Druženje z dramaturgom - 12. 2. 2025
20 se nas je v ljubljanski Drami v okviru našega abonmaja družilo z dramaturgom Rokom Andresom in gledališko pedagoginjo Špelo Šinigoj. Vedno nasmejana in pozitivno naravnana gostiteljica nas je popeljala v prostore Male drame, kjer nas je že čakal zgovoren dramaturg.
Najprej se je pošalil na svoj račun, češ: nekateri pravijo, da dramaturgi študirajo skupaj z igralci, nimajo pa talenta, da bi stopili na oder. Res je nekaj predmetov pri študijo skupnih, nekateri pa so specialni. Dramaturg skuša na odru uresničiti svojo teorijo skupaj z režiserjem in z igralci. Režiser mora vedeti, kako se bo nekaj zgodilo, dramaturg pa zakaj se bo to zgodilo: dogajanje mora imeti smisel, pokritje. To pomeni stalno preverjanje. Dobro je, da režiser in dramaturg nista ista oseba, čeprav se včasih to zgodi. Dramaturg se sicer aktivno vključuje pri vajah, na neki točki pa se umakne in po določene času postane »zunanje oko« predstave – spremlja potek s stališča igralca in je njen prvi notranji kritik, ki opozarja na nedoslednosti, vsebinske napake … To je lahko tudi zelo boleče: če je dramaturg prepričljiv z argumenti, obvelja njegovo mnenje, glavni pa je režiser. Pomembna je tudi scena, glasba, vloga lektorja za pravo sporočilo – pogovor in dogovor, timsko delo. Predstava naj bi vplivala na vsa čutila. Igralec rabi zgodovino svojega lika, poznati ozadje. Pri tem ima vso strokovna podporo, drugače pa je pri stand-up komediji, ko je vse odvisno od ene osebe. Oboji pa morajo malo testirati publiko in se po možnosti prilagoditi.
Predstava Hrup za odrom zahteva ogromno drila, discipline, obvladovanja prostora v »urejenem kaosu«. Vaje trajajo po dva meseca dvakrat na dan. Čustvene izbruhe je treba včasih podkrepiti s kletvico, da je prikaz bolj življenjski. Moti pa pretiravanje s tem, važen je občutek za mero.
Za dramaturga in režiserja se začne delo že leto pred vajami. Včasih je treba kombinirati dve verziji besedila. Dramaturg pripravi kot urednik tudi gledališki list z zasedbo, s potrebnimi informacijami, v njem je tudi besedilo predstave natiskano v celoti, posnetki pa so z vaje teden dni pred premiero. Nekateri gledalci si naročijo gledališki list pred predstavo, ga prinesejo s seboj in kontrolirajo potek.
Za repertoar se odloči ravnateljica. Stalno zaposlenih je v Drami 42 (ti sodelujejo tudi pri snemanju filmov, reklam, predavanjih), včasih povabijo še zunanje, tu pa nastopi težava z urnikom. Posamezni igralci včasih vzporedno igrajo v petih različnih predstavah. Ravnateljica mora poskrbeti, da so enakomerno zaposleni. Včasih mora zaradi bolezni ali poškodb kdo vskočiti in se vlogo naučiti v enem dnevu in nastopiti po eni vaji. Režiserji so gostujoči, hišnih od osemdesetih v bistvu ni več. Rok dela ko dramaturg v Drami dve leti.
V času korone so v ekipah pripravljali vse potrebno do premiere, posredovali so stare posnetke, sproti v živo posredovali, igrali pred manj publike (varnostne razdalje). Pri večini pa je manjkalo pravo vzdušje.
Skoraj dve uri druženja sta mimogrede minili, gledališke predstave bomo odslej gledali z drugačnimi očmi, ko bolj poznamo ozadje.
Besedilo: Romana Ivačič.
Fotografije: Romana Ivačič in Bogdan Brilej.
Najprej se je pošalil na svoj račun, češ: nekateri pravijo, da dramaturgi študirajo skupaj z igralci, nimajo pa talenta, da bi stopili na oder. Res je nekaj predmetov pri študijo skupnih, nekateri pa so specialni. Dramaturg skuša na odru uresničiti svojo teorijo skupaj z režiserjem in z igralci. Režiser mora vedeti, kako se bo nekaj zgodilo, dramaturg pa zakaj se bo to zgodilo: dogajanje mora imeti smisel, pokritje. To pomeni stalno preverjanje. Dobro je, da režiser in dramaturg nista ista oseba, čeprav se včasih to zgodi. Dramaturg se sicer aktivno vključuje pri vajah, na neki točki pa se umakne in po določene času postane »zunanje oko« predstave – spremlja potek s stališča igralca in je njen prvi notranji kritik, ki opozarja na nedoslednosti, vsebinske napake … To je lahko tudi zelo boleče: če je dramaturg prepričljiv z argumenti, obvelja njegovo mnenje, glavni pa je režiser. Pomembna je tudi scena, glasba, vloga lektorja za pravo sporočilo – pogovor in dogovor, timsko delo. Predstava naj bi vplivala na vsa čutila. Igralec rabi zgodovino svojega lika, poznati ozadje. Pri tem ima vso strokovna podporo, drugače pa je pri stand-up komediji, ko je vse odvisno od ene osebe. Oboji pa morajo malo testirati publiko in se po možnosti prilagoditi.
Predstava Hrup za odrom zahteva ogromno drila, discipline, obvladovanja prostora v »urejenem kaosu«. Vaje trajajo po dva meseca dvakrat na dan. Čustvene izbruhe je treba včasih podkrepiti s kletvico, da je prikaz bolj življenjski. Moti pa pretiravanje s tem, važen je občutek za mero.
Za dramaturga in režiserja se začne delo že leto pred vajami. Včasih je treba kombinirati dve verziji besedila. Dramaturg pripravi kot urednik tudi gledališki list z zasedbo, s potrebnimi informacijami, v njem je tudi besedilo predstave natiskano v celoti, posnetki pa so z vaje teden dni pred premiero. Nekateri gledalci si naročijo gledališki list pred predstavo, ga prinesejo s seboj in kontrolirajo potek.
Za repertoar se odloči ravnateljica. Stalno zaposlenih je v Drami 42 (ti sodelujejo tudi pri snemanju filmov, reklam, predavanjih), včasih povabijo še zunanje, tu pa nastopi težava z urnikom. Posamezni igralci včasih vzporedno igrajo v petih različnih predstavah. Ravnateljica mora poskrbeti, da so enakomerno zaposleni. Včasih mora zaradi bolezni ali poškodb kdo vskočiti in se vlogo naučiti v enem dnevu in nastopiti po eni vaji. Režiserji so gostujoči, hišnih od osemdesetih v bistvu ni več. Rok dela ko dramaturg v Drami dve leti.
V času korone so v ekipah pripravljali vse potrebno do premiere, posredovali so stare posnetke, sproti v živo posredovali, igrali pred manj publike (varnostne razdalje). Pri večini pa je manjkalo pravo vzdušje.
Skoraj dve uri druženja sta mimogrede minili, gledališke predstave bomo odslej gledali z drugačnimi očmi, ko bolj poznamo ozadje.
Besedilo: Romana Ivačič.
Fotografije: Romana Ivačič in Bogdan Brilej.
