BRANJE V OŠ SAVA KLADNIKA SEVNICA
V septembu nas je poklicala Erika Anzelc Intihar, vodja projekta Nacionalni mesec skupnega branja na OŠ Sava Kladnika Sevnica. Takole je zapisala: »Vse raziskave kažejo na velik upad bralne pismenosti slovenskih šolarjev. Vzrokov je veliko. Na nekatere nimamo vpliva. Nekatere vzroke lahko odpravimo ali jih vsaj zmanjšamo. Ena izmed poti je, da se vrnemo na začetek in opolnomočimo družbo, kako pomembno je skupno branje. V mislih imamo družinsko branje. Zato smo se odločili, da s pomočjo zunanjih deležnikov izvedemo skupno branje.«
9 bralk nas je obiskalo 11 oddelkov tako v Sevnici kot tudi na podružnicah v Loki in na Studencu. Uživali smo prav vsi: učenci, učiteljice in tudi me, bralke! Vsi se veselimo decembra, ko se bomo znova srečali.
V nadaljevanju je nekaj zapisov:
Vanja Požgaj Ferenčak, učiteljica 3. c
Še enkrat se Vam najlepše zahvaljujem za čudovito branje krasne zgodbe. Mislim, da je tudi učence zelo pritegnila, zagotovo si jo bo marsikdo izposodili in prebral v celoti.
Hvala za kamenčke, ravno sedaj otroci ugašajo luči ter jih občudujejo, kako se svetijo v temi, in razmišljajo, katero živalico bi radi imeli. Vsak učenec je v zvezek prilepil dva kužka, napisali smo tudi ime avtorice in naslov knjige. Spodaj so zapisali še poved, zakaj jim je bila zgodba všeč.
Dobrodošli, da se nam pridružite še kdaj.
Romana Ivačič
Druženje z učenci in učenkami 3. b in njihovo razredničarko Nino Škulj je bila zame res prijetna izkušnja. Učenci so vedoželjni, se dobro odzivajo in živahno sodelujejo. Po kratki predstavitvi smo vstali, zaprli oči, si zamislili, da smo drevesa, ki se pozibavajo v vetru in pripovedovali, kaj vse vidimo okrog sebe: gozdne sadeže in različne živali. To je bil uvod v branje knjige Moje drevo, kjer smo poskušali ugotoviti, zakaj je prišlo do prepira med dvema vevericama o drevesu z lešniki v duplini. Skupaj smo iskali rešitev: prepiranje je nesmiselno, treba se je dogovoriti. Tak je v zgodbi tudi nauk pametne sove, ki opozori na človekovo uničevanje gozda. Nanizali smo nekaj idej, kako lahko tudi mladi vplivajo na ta problem. Za zaključek smo zapeli in zaplesali Čuk se je oženil. Tudi pri tej pesmi smo bili ustvarjalni: zakaj bi buča razbili. Zapeli smo: Vino bova spila, bučo pa shranila. Potem pa smo mi vsi po vrsti povedali, katere živali imajo radi. Predvsem tudi belega zajčka, za katerega skupaj skrbijo v učilnici.
Marjana Slemenšek
Zelo vesela in počaščena sem bila, ko mi je bila dana naloga, da učencem v prvem razredu prečitam knjigo.
Ko sem stopila v razred, so me vsi učenci z učiteljico lepo pozdravili in povedala sem jim, da bom prebrala eno zgodbo. Lepo so se posedli v krog s stolčki in zelo mirno in tiho poslušali mojo zgodbo. Videla sem, da jim je bila zgodba zanimiva in všeč. To sem zaznala po njihovih očeh, kako so požirali zgodbo.
Tudi jaz sem čutila zadovoljstvo, da so me otroci tako toplo in lepo sprejeli. V zahvalo, ker so bili res pridni in poslušni, sem jim pustila bonbončke. Radostno sem zapustila prvi razred v upanju, da jih še kdaj obiščem in razveselim z branjem kakšne knjige.
Nevenka Keršič
Ko je potekal nacionalni mesec skupnega branja, sem se na dan, ko je OŠ Sava Kladnika Sevnica praznovala rojstni dan, odpravila v 3. a, kjer sem učencem prebrala knjigo Zbogom, črnogledost. Pozdravljen, optimizem. Zgodba govori o polžku Poldeku, ki je prvič dobil slabo oceno in kako se je spopadel s tem. To je bila prava zgodba za tretje razrede, saj se bodo letos spoznali z ocenami. Po končanem branju sem jim razdelila knjižna kazala, ki sem jih doma sama pripravila. Potem pa so mi učenci z učiteljico Alenko v zahvalo zapeli pesmico o papagaju Nandetu. Uživala sem in verjamem, da bom lahko še kdaj ponovila to izkušnjo.
Marjeta Teraž
Lepega oktobrskega dne sem vstopila v 3. b z namenom, da učencem preberem zgodbico in jim popestrim šolski vsakdanjik. Učenci so pazljivo poslušali zgodbico o sreči, ki se z delitvijo veča. Po prebrani vsebini smo ugotavljali, da je ježek prosil za pomoč pri gradnji hišice medveda, jazbeca, metuljčico, ptički in zajčka. In takrat sem zagledala presenečenje - pravega živega zajčka, ki je radovedno zrl vame iz zadnjega kotička razreda. Potem smo se pogovarjali o tem, kako pomagamo staršem, sošolcem in učiteljici. Ker nam je bilo vsem skupaj toplo pri srčku, smo se zmenili, da se ponovno srečamo v čarobnem decembru.
Nevenka Vahtar
Pravljice v vrtcu so za U3 skoraj že stalnica in nas vedno razveseli, ko se lahko družimo z malimi, ki z veseljem prisluhnejo zgodbici in meni potem še narišejo mini risbico.
Tokrat pa je bil izziv večji. Sem v pravem razredu. Sevniške šole ne poznam in sem potrebovala vodstvo, da sem prišla do pravega razreda. V razredu so klopi v polkrogu – vsakič drugače, a za pravljico ravno prav. Na urniku bi morala biti telovadba in vsi otroci, ki so komaj prišli v razred, se že preoblačijo. Šele sedaj izvejo, da je zamenjan program in bo sedaj na urniku pravljica. Sami ne vedo, kaj bi s tem. Jaz si vzamem stol in se usedem pred njihov polkrog klopi.
Predstavim se in predstavim pravljico, ki jim jo bom povedala. Kmalu pa se soočim tudi s problemom nepozornosti. Dve učenki se pogovarjata, kot da je odmor. Še ena zlaga papir in s tem šelesti. Tretji spet nekaj svojega. Z otroki sem v razredu sama, torej moram sama nekaj narediti. Razložim jim, kaj se mi zdi narobe, in jih pritegnem k poslušanjem s tem, da jih povprašam po delu zgodbe, ki sem jo že povedala.
Zgodbo srečno pripeljem do konca. Tema je kontejner in razvrščanje smeti. Tako jih tudi povprašam o zgodbi in o tem, če jim je všeč, da se lahko tudi pri gospodinjskih odpadkih marsikaj reciklira, se še na nek način uporabi, predno nastane resnični odpad.
Zgodbica bo darilo otrokom za konec leta, česar nisem prej vedela, in zato sedaj ne pišem o sami zgodbi. Izkušnja pa je bila uspešna in dobra.
Jelka Slukan
Prebrala sem kar nekaj zgodbic, preden sem se odločila, katero bom prebrala. V 1. r. sem jih s Tigrovo preprogo popeljala v Indijo, kjer je stari tiger našel rešitev zase in za Radžifovo družino. Učenci so mi povedali, katero žival bi si oni želeli imeti doma. V zvezke so nalepili nalepke afriških živali. Bili so pozorni poslušalci in dobri sogovorniki.
Za tretješolce sem izbrala Vse živali družine Cmok, kjer deklica pripoveduje, kako si je želela žival v bloku. To ni lahko, kajti stanovanje v bloku ni isto kot stanovanje v hiši. Nekaj srečnih in šaljivih naključij se je pripetilo in učenci so se zabavali ob poslušanju. Tudi učiteljico so zgodbe prevzele, tako da nam je pokazala, kakšnega pasjega prijatelja imajo pri njih doma. Za spomin so si izbrali svetlikajoče kamenčke, ki naj jim pomaga uresničiti skrite želje.
Lepo je bilo med mladimi in z veseljem se bomo podali mednje v prazničnem decembru.
9 bralk nas je obiskalo 11 oddelkov tako v Sevnici kot tudi na podružnicah v Loki in na Studencu. Uživali smo prav vsi: učenci, učiteljice in tudi me, bralke! Vsi se veselimo decembra, ko se bomo znova srečali.
V nadaljevanju je nekaj zapisov:
Vanja Požgaj Ferenčak, učiteljica 3. c
Še enkrat se Vam najlepše zahvaljujem za čudovito branje krasne zgodbe. Mislim, da je tudi učence zelo pritegnila, zagotovo si jo bo marsikdo izposodili in prebral v celoti.
Hvala za kamenčke, ravno sedaj otroci ugašajo luči ter jih občudujejo, kako se svetijo v temi, in razmišljajo, katero živalico bi radi imeli. Vsak učenec je v zvezek prilepil dva kužka, napisali smo tudi ime avtorice in naslov knjige. Spodaj so zapisali še poved, zakaj jim je bila zgodba všeč.
Dobrodošli, da se nam pridružite še kdaj.
Romana Ivačič
Druženje z učenci in učenkami 3. b in njihovo razredničarko Nino Škulj je bila zame res prijetna izkušnja. Učenci so vedoželjni, se dobro odzivajo in živahno sodelujejo. Po kratki predstavitvi smo vstali, zaprli oči, si zamislili, da smo drevesa, ki se pozibavajo v vetru in pripovedovali, kaj vse vidimo okrog sebe: gozdne sadeže in različne živali. To je bil uvod v branje knjige Moje drevo, kjer smo poskušali ugotoviti, zakaj je prišlo do prepira med dvema vevericama o drevesu z lešniki v duplini. Skupaj smo iskali rešitev: prepiranje je nesmiselno, treba se je dogovoriti. Tak je v zgodbi tudi nauk pametne sove, ki opozori na človekovo uničevanje gozda. Nanizali smo nekaj idej, kako lahko tudi mladi vplivajo na ta problem. Za zaključek smo zapeli in zaplesali Čuk se je oženil. Tudi pri tej pesmi smo bili ustvarjalni: zakaj bi buča razbili. Zapeli smo: Vino bova spila, bučo pa shranila. Potem pa smo mi vsi po vrsti povedali, katere živali imajo radi. Predvsem tudi belega zajčka, za katerega skupaj skrbijo v učilnici.
Marjana Slemenšek
Zelo vesela in počaščena sem bila, ko mi je bila dana naloga, da učencem v prvem razredu prečitam knjigo.
Ko sem stopila v razred, so me vsi učenci z učiteljico lepo pozdravili in povedala sem jim, da bom prebrala eno zgodbo. Lepo so se posedli v krog s stolčki in zelo mirno in tiho poslušali mojo zgodbo. Videla sem, da jim je bila zgodba zanimiva in všeč. To sem zaznala po njihovih očeh, kako so požirali zgodbo.
Tudi jaz sem čutila zadovoljstvo, da so me otroci tako toplo in lepo sprejeli. V zahvalo, ker so bili res pridni in poslušni, sem jim pustila bonbončke. Radostno sem zapustila prvi razred v upanju, da jih še kdaj obiščem in razveselim z branjem kakšne knjige.
Nevenka Keršič
Ko je potekal nacionalni mesec skupnega branja, sem se na dan, ko je OŠ Sava Kladnika Sevnica praznovala rojstni dan, odpravila v 3. a, kjer sem učencem prebrala knjigo Zbogom, črnogledost. Pozdravljen, optimizem. Zgodba govori o polžku Poldeku, ki je prvič dobil slabo oceno in kako se je spopadel s tem. To je bila prava zgodba za tretje razrede, saj se bodo letos spoznali z ocenami. Po končanem branju sem jim razdelila knjižna kazala, ki sem jih doma sama pripravila. Potem pa so mi učenci z učiteljico Alenko v zahvalo zapeli pesmico o papagaju Nandetu. Uživala sem in verjamem, da bom lahko še kdaj ponovila to izkušnjo.
Marjeta Teraž
Lepega oktobrskega dne sem vstopila v 3. b z namenom, da učencem preberem zgodbico in jim popestrim šolski vsakdanjik. Učenci so pazljivo poslušali zgodbico o sreči, ki se z delitvijo veča. Po prebrani vsebini smo ugotavljali, da je ježek prosil za pomoč pri gradnji hišice medveda, jazbeca, metuljčico, ptički in zajčka. In takrat sem zagledala presenečenje - pravega živega zajčka, ki je radovedno zrl vame iz zadnjega kotička razreda. Potem smo se pogovarjali o tem, kako pomagamo staršem, sošolcem in učiteljici. Ker nam je bilo vsem skupaj toplo pri srčku, smo se zmenili, da se ponovno srečamo v čarobnem decembru.
Nevenka Vahtar
Pravljice v vrtcu so za U3 skoraj že stalnica in nas vedno razveseli, ko se lahko družimo z malimi, ki z veseljem prisluhnejo zgodbici in meni potem še narišejo mini risbico.
Tokrat pa je bil izziv večji. Sem v pravem razredu. Sevniške šole ne poznam in sem potrebovala vodstvo, da sem prišla do pravega razreda. V razredu so klopi v polkrogu – vsakič drugače, a za pravljico ravno prav. Na urniku bi morala biti telovadba in vsi otroci, ki so komaj prišli v razred, se že preoblačijo. Šele sedaj izvejo, da je zamenjan program in bo sedaj na urniku pravljica. Sami ne vedo, kaj bi s tem. Jaz si vzamem stol in se usedem pred njihov polkrog klopi.
Predstavim se in predstavim pravljico, ki jim jo bom povedala. Kmalu pa se soočim tudi s problemom nepozornosti. Dve učenki se pogovarjata, kot da je odmor. Še ena zlaga papir in s tem šelesti. Tretji spet nekaj svojega. Z otroki sem v razredu sama, torej moram sama nekaj narediti. Razložim jim, kaj se mi zdi narobe, in jih pritegnem k poslušanjem s tem, da jih povprašam po delu zgodbe, ki sem jo že povedala.
Zgodbo srečno pripeljem do konca. Tema je kontejner in razvrščanje smeti. Tako jih tudi povprašam o zgodbi in o tem, če jim je všeč, da se lahko tudi pri gospodinjskih odpadkih marsikaj reciklira, se še na nek način uporabi, predno nastane resnični odpad.
Zgodbica bo darilo otrokom za konec leta, česar nisem prej vedela, in zato sedaj ne pišem o sami zgodbi. Izkušnja pa je bila uspešna in dobra.
Jelka Slukan
Prebrala sem kar nekaj zgodbic, preden sem se odločila, katero bom prebrala. V 1. r. sem jih s Tigrovo preprogo popeljala v Indijo, kjer je stari tiger našel rešitev zase in za Radžifovo družino. Učenci so mi povedali, katero žival bi si oni želeli imeti doma. V zvezke so nalepili nalepke afriških živali. Bili so pozorni poslušalci in dobri sogovorniki.
Za tretješolce sem izbrala Vse živali družine Cmok, kjer deklica pripoveduje, kako si je želela žival v bloku. To ni lahko, kajti stanovanje v bloku ni isto kot stanovanje v hiši. Nekaj srečnih in šaljivih naključij se je pripetilo in učenci so se zabavali ob poslušanju. Tudi učiteljico so zgodbe prevzele, tako da nam je pokazala, kakšnega pasjega prijatelja imajo pri njih doma. Za spomin so si izbrali svetlikajoče kamenčke, ki naj jim pomaga uresničiti skrite želje.
Lepo je bilo med mladimi in z veseljem se bomo podali mednje v prazničnem decembru.
