Bohor - 8. 3. 2017
Več fotografij Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Današnje jutro se je lepo začelo že z vremenom, ki je sveže, a ne preveč mrzlo in lepo sončno. To pa se je takoj s prihodom na rondo še razcvetlo, saj nas je novi član Boris razveselil s pisanimi trobenticami in vsaka si je lahko izbrala tisto, ki je nagovorila njeno dušo. Ko je priletel »angelček« v obliki Romane, pa so dobili še svoje darilo vsi mučeniki. Vse se je nadaljevalo tako, da je prišel naš naravovarstvenik Vinko, ki nam je podaril lepo »božjo podobico« stvarstva v podobi trenutno cvetoče velikonočnice.
Posebno darilo pa je dobil naš Bohinjec, ki je »nor na polena« in je dobil nahrbtnik za prenašanje polen in še denarnico z bohinjskimi evri, da bo lahko častil kavico, ko bomo enkrat v Bohinju. Da pa ob prenašanju lesa ne bi omagal, je dobil še malo suhih fig, ki jih bo lahko tudi ponudil tistim, ki bi mu »njegovo« poleno želeli »speljati«. Zraven pa je bila še butarica iz vinograda, če ne bo na poti nobenega polena.
Pot je znana, namen tudi, še prešteti se moramo – danes nas je 19 in na »gnoju« čaka Sonja. Samo še pot pod noge – do koče na Bohorju je mišljen prevoz.
Ko se peljemo skozi Senovo, se nam v soncu kaže Bohor in nas vabi. Levo je Ješivec in pred nami prijeten grič z vinogradom.
Pred kočo na Bohorju se že »martinčka« oskrbnik, a mi moramo kavico še zaslužiti – zato pot pod noge. Na začetku je gozdna pot močvirna, a družba je prijetna in hitro potujemo proti našemu cilju. Najprej se pokažejo zvončki, potem pa še kronice in po malem še jarice. Ni snega, a jarice so v jutru še v popkih in upamo, da jih lepo sijoče sonce odpre. Nekateri uživajo v tem ogromnem »tepihu« cvetlic, drugi pa iščemo tiste, ki nas vabijo, da jih fotografiramo. Najdem dve dvojni kronici - dvojčici in sem tega vesela. Želimo tudi posneti skupaj zvončke in kronice in, če je možno, v en foto tudi jarice v lepi kompoziciji. Zvončki in kronice - posebnost - skupaj rastejo le tu.
Tokrat je z nami zopet Ivan Cajner, ki tu privleče iz nahrbtnika svoj brinjevec. Drugi pa poiščemo še nekaj konkretnega, da se pijača lepše »usede«.
Mahnemo jo še na Koprivnik, kjer se za fotko ob klopci »spočije« samo Romana.
Ob spomeniku – križu ob grobu padlih partizanov ob prehodu Kozjanskega odreda, se ustavimo, kot to planinci vedno naredijo. Uspeli so odkriti tudi točno, kdo je tu pokopan in svojci so se tu spomnili svojih po 70 letih.
Nas pa na ta dan popade potreba po vicih in si jih nekaj povemo. Tudi to je stara tradicija planincev - pripovedovanje šal na tem razpotju.
Pozni smo že, zato tokrat izpustimo Javornik in se vrnemo po cesti do koče, kjer je v že toplem soncu, na vrsti kavica. Iz nahrbtnika pa pride še veliko dobrot. Tudi Elčkino vino se najde vmes.
Ob povratku pa naredimo še en postanek pri slapu Bojavnik, kjer nas najprej razveselijo telohi. Pristop k slapu je ob jeklenici in je potrebno malo previdnosti. Le Vinko preči vodoravni del slapu in se mu odpre pogled na zgornji del slapa, ki je nam skrit. Mi si bomo pogledali njegovo fotografijo.
Nazaj grede opazimo še navadni volčin, ki se ga Vinko razveseli, a opomni, da njegovo cvetenje pomeni temperaturo, ko se začnejo v gozdu razvijati škodljivci.
Ob avtih se tu pozdravimo in Vinko napove izlet naslednji teden – ogled navadne velikonočnice. Velikonočnica je sedaj že v razcvetu in je drugi teden ne bi več videli. Navadna pa je malo kasnejša.
Tisti, ki smo z Borisom v avtu, pa se še ustavimo ob poti, ko misli, da je mogoče na sledi kake jame, a je le domač kamnolom.
Zaključili smo ob 13.30 h.
Zapisala Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Video Romane Ivačič.
Današnje jutro se je lepo začelo že z vremenom, ki je sveže, a ne preveč mrzlo in lepo sončno. To pa se je takoj s prihodom na rondo še razcvetlo, saj nas je novi član Boris razveselil s pisanimi trobenticami in vsaka si je lahko izbrala tisto, ki je nagovorila njeno dušo. Ko je priletel »angelček« v obliki Romane, pa so dobili še svoje darilo vsi mučeniki. Vse se je nadaljevalo tako, da je prišel naš naravovarstvenik Vinko, ki nam je podaril lepo »božjo podobico« stvarstva v podobi trenutno cvetoče velikonočnice.
Posebno darilo pa je dobil naš Bohinjec, ki je »nor na polena« in je dobil nahrbtnik za prenašanje polen in še denarnico z bohinjskimi evri, da bo lahko častil kavico, ko bomo enkrat v Bohinju. Da pa ob prenašanju lesa ne bi omagal, je dobil še malo suhih fig, ki jih bo lahko tudi ponudil tistim, ki bi mu »njegovo« poleno želeli »speljati«. Zraven pa je bila še butarica iz vinograda, če ne bo na poti nobenega polena.
Pot je znana, namen tudi, še prešteti se moramo – danes nas je 19 in na »gnoju« čaka Sonja. Samo še pot pod noge – do koče na Bohorju je mišljen prevoz.
Ko se peljemo skozi Senovo, se nam v soncu kaže Bohor in nas vabi. Levo je Ješivec in pred nami prijeten grič z vinogradom.
Pred kočo na Bohorju se že »martinčka« oskrbnik, a mi moramo kavico še zaslužiti – zato pot pod noge. Na začetku je gozdna pot močvirna, a družba je prijetna in hitro potujemo proti našemu cilju. Najprej se pokažejo zvončki, potem pa še kronice in po malem še jarice. Ni snega, a jarice so v jutru še v popkih in upamo, da jih lepo sijoče sonce odpre. Nekateri uživajo v tem ogromnem »tepihu« cvetlic, drugi pa iščemo tiste, ki nas vabijo, da jih fotografiramo. Najdem dve dvojni kronici - dvojčici in sem tega vesela. Želimo tudi posneti skupaj zvončke in kronice in, če je možno, v en foto tudi jarice v lepi kompoziciji. Zvončki in kronice - posebnost - skupaj rastejo le tu.
Tokrat je z nami zopet Ivan Cajner, ki tu privleče iz nahrbtnika svoj brinjevec. Drugi pa poiščemo še nekaj konkretnega, da se pijača lepše »usede«.
Mahnemo jo še na Koprivnik, kjer se za fotko ob klopci »spočije« samo Romana.
Ob spomeniku – križu ob grobu padlih partizanov ob prehodu Kozjanskega odreda, se ustavimo, kot to planinci vedno naredijo. Uspeli so odkriti tudi točno, kdo je tu pokopan in svojci so se tu spomnili svojih po 70 letih.
Nas pa na ta dan popade potreba po vicih in si jih nekaj povemo. Tudi to je stara tradicija planincev - pripovedovanje šal na tem razpotju.
Pozni smo že, zato tokrat izpustimo Javornik in se vrnemo po cesti do koče, kjer je v že toplem soncu, na vrsti kavica. Iz nahrbtnika pa pride še veliko dobrot. Tudi Elčkino vino se najde vmes.
Ob povratku pa naredimo še en postanek pri slapu Bojavnik, kjer nas najprej razveselijo telohi. Pristop k slapu je ob jeklenici in je potrebno malo previdnosti. Le Vinko preči vodoravni del slapu in se mu odpre pogled na zgornji del slapa, ki je nam skrit. Mi si bomo pogledali njegovo fotografijo.
Nazaj grede opazimo še navadni volčin, ki se ga Vinko razveseli, a opomni, da njegovo cvetenje pomeni temperaturo, ko se začnejo v gozdu razvijati škodljivci.
Ob avtih se tu pozdravimo in Vinko napove izlet naslednji teden – ogled navadne velikonočnice. Velikonočnica je sedaj že v razcvetu in je drugi teden ne bi več videli. Navadna pa je malo kasnejša.
Tisti, ki smo z Borisom v avtu, pa se še ustavimo ob poti, ko misli, da je mogoče na sledi kake jame, a je le domač kamnolom.
Zaključili smo ob 13.30 h.
Zapisala Nevenka Vahtar