Boštanj in rumeni sleč - 19. 4. 2017
Avtor: Ljubo Motore-
Kot je dogovorjeno, se danes dobimo na rondoju in odločimo, kam gremo glede na vreme. Po nekaj kar poletnih dnevih je sedaj res hladno, a smo srečni, da nismo v Nemčiji ali Sarajevu, kjer je res prava zima.
Zbere se nas 19. končna odločitev pa je, da se sprehodimo glede na vreme, ki je delno oblačno a stabilno, od rondoja do mosta na Radni in ob Jutranjki do mostu na Mirni pri Dolenjem Boštanju, se dvignemo na Boštanj mimo osnovne šole do cerkve in na pokopališče, kjer je le skok še do azalej.
Razgled je kar dober, saj je ozračje dodobra opral včerajšnji dež. Tako so visoki hribi kar nizko beli. Z mostu čez Savo se odpira pogled na boštanjsko cerkev in kasneje z razgledne boštanjske ceste na Zajčjo Goro, kjer se levo malo niže vidi Vinkov dom, kjer sta doma še njegova sestra in Jože Prah.
Ko smo prečkali Mirno, nas ustavi deblo mogočne vrbe, ki leži takoj čez most ob mostu. Vinko si jo ogleda in tudi drugi smo mnenja, da bi jo bilo dobro tu imeti za okras, a poskrbeti, da se jo zaščiti – dvigne od tal, mogoče tudi streha? Stvar razmisleka strokovnjakov. To informacijo je treba posredovati odgovornim.
Ko se dvigujemo v breg, gremo po dveh poteh. Oboji pa se spet srečamo pri kapelici, ki je postavljena v spomin na srečno vrnitev izgnancev. Tu je Tone Zgonec naredil vodnjak – desno od kapelice kot skalnjak. Sedaj še ne teče voda zaradi zime.
Postanek z zakusko je še pri Judith Zgonec, kjer smo že nekaj časa vedeli, da so širili cesto s pločnikom. Tako so morali mejaši odstopiti del svoje zemlje. Ona ima sedaj namesto žive meje ograjo, ki pa je bila postavljena po več kot letu dni zamude.
Pogledamo si tudi področje bivše Panorame, kjer je prvotno poslopje zapuščeno, zraven pa zdaj stoji moderna stavba. Mnogi pa se spominjamo prijetnih dogodkov, ki smo jih tam doživeli, ko je to še bil lokal.
Pred cerkvijo nas Judith spomni na perišče, ki je tu pod bregom. Ugotovimo, da je pot res potrebna ureditve, ker taka kot je, je celo nevarna za hojo. Sedaj je čas za košnjo in upamo, da bo to storjeno tudi tu. A vseeno bi bilo potrebno okrog perišča še malo več ureditve, da bi bilo primerno za ogled turistov. Tudi o tem bi bilo potrebno obvestiti odgovorne.
Cerkev je odprta, zato si jo ogledamo, saj je bila pred kratkim deležna obnove.
Nad pokopališčem zavijemo v gozd do rastišča azalej. Že prejšnjič smo lahko videli, da je sedaj posekano več dreves, da do azalej pride več svetlobe, a v rasti prehitevajo divjaki – podrast, ki bi jo bilo potrebno obvezno očistiti. Azaleje so letos - mogoče tudi zaradi podrasti, ki se bohoti, imele zelo malo popkov, kar se vidi tudi sedaj, ko se cvetje počasi že odpira.
Na Gavgah naredimo postanek in izvemo, da je Romana imela rojstni dan. Dobi pesmico, mi pa poseben posladek v kozarčku in kifeljček.
Stopimo še na pokopališče, kjer je pokopan Roman Novšak in tudi svojci mnogih iz skupine. Vhod je simpatično urejen – cevasti stebriči z zasaditvijo na vrhu - delo Toneta Zgonca.
Ker močno piha, se odločimo, da nas mraz usmerja na toplo. Tako pristanemo v Čič baru in poskrbimo, da se natakarica lažje znajde in nas, kolikor je možno hitro postreže.
Še pot mimo Lidla do podhoda pod železnico in smo na izhodišču.
Vinko ugotavlja, da je še 26. sreda pred prazniki. Rad bi pa nas popeljal še na Skalico in Zaloške travnike. Kot kaže, bo to mogoče možno po 10.5., ko naj bi bil naš zaključek sezone. Torej računajmo tudi s tem.
Vinko je najavil zaključek tega krožka kot celota. Prehodili smo skoraj vse poti v občini. On pa ima še svoje druge želje. Nas vse to žalosti in smo takoj našli izhod, možno rešitev, da se člani Ponedeljkove skupine pridružijo nam in Vinko ima tako potem prosti dan zase ponedeljek. Resno upamo, da bo to Vinko dobro premislil in naša res prijetna druženja nadaljeval.
Pohod smo končali ob 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
Zbere se nas 19. končna odločitev pa je, da se sprehodimo glede na vreme, ki je delno oblačno a stabilno, od rondoja do mosta na Radni in ob Jutranjki do mostu na Mirni pri Dolenjem Boštanju, se dvignemo na Boštanj mimo osnovne šole do cerkve in na pokopališče, kjer je le skok še do azalej.
Razgled je kar dober, saj je ozračje dodobra opral včerajšnji dež. Tako so visoki hribi kar nizko beli. Z mostu čez Savo se odpira pogled na boštanjsko cerkev in kasneje z razgledne boštanjske ceste na Zajčjo Goro, kjer se levo malo niže vidi Vinkov dom, kjer sta doma še njegova sestra in Jože Prah.
Ko smo prečkali Mirno, nas ustavi deblo mogočne vrbe, ki leži takoj čez most ob mostu. Vinko si jo ogleda in tudi drugi smo mnenja, da bi jo bilo dobro tu imeti za okras, a poskrbeti, da se jo zaščiti – dvigne od tal, mogoče tudi streha? Stvar razmisleka strokovnjakov. To informacijo je treba posredovati odgovornim.
Ko se dvigujemo v breg, gremo po dveh poteh. Oboji pa se spet srečamo pri kapelici, ki je postavljena v spomin na srečno vrnitev izgnancev. Tu je Tone Zgonec naredil vodnjak – desno od kapelice kot skalnjak. Sedaj še ne teče voda zaradi zime.
Postanek z zakusko je še pri Judith Zgonec, kjer smo že nekaj časa vedeli, da so širili cesto s pločnikom. Tako so morali mejaši odstopiti del svoje zemlje. Ona ima sedaj namesto žive meje ograjo, ki pa je bila postavljena po več kot letu dni zamude.
Pogledamo si tudi področje bivše Panorame, kjer je prvotno poslopje zapuščeno, zraven pa zdaj stoji moderna stavba. Mnogi pa se spominjamo prijetnih dogodkov, ki smo jih tam doživeli, ko je to še bil lokal.
Pred cerkvijo nas Judith spomni na perišče, ki je tu pod bregom. Ugotovimo, da je pot res potrebna ureditve, ker taka kot je, je celo nevarna za hojo. Sedaj je čas za košnjo in upamo, da bo to storjeno tudi tu. A vseeno bi bilo potrebno okrog perišča še malo več ureditve, da bi bilo primerno za ogled turistov. Tudi o tem bi bilo potrebno obvestiti odgovorne.
Cerkev je odprta, zato si jo ogledamo, saj je bila pred kratkim deležna obnove.
Nad pokopališčem zavijemo v gozd do rastišča azalej. Že prejšnjič smo lahko videli, da je sedaj posekano več dreves, da do azalej pride več svetlobe, a v rasti prehitevajo divjaki – podrast, ki bi jo bilo potrebno obvezno očistiti. Azaleje so letos - mogoče tudi zaradi podrasti, ki se bohoti, imele zelo malo popkov, kar se vidi tudi sedaj, ko se cvetje počasi že odpira.
Na Gavgah naredimo postanek in izvemo, da je Romana imela rojstni dan. Dobi pesmico, mi pa poseben posladek v kozarčku in kifeljček.
Stopimo še na pokopališče, kjer je pokopan Roman Novšak in tudi svojci mnogih iz skupine. Vhod je simpatično urejen – cevasti stebriči z zasaditvijo na vrhu - delo Toneta Zgonca.
Ker močno piha, se odločimo, da nas mraz usmerja na toplo. Tako pristanemo v Čič baru in poskrbimo, da se natakarica lažje znajde in nas, kolikor je možno hitro postreže.
Še pot mimo Lidla do podhoda pod železnico in smo na izhodišču.
Vinko ugotavlja, da je še 26. sreda pred prazniki. Rad bi pa nas popeljal še na Skalico in Zaloške travnike. Kot kaže, bo to mogoče možno po 10.5., ko naj bi bil naš zaključek sezone. Torej računajmo tudi s tem.
Vinko je najavil zaključek tega krožka kot celota. Prehodili smo skoraj vse poti v občini. On pa ima še svoje druge želje. Nas vse to žalosti in smo takoj našli izhod, možno rešitev, da se člani Ponedeljkove skupine pridružijo nam in Vinko ima tako potem prosti dan zase ponedeljek. Resno upamo, da bo to Vinko dobro premislil in naša res prijetna druženja nadaljeval.
Pohod smo končali ob 11.30.
Zapisala Nevenka Vahtar
