Dr. Tadeja Milivojevič Nemanič: Medsebojni odnosi - 25. 11. 2014
Najprej prebere pesem: Ivan Minatti – »Nekoga moraš imeti rad«.
Že tretjič predava na U3. Tokrat zamuja in to uporabi tudi kot primer v svojem predavanju.
Vsebina današnjega predavanja je:
- Harlov eksperiment
- Potreba po avtonomiji – družbena odgovornost
- Pesem Khalil Giban – o zakonu
- Iskrenost
- Zlata pravila dobrega komuniciranja
- Zgodba o dveh prijateljih.
Odnosi mama – otrok.
Primer test na opicah – »mehka« in »žičnata« mama. Malo opico so vzeli mami in jo dali pred ti dve umetni mami. Mala opica je vedno izbrala mehko mamo. Ko je imela na voljo le žičnato, se je to odrazilo na slabšem razvoju.
Bližina je zelo pomembna. Slabe izkušnje iz otroštva ostanejo vse življenje.
Potreba po povezanosti je zelo velika: da smo sprejeti takšni kot smo. Obenem pa je tudi močna potreba po avtonomnosti – sem sam, ko si to želim in to potrebujem. Želimo biti svobodni.
Med tema dvema odnosoma mora biti ravnotežje.
Narediti po svoje, a tako, da je tudi drugim prav. Če se odpovem svojim željam zaradi »ljubega miru«, se to v nas kopiči in se čez leta pokaže kot bolezen. Tako potlačeno pride na dan.
Avtonomija in sodelovanje morata biti v ravnovesju.
Oče je doma, a z mislimi drugje – odsoten. Mama pa vse podredi domu – se žrtvuje.
Medsebojne odnose je potrebno graditi. Ko par dobi družino se oče počuti potrebnega, vrednega, pomembnega – kot del družine.
Odgovornost – ravnotežje med sodelovanjem in avtonomijo temelji na tvoji odgovornosti do sebe in drugega - soodgovornost za dober odnos.
Osebna in družbena odgovornost – test - v mislih si moramo sami odgovoriti:
Služba, plačevanje položnic, se spomnimo rojstnih dni najbližjih, spoštujemo dogovore, svoje življenje, lastne vrednote, integriteta za vse bolj ali manj pomembne življenjske odločitve.
Prav je – da se včasih žrtvujem – a ne da sem mama 24 h na dan – pozabiti na sebe ni dobro. Če kot starš nisi zadovoljen, nisi v redu, ne moreš poskrbeti za druge. Mama, žena, babica, dostikrat deluje kot žrtev. Postaviti moraš mejo.
Ko v odnosih iščemo krivca, smo že zavozili.
V medsebojnih odnosih moramo biti res iskreni.
Recimo »ja« ko to mislimo in »ne« je tudi potreben ( ko rečemo nekomu NE, je to mogoče za nas zelo pomemben JA).
Nevarno je, če se zapletemo v mali laži, da nekoga ne prizadenemo, resnica pa potem pride na dan.
Družbena odgovornost je pomembna, da si pridemo naproti, da si pomagamo – a da je to naša odločitev in ne odnos žrtve.
Odgovornost za svoje življenje in edina oseba na svetu, brez katere ne moreš živeti, si ti sam. zase si odgovoren in to ni egoizem. Če dobro skrbim zase, lahko dosti dam – poskrbim za druge. Vedno iščimo ravnovesje – to je kot dihanje = vdih - izdih = dam sebi =dam drugim.
Temelj je vzajemno spoštovanje – enakovrednost vsakega posameznika v skupnosti.
Pesem Khalil Giban »O zakonu«: Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon. Vsaka struna na instrumentu stoji sama a zvenijo vse isto melodijo. Hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.
Pravila pozitivne komunikacije:
Vedno si vzemi čas za razmislek.
Delujte po principu: »zmagaj – zmagaj« v odnosu.
Če morate, kritizirajte dobronamerno. Kritiziraj človekovo vedenje in ne njegove osebnosti.
Ne posplošuj napak.
Izrazi svoje občutke, čustva, ter sprejemaj čustva drugih.
Človeka sprejmi in ga spoštuj, tudi, če ga ne razumeš.
Spoštuj osebne meje drugega.
Bodi dojemljiv za mnenje drugega in drugačne poglede na svet.
Poslušaj sogovornika in mu daj vedeti – daj občutek, da ga sprejemaš ter ,da vam je njegovo počutje pomembno.
Sprejmite odgovornost za svoje ravnanje. Naj vas ne bo strah priznati lastnih napak.
Svet ni eden – svetova sta dva. S sočlovekom pokrivamo le delno najina svetova – dostikrat se niti ne stikata.
Zgodba o dveh prijateljih. Videti predvsem tisto, kar je in ne tistega, kar ni. Videti, kar je narejeno. Zgodba: prijatelja se spreta v puščavi in eden da drugemu klofuto. Ta to zapiše v pesek. Ko prideta do oaze in drugi se v vodi skoraj utopi, ko ga prvi reši. Sedaj drugi to vkleše v skalo. Nauk: veter odpuščanja odpihne bolečino od klofute – vpisano v pesek. Dobro delo pa je vklesano in ostane za vedno.
Zapisala Nevenka Vahtar
Že tretjič predava na U3. Tokrat zamuja in to uporabi tudi kot primer v svojem predavanju.
Vsebina današnjega predavanja je:
- Harlov eksperiment
- Potreba po avtonomiji – družbena odgovornost
- Pesem Khalil Giban – o zakonu
- Iskrenost
- Zlata pravila dobrega komuniciranja
- Zgodba o dveh prijateljih.
Odnosi mama – otrok.
Primer test na opicah – »mehka« in »žičnata« mama. Malo opico so vzeli mami in jo dali pred ti dve umetni mami. Mala opica je vedno izbrala mehko mamo. Ko je imela na voljo le žičnato, se je to odrazilo na slabšem razvoju.
Bližina je zelo pomembna. Slabe izkušnje iz otroštva ostanejo vse življenje.
Potreba po povezanosti je zelo velika: da smo sprejeti takšni kot smo. Obenem pa je tudi močna potreba po avtonomnosti – sem sam, ko si to želim in to potrebujem. Želimo biti svobodni.
Med tema dvema odnosoma mora biti ravnotežje.
Narediti po svoje, a tako, da je tudi drugim prav. Če se odpovem svojim željam zaradi »ljubega miru«, se to v nas kopiči in se čez leta pokaže kot bolezen. Tako potlačeno pride na dan.
Avtonomija in sodelovanje morata biti v ravnovesju.
Oče je doma, a z mislimi drugje – odsoten. Mama pa vse podredi domu – se žrtvuje.
Medsebojne odnose je potrebno graditi. Ko par dobi družino se oče počuti potrebnega, vrednega, pomembnega – kot del družine.
Odgovornost – ravnotežje med sodelovanjem in avtonomijo temelji na tvoji odgovornosti do sebe in drugega - soodgovornost za dober odnos.
Osebna in družbena odgovornost – test - v mislih si moramo sami odgovoriti:
Služba, plačevanje položnic, se spomnimo rojstnih dni najbližjih, spoštujemo dogovore, svoje življenje, lastne vrednote, integriteta za vse bolj ali manj pomembne življenjske odločitve.
Prav je – da se včasih žrtvujem – a ne da sem mama 24 h na dan – pozabiti na sebe ni dobro. Če kot starš nisi zadovoljen, nisi v redu, ne moreš poskrbeti za druge. Mama, žena, babica, dostikrat deluje kot žrtev. Postaviti moraš mejo.
Ko v odnosih iščemo krivca, smo že zavozili.
V medsebojnih odnosih moramo biti res iskreni.
Recimo »ja« ko to mislimo in »ne« je tudi potreben ( ko rečemo nekomu NE, je to mogoče za nas zelo pomemben JA).
Nevarno je, če se zapletemo v mali laži, da nekoga ne prizadenemo, resnica pa potem pride na dan.
Družbena odgovornost je pomembna, da si pridemo naproti, da si pomagamo – a da je to naša odločitev in ne odnos žrtve.
Odgovornost za svoje življenje in edina oseba na svetu, brez katere ne moreš živeti, si ti sam. zase si odgovoren in to ni egoizem. Če dobro skrbim zase, lahko dosti dam – poskrbim za druge. Vedno iščimo ravnovesje – to je kot dihanje = vdih - izdih = dam sebi =dam drugim.
Temelj je vzajemno spoštovanje – enakovrednost vsakega posameznika v skupnosti.
Pesem Khalil Giban »O zakonu«: Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon. Vsaka struna na instrumentu stoji sama a zvenijo vse isto melodijo. Hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.
Pravila pozitivne komunikacije:
Vedno si vzemi čas za razmislek.
Delujte po principu: »zmagaj – zmagaj« v odnosu.
Če morate, kritizirajte dobronamerno. Kritiziraj človekovo vedenje in ne njegove osebnosti.
Ne posplošuj napak.
Izrazi svoje občutke, čustva, ter sprejemaj čustva drugih.
Človeka sprejmi in ga spoštuj, tudi, če ga ne razumeš.
Spoštuj osebne meje drugega.
Bodi dojemljiv za mnenje drugega in drugačne poglede na svet.
Poslušaj sogovornika in mu daj vedeti – daj občutek, da ga sprejemaš ter ,da vam je njegovo počutje pomembno.
Sprejmite odgovornost za svoje ravnanje. Naj vas ne bo strah priznati lastnih napak.
Svet ni eden – svetova sta dva. S sočlovekom pokrivamo le delno najina svetova – dostikrat se niti ne stikata.
Zgodba o dveh prijateljih. Videti predvsem tisto, kar je in ne tistega, kar ni. Videti, kar je narejeno. Zgodba: prijatelja se spreta v puščavi in eden da drugemu klofuto. Ta to zapiše v pesek. Ko prideta do oaze in drugi se v vodi skoraj utopi, ko ga prvi reši. Sedaj drugi to vkleše v skalo. Nauk: veter odpuščanja odpihne bolečino od klofute – vpisano v pesek. Dobro delo pa je vklesano in ostane za vedno.
Zapisala Nevenka Vahtar