Bojnik, Otavnik, Stara Vina, pohod po vinogradniškem okolišu - 6. 11. 2013
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Letos nas je prijavljenih 22. Na rondoju ob 8.00 se zberemo, nas 18 (4 opravičeni) in zakonca Kralj, ki sta domačina na območju, ki ga bomo obiskali. Razveselimo se tudi našega + člana – Sonjine psičke Fije, ki je postala tudi naš redni pohodnik in nas z veseljem pozdravi.
Pozdravimo se s Kraljevima in izvemo, da gremo na Bojnik in tako tudi malo preko mej sevniške občine. Razporedimo se po avtomobilih, da nas je manj prevoznikov in se odpeljemo na začetek poti.
V Radečah in skoraj do elektrarne Boštanj je sonce. Sevnica je še v megli in tudi na poti se kar ne želi razkaditi.
Najprej nas Kraljeva pozdravita pri svojem vinogradu, kjer začenjamo pot. Takoj se vidijo strma pobočja, nekatera predelana v terase. Izvemo, da so terase slabe, ker delajo teren še bolj nestabilen in tudi zaradi traktorske obdelave je potem veliko manj trt na določenem prostoru. Za stabilnost tal so med vinogradi sadili tudi orehe, ki imajo močne in globoke korenine.
Opazimo, da se ne barva vsa trta rdeče. Rdeče liste dobi jeseni le modra frankinja. Srečamo tudi vojaško vozilo Pintzaver, ki je res za v vsak hrib in je tu zelo dobrodošlo.
Ko se oziramo naokoli se v megli prikaže cerkvica Stopno nad Bučko, v daljavi pa se pokaže Slijeme nad Zagrebom.
V začetku so le graščaki gojili vino in so te žlahtne sorte množili z pogrobanjem trsov, da so dobili nove sadike. Tako so tudi kmetje, ki so te vinograde obdelovali, prišli do svojih sadik. Opazili so, da so tu dobre lege za cviček (10% vsebnost alkohola), ki tu obilno rodi. Tako se je tu razširila žametna črnina. Prišla pa je koreninska plesen in vse žlahtne sorte so odmrle. Ostale so le samorodne trte – izabela, bakuš, šmarnica, kvinton. Potem pa so ugotovili, da, če na te nove podlage cepijo žlahtne sorte, te obstanejo. Sedaj, ko je plesen odstranjena, jih nekateri zopet pogrobajo.
Pri enem vinogradu smo opazili, da so po obiranju grozdja trto tudi že obrezali.
Pri nas je bila tudi težava, da se ni dobro kletarilo in je bil tako jabolčnik kot vino nekvalitetno. Nekaj so bili krivi tudi sodi in da je prišlo vino v stik z zrakom.
Sedaj pa so vsi že pridobili tudi okus za boljša vina in si priskrbeli sode in znanje, da se sedaj tudi cviček uvršča med boljša vina. Nekaj časa nas je hromila tudi miselnost, da je vse uvoženo boljše. Sedaj pa se širi tudi zavest o zdravilnosti šmarnice. Umetnost pitja vina – zmernost in užitek ob dobrem vinu in ne količini, tega pa se moramo še naučiti.
Vinograd je potrebno okopavati, rigolati, škropiti. Obrezovalo se je in kolilo, vezalo mladice in čakalo na trgatev. Zaradi velikih strmin so delali plaste, ki so dajali tudi gnojilo, zavarovale pa so koreninski sistem pred izpiranjem zemlje ob nalivih. Kmetje iz doline so imeli tu svoje gorce. Škropilo se je samo z galico.
Ustavili smo se pri stari zidanici. Tu živita od Kraljevega Toneta brat in nečak. Tone pa je doma v vasi med Zburami in Škocjanom. Vse se je nekoč vozilo s konji. Peš pa se je šlo po bližnjicah, ki so bile lepo urejene poti, da si lahko hodil bos. Tu je bil že njegov stari oče in je imel 1 ha vinograda. Škropili so 3 x z galico in 2 x so okopavali. Ponekod so tudi pršili žveplo. V vinogradu so travo želi in jo odvažali domov za hrano živini. Prva trta je bila žlahtna, potem je bila polovica vinograda šmarnica, sedaj je zopet le žlahtna. Sedaj se že dela dosti s traktorjem, a že vedno veliko ročno. Imajo tudi veliko živine, tako da Tone z ženo veliko pomagata. Imajo 1180 + 300 trt – 2 vinograda.
Zidanica ima na vratih letnico 1879. Notri je obnovljena. Polkne so še prvotni les – panti kovaško delo, tudi žeblji. Polkna drži zaprta lesena kljuka. Za vse stare zidanice je problem, da nimajo temeljev. Očistili so teren in na njem zidali kar tako, s kamenjem. En del je lesen in le ta spremembe tal bolje prenaša. Na zidovih pa se premiki tal kažejo v razpokah.
Na koncu poti so nas Kraljevi še pogostili s »prašički« in sirovim zvitkom ter kavico ob domačem vinu. Pokazali so nam tudi bokal, ki drži 7 litrov in so ga imeli za natakanje pijače ob delu v vinogradu. Bokal – majolka ima letnico 1924 in ima sedaj tudi zgodovinsko vrednost, saj ima še eno posebnost, ki je še do sedaj nismo videli – zgornja odprtina je ob dulcu, kjer se vino nataka – delno zaprta, da se vino ne preliva, ko se nataka v kozarec.
Vinko se je gostiteljema zahvalil za vodenje in gostoljubje ter napovedal nov pohod naslednji teden še v ta del občine.
Ob poti smo se pogovarjali z Vojkom o sevniških Pogačnikovih kamnih, ki so sedaj opremljeni s ploščicami in informativno tablo. Sedaj pa smo tudi na področju, kjer vidimo, da gremo mimo cerkvic – točk, ki se energetsko s temi kamni povezujejo. Bila je tudi ideja, da se ogled teh točk tudi na nek način poveže v tematski ogled.
Domov smo odnesli lepe vtise pisanih vinogradov, redkih cvetlic – trobentice, materina dušica; močerada, ki ga je že zeblo, simpatične mačje družinice. Presenetile so nas češnje, še polne listja, ki se šele barva. Videli smo tudi liste trepetlike, ki se pobarvajo črno - rumeno. Tu in tam pa je bila tudi kaka lesna goba. Sonca ni bilo preveč, hlad je bil pozno jesenski, meglice pa so se lepo vlekle.
Ob 13.00 smo pohod zaključili na rondoju.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Letos nas je prijavljenih 22. Na rondoju ob 8.00 se zberemo, nas 18 (4 opravičeni) in zakonca Kralj, ki sta domačina na območju, ki ga bomo obiskali. Razveselimo se tudi našega + člana – Sonjine psičke Fije, ki je postala tudi naš redni pohodnik in nas z veseljem pozdravi.
Pozdravimo se s Kraljevima in izvemo, da gremo na Bojnik in tako tudi malo preko mej sevniške občine. Razporedimo se po avtomobilih, da nas je manj prevoznikov in se odpeljemo na začetek poti.
V Radečah in skoraj do elektrarne Boštanj je sonce. Sevnica je še v megli in tudi na poti se kar ne želi razkaditi.
Najprej nas Kraljeva pozdravita pri svojem vinogradu, kjer začenjamo pot. Takoj se vidijo strma pobočja, nekatera predelana v terase. Izvemo, da so terase slabe, ker delajo teren še bolj nestabilen in tudi zaradi traktorske obdelave je potem veliko manj trt na določenem prostoru. Za stabilnost tal so med vinogradi sadili tudi orehe, ki imajo močne in globoke korenine.
Opazimo, da se ne barva vsa trta rdeče. Rdeče liste dobi jeseni le modra frankinja. Srečamo tudi vojaško vozilo Pintzaver, ki je res za v vsak hrib in je tu zelo dobrodošlo.
Ko se oziramo naokoli se v megli prikaže cerkvica Stopno nad Bučko, v daljavi pa se pokaže Slijeme nad Zagrebom.
V začetku so le graščaki gojili vino in so te žlahtne sorte množili z pogrobanjem trsov, da so dobili nove sadike. Tako so tudi kmetje, ki so te vinograde obdelovali, prišli do svojih sadik. Opazili so, da so tu dobre lege za cviček (10% vsebnost alkohola), ki tu obilno rodi. Tako se je tu razširila žametna črnina. Prišla pa je koreninska plesen in vse žlahtne sorte so odmrle. Ostale so le samorodne trte – izabela, bakuš, šmarnica, kvinton. Potem pa so ugotovili, da, če na te nove podlage cepijo žlahtne sorte, te obstanejo. Sedaj, ko je plesen odstranjena, jih nekateri zopet pogrobajo.
Pri enem vinogradu smo opazili, da so po obiranju grozdja trto tudi že obrezali.
Pri nas je bila tudi težava, da se ni dobro kletarilo in je bil tako jabolčnik kot vino nekvalitetno. Nekaj so bili krivi tudi sodi in da je prišlo vino v stik z zrakom.
Sedaj pa so vsi že pridobili tudi okus za boljša vina in si priskrbeli sode in znanje, da se sedaj tudi cviček uvršča med boljša vina. Nekaj časa nas je hromila tudi miselnost, da je vse uvoženo boljše. Sedaj pa se širi tudi zavest o zdravilnosti šmarnice. Umetnost pitja vina – zmernost in užitek ob dobrem vinu in ne količini, tega pa se moramo še naučiti.
Vinograd je potrebno okopavati, rigolati, škropiti. Obrezovalo se je in kolilo, vezalo mladice in čakalo na trgatev. Zaradi velikih strmin so delali plaste, ki so dajali tudi gnojilo, zavarovale pa so koreninski sistem pred izpiranjem zemlje ob nalivih. Kmetje iz doline so imeli tu svoje gorce. Škropilo se je samo z galico.
Ustavili smo se pri stari zidanici. Tu živita od Kraljevega Toneta brat in nečak. Tone pa je doma v vasi med Zburami in Škocjanom. Vse se je nekoč vozilo s konji. Peš pa se je šlo po bližnjicah, ki so bile lepo urejene poti, da si lahko hodil bos. Tu je bil že njegov stari oče in je imel 1 ha vinograda. Škropili so 3 x z galico in 2 x so okopavali. Ponekod so tudi pršili žveplo. V vinogradu so travo želi in jo odvažali domov za hrano živini. Prva trta je bila žlahtna, potem je bila polovica vinograda šmarnica, sedaj je zopet le žlahtna. Sedaj se že dela dosti s traktorjem, a že vedno veliko ročno. Imajo tudi veliko živine, tako da Tone z ženo veliko pomagata. Imajo 1180 + 300 trt – 2 vinograda.
Zidanica ima na vratih letnico 1879. Notri je obnovljena. Polkne so še prvotni les – panti kovaško delo, tudi žeblji. Polkna drži zaprta lesena kljuka. Za vse stare zidanice je problem, da nimajo temeljev. Očistili so teren in na njem zidali kar tako, s kamenjem. En del je lesen in le ta spremembe tal bolje prenaša. Na zidovih pa se premiki tal kažejo v razpokah.
Na koncu poti so nas Kraljevi še pogostili s »prašički« in sirovim zvitkom ter kavico ob domačem vinu. Pokazali so nam tudi bokal, ki drži 7 litrov in so ga imeli za natakanje pijače ob delu v vinogradu. Bokal – majolka ima letnico 1924 in ima sedaj tudi zgodovinsko vrednost, saj ima še eno posebnost, ki je še do sedaj nismo videli – zgornja odprtina je ob dulcu, kjer se vino nataka – delno zaprta, da se vino ne preliva, ko se nataka v kozarec.
Vinko se je gostiteljema zahvalil za vodenje in gostoljubje ter napovedal nov pohod naslednji teden še v ta del občine.
Ob poti smo se pogovarjali z Vojkom o sevniških Pogačnikovih kamnih, ki so sedaj opremljeni s ploščicami in informativno tablo. Sedaj pa smo tudi na področju, kjer vidimo, da gremo mimo cerkvic – točk, ki se energetsko s temi kamni povezujejo. Bila je tudi ideja, da se ogled teh točk tudi na nek način poveže v tematski ogled.
Domov smo odnesli lepe vtise pisanih vinogradov, redkih cvetlic – trobentice, materina dušica; močerada, ki ga je že zeblo, simpatične mačje družinice. Presenetile so nas češnje, še polne listja, ki se šele barva. Videli smo tudi liste trepetlike, ki se pobarvajo črno - rumeno. Tu in tam pa je bila tudi kaka lesna goba. Sonca ni bilo preveč, hlad je bil pozno jesenski, meglice pa so se lepo vlekle.
Ob 13.00 smo pohod zaključili na rondoju.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar