagina. Zanimiv je teren s ploščatimi skladi. Kamne so uporabljali za zidanje. Razen prijetne postrežbe nas prevzame tudi to, da je tu veliko živali – koze, ovce, ribe, goske. Nekoč so tu bili trije mlini. Eden je pri hiši, a ga ne spustijo v pogon, ker se bojijo, da bi se vse podrlo. Na poti sta dve manjši jami – prva na krški strani potoka  in druga na sevniški - Ajdovska jama pod hribom Štagina – ta je bolj spodmol.
             Pridemo na hrib – vas Hudo Brezje – in razmišljamo od kod ime. Pri hiši 23a je pogled na levo na Studenec in še bolj levo Rovišče, na desno pa na Veliki Trn. Tu je farma za 1000 prašičev. Mogočni traktor spodbudi Ljuba, da nam pozira za fotografijo.
            Ljubo hiti kot vedno, a pri kapelici le naredimo krajši postanek za malo malice in skupinsko fotografijo. Ob enem pa ugotavljamo, kje tu smo že hodili.
            Jesenske barve so čudovite, a vreme nam ne nakloni toliko sonca, da bi le te zažarele. Pogledi v naravi so lepi, a oko vseeno ujame, kar fotografija ne more. Tako smo z doživetim zadovoljni.
            Doživimo še eno pogostitev z domačimi piškoti in vinom. Ugotovimo, da nas je z domačimi, kar nekaj bivših Liščanov in še to ovekovečimo.
            Pot pa se kmalu spusti proti dolini – že se kaže Sava.
            Zadnji postanek je na Logu ob kavici.
            Med potjo se je porodila ideja, ki jo predstavimo vsem – da bi se – če je lepo vreme in nam Vinko spet kam »smukne«, tudi brez njega spravili vsaj na kak potep – mogoče samo na Zajčjo Goro, da ne bi užival le on.
            Ko se pripeljemo na rondo – 12.00, pa se nam nasmiha sonce s sv. Rokom v meglici.
 
                                                                                  Zapisala Nevenka Vahtar
Ps:
Ljubo: Pohod je bil dolg skoraj 11 km in imeli smo skoraj 3 ure čiste hoje.
Še enkrat hvala Martini Jamšek za vodenje, pa seveda tudi Dušanu Vintarju za tople sprejeme njegovih prijateljic / nekdanjih sodelavk med potjo.
 
Irena: Danes sem pa imela s seboj PEDOMER, ki je pokazal, da smo naredili (oziroma. jaz) 21.355 korakov, to je 16,3 km, čas hoje je 3 ure in 13 minut, pokurila pa sem 1.041 kalorij. Nekaj podobnega pa tudi vsi ostali. Ni slabo!