Hospiccafe - Ker vem za smrt, sem zaljubljen v življenje - 5. 11. 2024
Kaj pomeni biti prostovoljec in kaj zaposleni - delo, ki veliko pomeni tistemu, ki je neozdravljivo bolan in svojcem pa tudi tistemu, ki preko Hospica pomaga.
Za naš lepši medsebojni stik so poskrbeli 3 učenci GŠ Sevnica.
Bistvo pomoči je, da oseba zaključi svoje odnose. Ko vse uredi, lahko umre.
Večina jih je vstopila v Hospic kot prostovoljec - zaradi strahu pred smrtjo.
Pri umirajočih, neozdravljivo bolnih več dobiš kot daš. Vidiš, da sam nimaš resnih problemov.
Domovi za starejše poskrbijo za običajno življenje, ne pa tudi za del, ko se je potrebno posloviti in ta del življenja, ki ti je še ostal, lepo in polno preživeti.
Za take osebe se lahko poskrbi tudi doma in da to, kar še želi doživeti brez bolečin.
Mariborska fakulteta dela raziskavo: "Ali veš, kako želiš umreti?"
Tako na podeželju, pa tudi v mestu, si želijo ljudje umreti doma.
Zato si Hospic trudi za sredstva, da bi lahko svojo dejavnost širili in delovali.
20 - 25 jih je stalno zaposlenih. 200 je prostovoljcev. Čez 2000 pa je uporabnikov čez leto.
Za detabuizacijo pa so takšna predavanja, kot je današnje.
Program:
Spremljanje umirajočega in podpiranje žalujočih.
Po diagnozi neozdravljiv - je prvič dilema, kako to povedati bolnemu.
Primer: Po prepoznavi neizogibnega konca, se je gospod spravil s hčerko in družil z vnuki.
Umirajoči še vedno razmišlja, kako so ob tem svojci.
V tem času je prisotna smrt, žalost, a tudi še veliko življenja, veselja.
Treba je živeti do konca. Škoda je, če samo umiraš. Tako za umirajočega, kot za domače je pomembno, da to, kar lehko lepega še živiš, ne izgubiš.
"Kako, na kak način podpiramo? Smo zagovorniki pravic umirajočih." Trudijo se prepoznati potrebe in želje uporabnika.
Iti na stranišče je zelo pomembno opravilo - samostojnost. Ispolnitev še zadnjih želj in stikov:
Najmlajša 6 letna deklica (četrtek) - mama samohranilka: "Ob 6. pride mmica - pranje las po urniku (tako si je stisko reševala mama, hčerki pa je bilo to muka). Tako mu reče: "Pridi spet v četrtek!" - saj je zato mamica izpustila pranje njenih sedaj neobstoječih las. Kaže se stiska na obeh straneh.
Pomembno je, kako dodajamo dnevom "Življenje". Ob smrti res ni več potrebna skrb za sladkor, holesterol ali kaj drugega - to postane popolnoma nebistveno.
On je uspel v Ljubljani organizirati "izlet na kavo" s Kavalirjem.
Uporabnike spremljajo tudi v domu upokojencev. Največje zadovoljstvo je potem, da je to dobro za uporabnika.
Žalovanje čez 3 leta je že bolezensko in je potrebna pomoč psihiatra. 1 leto je normalna doba.
Besedilo in posnetki: Nevenka Vahtar.
Za naš lepši medsebojni stik so poskrbeli 3 učenci GŠ Sevnica.
Bistvo pomoči je, da oseba zaključi svoje odnose. Ko vse uredi, lahko umre.
Večina jih je vstopila v Hospic kot prostovoljec - zaradi strahu pred smrtjo.
Pri umirajočih, neozdravljivo bolnih več dobiš kot daš. Vidiš, da sam nimaš resnih problemov.
Domovi za starejše poskrbijo za običajno življenje, ne pa tudi za del, ko se je potrebno posloviti in ta del življenja, ki ti je še ostal, lepo in polno preživeti.
Za take osebe se lahko poskrbi tudi doma in da to, kar še želi doživeti brez bolečin.
Mariborska fakulteta dela raziskavo: "Ali veš, kako želiš umreti?"
Tako na podeželju, pa tudi v mestu, si želijo ljudje umreti doma.
Zato si Hospic trudi za sredstva, da bi lahko svojo dejavnost širili in delovali.
20 - 25 jih je stalno zaposlenih. 200 je prostovoljcev. Čez 2000 pa je uporabnikov čez leto.
Za detabuizacijo pa so takšna predavanja, kot je današnje.
Program:
Spremljanje umirajočega in podpiranje žalujočih.
Po diagnozi neozdravljiv - je prvič dilema, kako to povedati bolnemu.
Primer: Po prepoznavi neizogibnega konca, se je gospod spravil s hčerko in družil z vnuki.
Umirajoči še vedno razmišlja, kako so ob tem svojci.
V tem času je prisotna smrt, žalost, a tudi še veliko življenja, veselja.
Treba je živeti do konca. Škoda je, če samo umiraš. Tako za umirajočega, kot za domače je pomembno, da to, kar lehko lepega še živiš, ne izgubiš.
"Kako, na kak način podpiramo? Smo zagovorniki pravic umirajočih." Trudijo se prepoznati potrebe in želje uporabnika.
Iti na stranišče je zelo pomembno opravilo - samostojnost. Ispolnitev še zadnjih želj in stikov:
Najmlajša 6 letna deklica (četrtek) - mama samohranilka: "Ob 6. pride mmica - pranje las po urniku (tako si je stisko reševala mama, hčerki pa je bilo to muka). Tako mu reče: "Pridi spet v četrtek!" - saj je zato mamica izpustila pranje njenih sedaj neobstoječih las. Kaže se stiska na obeh straneh.
Pomembno je, kako dodajamo dnevom "Življenje". Ob smrti res ni več potrebna skrb za sladkor, holesterol ali kaj drugega - to postane popolnoma nebistveno.
On je uspel v Ljubljani organizirati "izlet na kavo" s Kavalirjem.
Uporabnike spremljajo tudi v domu upokojencev. Največje zadovoljstvo je potem, da je to dobro za uporabnika.
Žalovanje čez 3 leta je že bolezensko in je potrebna pomoč psihiatra. 1 leto je normalna doba.
Besedilo in posnetki: Nevenka Vahtar.
