Gornje Brezovo in Žigrski Vrh - 4. 1. 2017
Avtor: Ljubo Motore s posnetki Nevenke Vahtar.
Tokrat smo dogovorjeni ob 10. uri. Na rondoju se nas zbere 20 – z avti do odcepa za Žigrski vrh in pri novo odprti gostilni Kregl – kjer je potem v planu kavica - pustimo avtomobile.
Dan je najprej pokazal malo sonca, ki se je kmalu skrilo in dan je ostal mrzel in potrebno se je ogreti s hojo, ki ni preveč naporna.
Ob gostilni je jelenjad, ki se skriva – le en jelen si nas z zanimanjem ogleduje. Srna pa se pase malo stran.
Vse je v ivju in, ko pridemo više je na travniku podrtija, v kateri je še preša in nekatere druge stare stvari.
Že na začetku poti nas preseneti družba, ki prihaja iz gostilne in jih takoj prepoznamo:
»Joža tuki, Joža tuki!« - prepoznavni zvočni znak. Jožini so že zaključili pohod in tudi ponovoletno druženje.
Na pol poti pa se mi naenkrat zazdi, da se je naša skupina namnožila – a ta skupina nam je prišla naproti. To so skupina Toneta Šeška. Zopet malo poklepetamo.
Povzpnemo se do cerkvice na Žigrskem vrhu, kjer smo tokrat tretjič. Vsakokrat je pot malo drugačna. Na vrhu je razgled na področje od Lisce do Skalice.
Prečimo tudi plinovod, ki nam odpre pogled na Savo. Ker je trenutno še novoletna skakalna turneja, nam pride na misel, da bi se lahko od tu »pognali« v zrak in potem v mislih »merimo«, do kam nas bi odneslo.
Prečkamo cesto na Gornjem Brezovem in se podamo ob železnici po poljski poti. Pri bližnji hiši je popolnoma rdeče drevo in, ko pridemo bliže, vidimo da je to vrsta češmina, polna plodov. Gospodinja, ki nas opazi – znanka iz Lisce – pa nas takoj postreže z medico, čajem in od hčerke spečenimi odličnimi orehovimi rogljički.
Pri Kreglu je gostilna polna, tako se odločimo za kavico v Plusu. Tu pa se Krapeževa jutranja informacija: »Letos sem na novo dedek malemu Tilnu!« - spremeni v prav omamno dišeče palačinke, ki se jih nismo branili.
Druženje smo zaključili ob 14.uri.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar.
Dan je najprej pokazal malo sonca, ki se je kmalu skrilo in dan je ostal mrzel in potrebno se je ogreti s hojo, ki ni preveč naporna.
Ob gostilni je jelenjad, ki se skriva – le en jelen si nas z zanimanjem ogleduje. Srna pa se pase malo stran.
Vse je v ivju in, ko pridemo više je na travniku podrtija, v kateri je še preša in nekatere druge stare stvari.
Že na začetku poti nas preseneti družba, ki prihaja iz gostilne in jih takoj prepoznamo:
»Joža tuki, Joža tuki!« - prepoznavni zvočni znak. Jožini so že zaključili pohod in tudi ponovoletno druženje.
Na pol poti pa se mi naenkrat zazdi, da se je naša skupina namnožila – a ta skupina nam je prišla naproti. To so skupina Toneta Šeška. Zopet malo poklepetamo.
Povzpnemo se do cerkvice na Žigrskem vrhu, kjer smo tokrat tretjič. Vsakokrat je pot malo drugačna. Na vrhu je razgled na področje od Lisce do Skalice.
Prečimo tudi plinovod, ki nam odpre pogled na Savo. Ker je trenutno še novoletna skakalna turneja, nam pride na misel, da bi se lahko od tu »pognali« v zrak in potem v mislih »merimo«, do kam nas bi odneslo.
Prečkamo cesto na Gornjem Brezovem in se podamo ob železnici po poljski poti. Pri bližnji hiši je popolnoma rdeče drevo in, ko pridemo bliže, vidimo da je to vrsta češmina, polna plodov. Gospodinja, ki nas opazi – znanka iz Lisce – pa nas takoj postreže z medico, čajem in od hčerke spečenimi odličnimi orehovimi rogljički.
Pri Kreglu je gostilna polna, tako se odločimo za kavico v Plusu. Tu pa se Krapeževa jutranja informacija: »Letos sem na novo dedek malemu Tilnu!« - spremeni v prav omamno dišeče palačinke, ki se jih nismo branili.
Druženje smo zaključili ob 14.uri.
Zapisnik sestavila Nevenka Vahtar.
