Beograd - 16. in 17. 4. 2012
Dvodnevni izlet v organizaciji agencije Boom in naše neutrudne Jože Senica se je pričel v Sevnici ob 5h zjutraj.
Najprej smo skušali ujeti še nekaj spanca. Šele pri odcepu za Slavonski brod pa se je začel dan buditi še v naših glavah. Tudi vreme je dobivalo prijaznejšo podobo. Megla se je dvigovala s polj in sonce je najprej rahlo pokukalo skozi oblake in nas potem prav prijetno obsijalo. Odločni smo bili, da nas vreme ne spravi iz tira in res – čeprav slaba napoved, se je potem spremenila v čisto solidno vreme z resnejšim dežjem ponoči.
Glede na pravoslavno veliko noč smo naš program ogledov prilagodili in si ogledali najprej Avalo. Pri restavraciji smo iztopili iz avtobusa, se sprehodili do Meštrovičevega mavzoleja Neznanemu junaku. Mavzolej je v osnovi podoben tistemu na Lovčenu v Črni gori. Krasijo ga spredaj in zadaj po 4 kariatide v nošah pokrajin. Presenetil nas je datum na grobni plošči 1912 – 1918 – čas 1.sv. vojne – a zakaj 2 leti prej nismo vprašali vodiča.
Sam hrib Avala je kot športno rekreacijsko področje Beograjčanov in na dan praznika so si mnogi naredili ob klopcah z mizami cel družinski piknik. Nas so zmotile luknje na cestišču in kanalizacije brez pokrovov – dobro za noge lomiti.
Pogledi se odpirajo na vse strani in so prav impozantni s televizijskega stolpa višine 70 m. Na razgledno ploščad se pride s hitrim dvigalom. Kljub meglenemu ozračju smo videli precej daleč. Malo nas je zmešala orientacija: kje je Sava, kje Drava, Donava.
Po nastanitvi v hotelu Union v centru smo imeli prosto. Nekomu je bilo čisto dovolj sesti v bife pred hotelom, nekateri so naredili oglede cerkva. Kljub večjemu ali manjšemu kapljanju dežja, pa se je splačal sprehod po Knez Mihajlovi do Kalemegdana. Pokazalo se je še malo sonce in za fotografije je bil čas.
Na večerjo smo šli v Skadarlijo v lokal Tri šešira. Spoznali smo srbsko čorbo in drugi dan izvedeli, da je bil prvotni srbski naziv juha. Bila je okusna. Srbska posebnost so porcije samega mesa na žaru z restanim krompirjem. Mi bi zraven ajvar in čebulo – a to je bosansko in smo ostali pri njihovi varianti. Cel čas nam je igrala njihova muzika, ki pa ni imela pavz in smo se težko pogovarjali. Nič hudega, da smo šli še isti dan spat.
Nekateri smo bili že pred zajtrkom na sprehodu – eni na tržnici in eni na ulicah v bližini hotela. Po zajtrku pa nas je prevzela Novosadsko – dalmatinska beograjčanka, ki ji je tekel jezik kot namazan. Informacij je bilo toliko, da jih je lahko le malo ostalo v glavi. Želela nam je pričarati utrip mesta in domačinov. Kafana je pri njih gostilna in en dan v tednu je mož peljal ženo z družino v kafano na kosilo, da ženi ni bilo potrebno kuhati. Nekateri lokali so zbirali bolj intelektualce, drugi obrtnike, itd. tako imajo tudi takoimenovani »Bermudski trikotnik«.
V Beogradu so mnogi gradili hiše kot donacije – ker se je tako odločil vladar, da se izboljša sociala tudi preprostejšim. Knez Mihajlova ulica je polna lepih zgradb, od katerih ima vsaka svojo zgodbo.
Izvedeli smo tudi kako se pravi Beograjčani izražajo, a ostalo je v spominu le »idem, da perem ruke« - grem na stranišče.
Trdnjavo smo si bolj hitro ogledali in šli še na ogled ulic Beograjskih pomembnežev – tako Jugoslovanskih, kot sedanjih. Čeprav ni še zelenje v vsej svoji veličini, ga je toliko, da se ne vidi veliko. Na Dedinju se lahko pripelješ z avtobusom le najavljen in še to ne moreš iztopiti in iti peš.
V Hiši cvetja smo si pogledali Titov grob in štafetne palice ter njegovi uniformi. Po našem običaju smo spoštljivo zapeli in si privoščili slikanje tako, da smo se pomaknili na zadnjo stran groba. To ni dovoljeno in smo se varnostnikom morali zagovarjati.
Po ogledih smo imeli še kosilo v hotelu – zopet zelo dobro čorbo in obilo mesa na žaru. Komentar vodičke Bobe: nam je težko preživeti post, saj ne znamo narediti kosila brez mesa.
Po poti nazaj smo bili z izletom zadovoljni, čeprav smo ugotavljali, da bi bili lahko brez problemov doma ob polnoči in na taki dolgi poti imeli 2 uri več. To ni za kritiko tega izleta, le za razmislek v naprej. Tako dolga vožnja naj bo povezana z maksimalnim možnim časom za oglede in za hitrost tistih, ki težko hodijo.
Z lepimi spomini in zadovoljna
Nevenka Vahtar
Najprej smo skušali ujeti še nekaj spanca. Šele pri odcepu za Slavonski brod pa se je začel dan buditi še v naših glavah. Tudi vreme je dobivalo prijaznejšo podobo. Megla se je dvigovala s polj in sonce je najprej rahlo pokukalo skozi oblake in nas potem prav prijetno obsijalo. Odločni smo bili, da nas vreme ne spravi iz tira in res – čeprav slaba napoved, se je potem spremenila v čisto solidno vreme z resnejšim dežjem ponoči.
Glede na pravoslavno veliko noč smo naš program ogledov prilagodili in si ogledali najprej Avalo. Pri restavraciji smo iztopili iz avtobusa, se sprehodili do Meštrovičevega mavzoleja Neznanemu junaku. Mavzolej je v osnovi podoben tistemu na Lovčenu v Črni gori. Krasijo ga spredaj in zadaj po 4 kariatide v nošah pokrajin. Presenetil nas je datum na grobni plošči 1912 – 1918 – čas 1.sv. vojne – a zakaj 2 leti prej nismo vprašali vodiča.
Sam hrib Avala je kot športno rekreacijsko področje Beograjčanov in na dan praznika so si mnogi naredili ob klopcah z mizami cel družinski piknik. Nas so zmotile luknje na cestišču in kanalizacije brez pokrovov – dobro za noge lomiti.
Pogledi se odpirajo na vse strani in so prav impozantni s televizijskega stolpa višine 70 m. Na razgledno ploščad se pride s hitrim dvigalom. Kljub meglenemu ozračju smo videli precej daleč. Malo nas je zmešala orientacija: kje je Sava, kje Drava, Donava.
Po nastanitvi v hotelu Union v centru smo imeli prosto. Nekomu je bilo čisto dovolj sesti v bife pred hotelom, nekateri so naredili oglede cerkva. Kljub večjemu ali manjšemu kapljanju dežja, pa se je splačal sprehod po Knez Mihajlovi do Kalemegdana. Pokazalo se je še malo sonce in za fotografije je bil čas.
Na večerjo smo šli v Skadarlijo v lokal Tri šešira. Spoznali smo srbsko čorbo in drugi dan izvedeli, da je bil prvotni srbski naziv juha. Bila je okusna. Srbska posebnost so porcije samega mesa na žaru z restanim krompirjem. Mi bi zraven ajvar in čebulo – a to je bosansko in smo ostali pri njihovi varianti. Cel čas nam je igrala njihova muzika, ki pa ni imela pavz in smo se težko pogovarjali. Nič hudega, da smo šli še isti dan spat.
Nekateri smo bili že pred zajtrkom na sprehodu – eni na tržnici in eni na ulicah v bližini hotela. Po zajtrku pa nas je prevzela Novosadsko – dalmatinska beograjčanka, ki ji je tekel jezik kot namazan. Informacij je bilo toliko, da jih je lahko le malo ostalo v glavi. Želela nam je pričarati utrip mesta in domačinov. Kafana je pri njih gostilna in en dan v tednu je mož peljal ženo z družino v kafano na kosilo, da ženi ni bilo potrebno kuhati. Nekateri lokali so zbirali bolj intelektualce, drugi obrtnike, itd. tako imajo tudi takoimenovani »Bermudski trikotnik«.
V Beogradu so mnogi gradili hiše kot donacije – ker se je tako odločil vladar, da se izboljša sociala tudi preprostejšim. Knez Mihajlova ulica je polna lepih zgradb, od katerih ima vsaka svojo zgodbo.
Izvedeli smo tudi kako se pravi Beograjčani izražajo, a ostalo je v spominu le »idem, da perem ruke« - grem na stranišče.
Trdnjavo smo si bolj hitro ogledali in šli še na ogled ulic Beograjskih pomembnežev – tako Jugoslovanskih, kot sedanjih. Čeprav ni še zelenje v vsej svoji veličini, ga je toliko, da se ne vidi veliko. Na Dedinju se lahko pripelješ z avtobusom le najavljen in še to ne moreš iztopiti in iti peš.
V Hiši cvetja smo si pogledali Titov grob in štafetne palice ter njegovi uniformi. Po našem običaju smo spoštljivo zapeli in si privoščili slikanje tako, da smo se pomaknili na zadnjo stran groba. To ni dovoljeno in smo se varnostnikom morali zagovarjati.
Po ogledih smo imeli še kosilo v hotelu – zopet zelo dobro čorbo in obilo mesa na žaru. Komentar vodičke Bobe: nam je težko preživeti post, saj ne znamo narediti kosila brez mesa.
Po poti nazaj smo bili z izletom zadovoljni, čeprav smo ugotavljali, da bi bili lahko brez problemov doma ob polnoči in na taki dolgi poti imeli 2 uri več. To ni za kritiko tega izleta, le za razmislek v naprej. Tako dolga vožnja naj bo povezana z maksimalnim možnim časom za oglede in za hitrost tistih, ki težko hodijo.
Z lepimi spomini in zadovoljna
Nevenka Vahtar
