Predstavitev članice Ivane Vilčnik - 16. 4. 2024
Ivanka Vilčnik - predstavitev članice, ki je bila pobudnik, da se je začelo razmišljati o Tretji univerzi tudi v Sevnici.
Takrat je bila še aktivno zaposlana. šla si je pogledati že obstoječ U3 v Trebnjem in dobila osnovne informacije tudi od prijateljic iz Velenja, kako to izpeljati tudi v Sevnici. Najprej v Sevnici ni našla osebe za to aktivnost. Takrat pa se je upokojila Jazbec Marija, sprejela vabilo in poiskala sodelavce. Moja pripomba - takoj smo v Lisci vsi pred upokojitvijo že dobili vabilo, naj se U3 pridružimo. Marija je takoj vključila Srednjo šolo Sevnica in Alenko Žuraj Balog. Tako je tudi našla prve prostore za delovanje U3.
Zadovoljna je z našim delovanjem, čeprav nas je trenutno manj. Navdušujejo jo tudi izleti z vlakom - Krožek vrednot - Romana in Na lepše - Jelka. Čuti, da to živi med članstvom. Prepričana je, da bi moralo članstvo s svojimi idejami, novostmi še bilj podpreti delovanje U3, da se razvija in nadgrajuje.
Zapojemo pesmico - himno U3 - Romana vedno najde znano melodijo in priložnostni tekst.
Ivanka je očeta izgubila v Dachau. Živela na kmetiji (16 ha) z babico, mamo, sestro. Za "štibre" - davek so prodajali domače pridelke. lačni niso bili. Mama je dobro kuhala.
Hodila je v OŠ Sevnica - 5 km peš in ob šolski torbi še nosila kanglico mleka za prodajo. po OŠ je hotela ostati doma, a je mama hotela, da nadaljuje šolanje. Vedno se je vključevala v obšolske dejavnosti. naredila strojepisni tečaj, igrala klavir. Služila je že v srednji šoli. "Tudi najhujše mine" - je zapisala na eno od fotografij. Predčasno zaključila ocene, da je šla v Kraljevico v otroško kolonijo za vodičko. Tudi druge stvari je delala, da si je zaslužila za oblačila, saj je še rasla in jih je morala dobiti večja. Hotela je študirati psihologijo, a za to ni dobila štipendjie. Pri Lisci jo je dobila za študij socialne delavke in se 1966 tudi zaposlila v Lisci, kjer pa ne ona ne v Lisci niso v začetku vedeli, kaj naj pravzaprav počne. 1968 se je poročila in dobila 2 otroka.
Skozi študij se je naučila, kaj je preventivno delo in kaj skupinsko delo. Telovadba v pisarnah in proizvodnji (tega se tudi sama spominjam - 10 min. - po zvočniku vodena vadba, pozneje je v vsakem oddelku nekdo vodil vadbo). Delala največ na standardu delavcev: krediti, stanovanja (veliko priseljenih v Sevnico). Veliko mladih se je zaposlovalo. Delavci tudi od drugod - pa so bili domačini jezni, a delavce od drugod si moral prenočiti.
Ko so doma naredili firmo, je zapustila Lisco, saj je bilo doma veliko dela.
v domačem Chemcolor je bila istočasno direktor in snažilka - če je bilo to potrebno.
Slike iz oblertnic, priznanj v Lisci in direktorji Viljem Glas, Vojko Dvojmoč, Senica Štefan in občini županja Breda Mijovič).
V domači firmi se je morala ubadati tudi z neplačevanjem računov, iskanjem kompenzacij, da se je hitreje prišlo do nepoplačanih sredstev.
Skrb za slovenski jezik ji je pomembna. Do tujk je zelo kritična, jih je res preveč. Da je slovenska beseda obstala je šlo preveč življenj, da bi sedaj to zanemarili. Kritična do serije "Skrito v raju". Upravičen je strah " . . .če bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?!" - Boris Kopitar.
Rojstne dneve ima kar 3. mama jo je rodila zvečer 24.5., rojstvo so prijavili naslednji dan in je matičar zapisal 25.5. (na kar je bila kar ponosna - saj je to Dan mladosti!) Ko je šla odrasla po rojstni list, pa je bilo na njem napisano 26.5.
Ifeel Slovenija - slovenski inštitut - mi povzemamo tudi tujke, ki niso napisane v nobenem jeziku. Rešitev je le ena - da postanemo bolj kritični do nečistoč v materinem jeziku.
Skušala je reševati tudi problem s svečami - žal ne preveč uspešno.
Sožalnice naj bi bile ob vsakem pogrebu. lahko bi bil tudi prispevek za določeno organizacijo. Predlagala je tudi sožalnice, kjer bi lahko vsaj izbral že vpisane žiro račune, kam namenja denar - prostovoljni prispevek. Za take akcije je potrebna komunikacija. Če je dobra komunikacija, se lahko reši obromno problemov, kar smo se lahko naučili od staršev. Sedaj pa se mič ne ve preko mobijev, saj se ne doživi celovita čustva, ki pogovor spremljajo.
Omeni zgodbo iz Nedeljskega - nekdo se prepira po mobijo - pa nekdo iz kroga "poslušalcev" pokomentira: "Daj na zvočnik, da bomo potem lahko ocenili, kdo ima v prepiru prav!"
Kod mlada marsikaj tega ni razumela, sedaj razume.
Po zlomu hrbtenice - kako se razbremeniti - je telovadbo opustila.
Znani rek: "Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal!" o tem in telovadbi bo morala razmisliti - ne se zapustiti.
Družina - sin in hči in 5 vnukinj in vnuk, ki z veseljem poje slovenske pesmi. Najlepši del življenja je druženje z vnuki.
Še zahvala, da se je ustanovila U3 in da je povedala svojo zgodbo.
Zapisala povzetek
Nevenka Vahtar
Takrat je bila še aktivno zaposlana. šla si je pogledati že obstoječ U3 v Trebnjem in dobila osnovne informacije tudi od prijateljic iz Velenja, kako to izpeljati tudi v Sevnici. Najprej v Sevnici ni našla osebe za to aktivnost. Takrat pa se je upokojila Jazbec Marija, sprejela vabilo in poiskala sodelavce. Moja pripomba - takoj smo v Lisci vsi pred upokojitvijo že dobili vabilo, naj se U3 pridružimo. Marija je takoj vključila Srednjo šolo Sevnica in Alenko Žuraj Balog. Tako je tudi našla prve prostore za delovanje U3.
Zadovoljna je z našim delovanjem, čeprav nas je trenutno manj. Navdušujejo jo tudi izleti z vlakom - Krožek vrednot - Romana in Na lepše - Jelka. Čuti, da to živi med članstvom. Prepričana je, da bi moralo članstvo s svojimi idejami, novostmi še bilj podpreti delovanje U3, da se razvija in nadgrajuje.
Zapojemo pesmico - himno U3 - Romana vedno najde znano melodijo in priložnostni tekst.
Ivanka je očeta izgubila v Dachau. Živela na kmetiji (16 ha) z babico, mamo, sestro. Za "štibre" - davek so prodajali domače pridelke. lačni niso bili. Mama je dobro kuhala.
Hodila je v OŠ Sevnica - 5 km peš in ob šolski torbi še nosila kanglico mleka za prodajo. po OŠ je hotela ostati doma, a je mama hotela, da nadaljuje šolanje. Vedno se je vključevala v obšolske dejavnosti. naredila strojepisni tečaj, igrala klavir. Služila je že v srednji šoli. "Tudi najhujše mine" - je zapisala na eno od fotografij. Predčasno zaključila ocene, da je šla v Kraljevico v otroško kolonijo za vodičko. Tudi druge stvari je delala, da si je zaslužila za oblačila, saj je še rasla in jih je morala dobiti večja. Hotela je študirati psihologijo, a za to ni dobila štipendjie. Pri Lisci jo je dobila za študij socialne delavke in se 1966 tudi zaposlila v Lisci, kjer pa ne ona ne v Lisci niso v začetku vedeli, kaj naj pravzaprav počne. 1968 se je poročila in dobila 2 otroka.
Skozi študij se je naučila, kaj je preventivno delo in kaj skupinsko delo. Telovadba v pisarnah in proizvodnji (tega se tudi sama spominjam - 10 min. - po zvočniku vodena vadba, pozneje je v vsakem oddelku nekdo vodil vadbo). Delala največ na standardu delavcev: krediti, stanovanja (veliko priseljenih v Sevnico). Veliko mladih se je zaposlovalo. Delavci tudi od drugod - pa so bili domačini jezni, a delavce od drugod si moral prenočiti.
Ko so doma naredili firmo, je zapustila Lisco, saj je bilo doma veliko dela.
v domačem Chemcolor je bila istočasno direktor in snažilka - če je bilo to potrebno.
Slike iz oblertnic, priznanj v Lisci in direktorji Viljem Glas, Vojko Dvojmoč, Senica Štefan in občini županja Breda Mijovič).
V domači firmi se je morala ubadati tudi z neplačevanjem računov, iskanjem kompenzacij, da se je hitreje prišlo do nepoplačanih sredstev.
Skrb za slovenski jezik ji je pomembna. Do tujk je zelo kritična, jih je res preveč. Da je slovenska beseda obstala je šlo preveč življenj, da bi sedaj to zanemarili. Kritična do serije "Skrito v raju". Upravičen je strah " . . .če bo moj vnuk še pel slovenske pesmi?!" - Boris Kopitar.
Rojstne dneve ima kar 3. mama jo je rodila zvečer 24.5., rojstvo so prijavili naslednji dan in je matičar zapisal 25.5. (na kar je bila kar ponosna - saj je to Dan mladosti!) Ko je šla odrasla po rojstni list, pa je bilo na njem napisano 26.5.
Ifeel Slovenija - slovenski inštitut - mi povzemamo tudi tujke, ki niso napisane v nobenem jeziku. Rešitev je le ena - da postanemo bolj kritični do nečistoč v materinem jeziku.
Skušala je reševati tudi problem s svečami - žal ne preveč uspešno.
Sožalnice naj bi bile ob vsakem pogrebu. lahko bi bil tudi prispevek za določeno organizacijo. Predlagala je tudi sožalnice, kjer bi lahko vsaj izbral že vpisane žiro račune, kam namenja denar - prostovoljni prispevek. Za take akcije je potrebna komunikacija. Če je dobra komunikacija, se lahko reši obromno problemov, kar smo se lahko naučili od staršev. Sedaj pa se mič ne ve preko mobijev, saj se ne doživi celovita čustva, ki pogovor spremljajo.
Omeni zgodbo iz Nedeljskega - nekdo se prepira po mobijo - pa nekdo iz kroga "poslušalcev" pokomentira: "Daj na zvočnik, da bomo potem lahko ocenili, kdo ima v prepiru prav!"
Kod mlada marsikaj tega ni razumela, sedaj razume.
Po zlomu hrbtenice - kako se razbremeniti - je telovadbo opustila.
Znani rek: "Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal!" o tem in telovadbi bo morala razmisliti - ne se zapustiti.
Družina - sin in hči in 5 vnukinj in vnuk, ki z veseljem poje slovenske pesmi. Najlepši del življenja je druženje z vnuki.
Še zahvala, da se je ustanovila U3 in da je povedala svojo zgodbo.
Zapisala povzetek
Nevenka Vahtar