Bojnik, Pijana Gora, Telče - 4. 12. 2013
Posnetki Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Pijana gora, Telče III. pohod po sevniškem vinogradniškem okolišu – 4. 12. 2013
Tokrat smo se na rondoju zbrali 18 + Fija - v nizki oblačnosti hladnega jutra. A obet za sonce je bil. Glede na prejšnji teden pa smo se tudi bolje oblekli.
Tudi tokrat so bili gostitelji Kraljevih, ki so nas takoj malo pogreli »z nečim kratkim«.
Približno 300m od zidanice smo zavili z glavne ceste za Telče pod hrib, da smo prišli v dolino. Ta predel se iz vinogradov spusti v gozdnato dolino, ki je tudi precej poškodovana od snegoloma. Gozdarji pospravljajo, a je še dosti dela. Ko smo zavili s ceste, smo videli tudi obeležje, da se je tu zgodila nesreča s traktorjem z nesrečnim izidom. Teren je tu zelo strm in previdnosti ni nikoli dovolj.
Dolina je ozka grapa s potočki. Ker je sedaj tudi vode dosti, je bila gozdarska cesta – kolesnice s potočki. Tako je naša pot potekala malo cik-cak glede na podrta drevesa, ki še niso umaknjena, in tudi čez potok si je bilo potrebno poiskati mesto za preskok.
Prvo sonce je kukalo skozi meglice, a ko smo se vračali v breg, smo se segreli tako s hojo, kot tudi od sončnih žarkov. Postalo je prav prijetno. Pa nas je prestregla na poti še gospa Kraljeva, ki je prinesla pijačo za podporo. Bili smo spet na glavni cesti, ki je kar prometna. Pa smo za hec še povprašali enega voznika, kako je to s Pijano goro. Odgovor je bil: »O tem ne vem nič povedati, sem pa trezen, grem v službo.«
Nekoč so bila ta področja vse vinogradi, sedaj je vmes tudi precej travnikov in na hribu je tudi bolj ravninsko velik sadovnjak. Z koreninsko ušjo se je uničilo veliko vinogradov in nekateri že od takrat niso bili obnovljeni. Ljudje tu so bili revni. Sedaj pa so zidanice v večji meri obnovljene. Moram pa omeniti, da nekateri res nimajo občutka, da vse vsepovsod ne paše. Tako je posebno izstopala zidanica v dveh nadstropjih in dveh niansah močne, intenzivne roza barve. Tiste rumene in oranžne pa so menda zbirali lastniki, ko so bili v jeseni veseli ob dobrem moštu in s pogledom na barvasto listje na trtah.
En smerokaz nas je malo zmedel, ker smo po razlagi naših vodnikov, hodili po Pijani gori, na smerokazu pa je pisalo, da je do nje še 1 km. Tako smo se potem pogovorili, kako je to z imeni: naselja imajo hišne številke, zaselki so registrirani, ledinska imena pa so domača imena, od katerih nekatera postanejo zaselki.
Z Bojnika smo se spustili v dolino pod Tevško gorco in nadaljevali na Tevščice in do Pijane gore (table) ter na Telče in nazaj na Bojnik.
Pri daljnovodu (Celestina) – verjetno bo tu nastalo novo naselje ob tem stebru, ki je ob cesti. Pogled nam je objel Marendol – del (Jepernik – Zgornje Vodale). V daljavi je bil pruh, Češnjice, bolj levo pa se je videlo k Vinku – stara tepka sredi travnika. Še bolj levo pa so Pečice. Zadaj pa so Druščice – dom očeta od Marjane Dvojmoč.
Pri Kraljevih pa še ena kraljevska pojedina: ta kratkega smo izpustili in poizkusili vino. Dobili še čaj in kavo ob keksih, na kruhkih zaseko in po izbiri s čebulo ter uživali v čudovitem še toplem jabolčnem zavitku z dodatkom kakija.
Med potjo smo fotografi uživali ob iskrivem listju v ivju in tudi še tistih listih, ki so nas razveseljevali z jesenskimi barvami. Ob polni češnji še precej zelenega listja je Vinko pokomentiral, da se to vidi zdravo drevo. Rastline v jeseni prenesejo temperature do -6. Vrtnice so še tudi precej cvetele in bile ujete v ivje. Cvetel je še posamezni rman in oljna repica. Na balkonih in okoli hiš je še tudi dosti korit z rožami. Celo to področje ima kar precej poslikav (predvsem z vinsko tematiko) na fasadah hiš.
Telče so imele nekoč šolo – moderno, kar novo poslopje. Sedaj pa je tu gasilski dom. Imajo pa tudi gostilno in trgovino.
Ob 13.00 smo pohod zaključili na rondoju.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Pijana gora, Telče III. pohod po sevniškem vinogradniškem okolišu – 4. 12. 2013
Tokrat smo se na rondoju zbrali 18 + Fija - v nizki oblačnosti hladnega jutra. A obet za sonce je bil. Glede na prejšnji teden pa smo se tudi bolje oblekli.
Tudi tokrat so bili gostitelji Kraljevih, ki so nas takoj malo pogreli »z nečim kratkim«.
Približno 300m od zidanice smo zavili z glavne ceste za Telče pod hrib, da smo prišli v dolino. Ta predel se iz vinogradov spusti v gozdnato dolino, ki je tudi precej poškodovana od snegoloma. Gozdarji pospravljajo, a je še dosti dela. Ko smo zavili s ceste, smo videli tudi obeležje, da se je tu zgodila nesreča s traktorjem z nesrečnim izidom. Teren je tu zelo strm in previdnosti ni nikoli dovolj.
Dolina je ozka grapa s potočki. Ker je sedaj tudi vode dosti, je bila gozdarska cesta – kolesnice s potočki. Tako je naša pot potekala malo cik-cak glede na podrta drevesa, ki še niso umaknjena, in tudi čez potok si je bilo potrebno poiskati mesto za preskok.
Prvo sonce je kukalo skozi meglice, a ko smo se vračali v breg, smo se segreli tako s hojo, kot tudi od sončnih žarkov. Postalo je prav prijetno. Pa nas je prestregla na poti še gospa Kraljeva, ki je prinesla pijačo za podporo. Bili smo spet na glavni cesti, ki je kar prometna. Pa smo za hec še povprašali enega voznika, kako je to s Pijano goro. Odgovor je bil: »O tem ne vem nič povedati, sem pa trezen, grem v službo.«
Nekoč so bila ta področja vse vinogradi, sedaj je vmes tudi precej travnikov in na hribu je tudi bolj ravninsko velik sadovnjak. Z koreninsko ušjo se je uničilo veliko vinogradov in nekateri že od takrat niso bili obnovljeni. Ljudje tu so bili revni. Sedaj pa so zidanice v večji meri obnovljene. Moram pa omeniti, da nekateri res nimajo občutka, da vse vsepovsod ne paše. Tako je posebno izstopala zidanica v dveh nadstropjih in dveh niansah močne, intenzivne roza barve. Tiste rumene in oranžne pa so menda zbirali lastniki, ko so bili v jeseni veseli ob dobrem moštu in s pogledom na barvasto listje na trtah.
En smerokaz nas je malo zmedel, ker smo po razlagi naših vodnikov, hodili po Pijani gori, na smerokazu pa je pisalo, da je do nje še 1 km. Tako smo se potem pogovorili, kako je to z imeni: naselja imajo hišne številke, zaselki so registrirani, ledinska imena pa so domača imena, od katerih nekatera postanejo zaselki.
Z Bojnika smo se spustili v dolino pod Tevško gorco in nadaljevali na Tevščice in do Pijane gore (table) ter na Telče in nazaj na Bojnik.
Pri daljnovodu (Celestina) – verjetno bo tu nastalo novo naselje ob tem stebru, ki je ob cesti. Pogled nam je objel Marendol – del (Jepernik – Zgornje Vodale). V daljavi je bil pruh, Češnjice, bolj levo pa se je videlo k Vinku – stara tepka sredi travnika. Še bolj levo pa so Pečice. Zadaj pa so Druščice – dom očeta od Marjane Dvojmoč.
Pri Kraljevih pa še ena kraljevska pojedina: ta kratkega smo izpustili in poizkusili vino. Dobili še čaj in kavo ob keksih, na kruhkih zaseko in po izbiri s čebulo ter uživali v čudovitem še toplem jabolčnem zavitku z dodatkom kakija.
Med potjo smo fotografi uživali ob iskrivem listju v ivju in tudi še tistih listih, ki so nas razveseljevali z jesenskimi barvami. Ob polni češnji še precej zelenega listja je Vinko pokomentiral, da se to vidi zdravo drevo. Rastline v jeseni prenesejo temperature do -6. Vrtnice so še tudi precej cvetele in bile ujete v ivje. Cvetel je še posamezni rman in oljna repica. Na balkonih in okoli hiš je še tudi dosti korit z rožami. Celo to področje ima kar precej poslikav (predvsem z vinsko tematiko) na fasadah hiš.
Telče so imele nekoč šolo – moderno, kar novo poslopje. Sedaj pa je tu gasilski dom. Imajo pa tudi gostilno in trgovino.
Ob 13.00 smo pohod zaključili na rondoju.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar