Bohor - Javornik - 24. 3. 2010
Pot je izven plana raziskovanja naravnih znamenitosti, a je pogojena s časom cvetenja jaric, zvončkov in kronc.
Prihod preko Senovega do koče na Bohorju ob 8.30. Pot je bila pogojena s snegom, ki ga je bilo ta čas še precej. Čeprav je megla v dolini obetala, da bi lahko bilo višje sončno, je bilo tudi na hribu megleno. A ker to ni tako razgledna točka, ni bilo tako pomembno.
Najprej smo se povzpeli do rastišča jaric, zvončkov in kronc. Tu smo si vzeli čas, da smo se naužili lepot tega velikega rastišča. Je na področju, kjer je še dosti gozdarskega dela in si se moral izogibati vej in iskati primerno pot med snegom in blatom. Rastišče pa je res vredno ogleda.
Nato smo se prestavili do koče, kjer smo se odločili, da je snega še dovolj in bo lažje, če se naravnost povzpnemo na vrh Javornika. Opazili smo posebnost: ogrizene veje, kot da jih je nekdo obstrigel s škarjami za veje. Vid je razložil, da to počno jeleni, ki vejo odgrizejo kot čisti rez z nožem. Vpisali smo se kot skupina v knjigo. Še slika za spomin in smo se odpravili nazaj.
Pred kočo na Bohorju smo ob kavici uredili spomine in naredili plan za naprej:
Ob primernem vremenu bi se naslednjo sredo povzpeli na ORION-ove vrhove, po patru Karlu Dežanu – ORIONOV PAS, ki ga je potrebno doživeti, ko še ni zelenja in so znamenja gradišč bolj opazna.
Na odhodu smo ob kamnolomu v kar široki globeli nabrali čemaž, ki se razprostira od ceste visoko v hrib. Tudi drugje po Bohorju ga je precej, le da je više še precej majhen, tu pa je že želel tu in tam cveteti.
Zaključili smo pot ob 13.15.
Nevenka Vahtar
Prihod preko Senovega do koče na Bohorju ob 8.30. Pot je bila pogojena s snegom, ki ga je bilo ta čas še precej. Čeprav je megla v dolini obetala, da bi lahko bilo višje sončno, je bilo tudi na hribu megleno. A ker to ni tako razgledna točka, ni bilo tako pomembno.
Najprej smo se povzpeli do rastišča jaric, zvončkov in kronc. Tu smo si vzeli čas, da smo se naužili lepot tega velikega rastišča. Je na področju, kjer je še dosti gozdarskega dela in si se moral izogibati vej in iskati primerno pot med snegom in blatom. Rastišče pa je res vredno ogleda.
Nato smo se prestavili do koče, kjer smo se odločili, da je snega še dovolj in bo lažje, če se naravnost povzpnemo na vrh Javornika. Opazili smo posebnost: ogrizene veje, kot da jih je nekdo obstrigel s škarjami za veje. Vid je razložil, da to počno jeleni, ki vejo odgrizejo kot čisti rez z nožem. Vpisali smo se kot skupina v knjigo. Še slika za spomin in smo se odpravili nazaj.
Pred kočo na Bohorju smo ob kavici uredili spomine in naredili plan za naprej:
Ob primernem vremenu bi se naslednjo sredo povzpeli na ORION-ove vrhove, po patru Karlu Dežanu – ORIONOV PAS, ki ga je potrebno doživeti, ko še ni zelenja in so znamenja gradišč bolj opazna.
Na odhodu smo ob kamnolomu v kar široki globeli nabrali čemaž, ki se razprostira od ceste visoko v hrib. Tudi drugje po Bohorju ga je precej, le da je više še precej majhen, tu pa je že želel tu in tam cveteti.
Zaključili smo pot ob 13.15.
Nevenka Vahtar
