Študenti U3 jo mahnejo na izlet v Kozjanski park
Lep pozdrav vsem. Kaj naj rečem? Srečna, vesela in ponosna sem, da ste izbrali za današnji izlet relacijo, ki me spominja na moja najlepša leta, otroška, šolska in mladostna leta. Tako kot nekoč, tako je tudi danes. Vidite lahko lepo pokrajino s skrbno obdelanimi njivami, travniki, sadovnjaki in vinogradi. Vse to zmorejo veseli, prijazni in delovni ljudje.
Ko pridemo na Senovo, se z veseljem spominjam naše osnovne šole. Zelo radi smo hodili v šolo, se pridno učili, prosti čas pa z raznimi igricami popestrili in v oblakih kovali mavrične sanje za prihodnost. Učitelje smo zelo spoštovali in upoštevali njihove nasvete.
Senovo je bilo zelo poznano tudi po Rudniku rjavega premoga. Veliko domačinom, pa tudi priseljencem je nudil zaposlitev in kruh za preživetje. V stavbah, ki so jih zgradili, so vzajemno živeli knapi in njihove vodje z družinami. V teh stavbah so živele tudi učiteljice, katerim sem po opravljeni nižji gimnaziji v prostem času hodila prat perilo. Takrat je bilo to še ročno delo. V kleti so imeli velik kotel za segrevanje in kuhanje belega perila. Za lepo oprano perilo je bil poznan prašek Radion. Z veseljem sem perilo obešala na vrvico in ga občudovala, občudovali so ga tudi stanovalci in mi laskali z besedami: Radion pere sam, če so Maričine roke zraven. Za opravljeno delo sem dobila lepo plačilo in kakšno oblačilo, ki sem ga z veseljem nosila.
Mimo Senovega nas pot odpelje tudi na Bohor, kjer stoji planinska koča. Naj vas spomnim, da je v njej več let pripravljala okusne prigrizke Sevničanka Katica Marc.
Ko pa na koncu Senovega zavijemo desno v hrib, nas pot popelje v najlepšo vasico v občini Krško - vasico Mali Kamen. Tukaj ob cesti je moja rojstna hišica, ki je moji družini dajala zavetje in vsakdanjo življenjsko popotnico. Tudi studenček, katerega sem vam že na predavanju U3 predstavila, je tukaj v bližini. Tukaj so se srečevale mame, ko so s škafi in brentami prihajale po vodo. Nad studenčkom je križ, na katerem Jezušček z roko podpira svojo glavo in študira, kdaj je Mali Kamen nastal. Čuval je našo družinico in nas spremljal na vseh poteh.
Mnogi smo se razselili na različne strani sveta, zato se mi je pred 20 leti porodila ideja, da se otroška družina zopet najde na tem mestu in obudi spomine na te prijetne čase. S pomočjo prijateljice, ki je delala na Matičnem uradu Senovo, smo dobili podatke in na naslove poslali vabila, na katera se je odzvalo 79 Malkamlanov. Mnogi se med sabo nismo videli več let in se sploh nismo prepoznali. Druženje je bilo enkratno. Ob stisku rok so se v očeh zalesketale solze in sploh ni bilo važno ali je roka žuljava in zgarana, kajti prav lepo so se ujemale s tisto iz mesta. Izmenjali smo si na stotino vprašanj, na katere odgovor so bili le lepi spomini. V srcih smo bili bogatejši za spoznanje, da smo preživeli lep trenutek, ki nam je vlil nove moči za preživljanje vsakdanjika.
Rada bi vas spomnila na nekatere, ki so iz teh krajev, žal že pokojni, a so našli zaposlitev v Sevnici in bili priznani v gospodarskem in družbenem dogajanju. To je bil direktor tovarne Konfekcija Jutranjka Karel Vehovar, pa njegov prijatelj Maks Zemljak. Poznan je bil tudi trgovec Ivan Kangler, pa Ivan Prus. Ponosna pa sem na našo najstarejšo Malkamlanko Justiko Polanec, ki šteje že krepkih 97 let, pa mi še vsak teden zapoje pesmico: Sem deklica mlada vesela, sem iz Malega Kamna doma in sapca malkamlanska mi pihlja.
Veseli danes bodimo tudi mi vsi, saj se peljemo prijetnim doživljajem naproti.
PS.: Res je bilo prijetno, enkratno in nepozabno.
Sevnica, november 2015
Marica Deželak
Ko pridemo na Senovo, se z veseljem spominjam naše osnovne šole. Zelo radi smo hodili v šolo, se pridno učili, prosti čas pa z raznimi igricami popestrili in v oblakih kovali mavrične sanje za prihodnost. Učitelje smo zelo spoštovali in upoštevali njihove nasvete.
Senovo je bilo zelo poznano tudi po Rudniku rjavega premoga. Veliko domačinom, pa tudi priseljencem je nudil zaposlitev in kruh za preživetje. V stavbah, ki so jih zgradili, so vzajemno živeli knapi in njihove vodje z družinami. V teh stavbah so živele tudi učiteljice, katerim sem po opravljeni nižji gimnaziji v prostem času hodila prat perilo. Takrat je bilo to še ročno delo. V kleti so imeli velik kotel za segrevanje in kuhanje belega perila. Za lepo oprano perilo je bil poznan prašek Radion. Z veseljem sem perilo obešala na vrvico in ga občudovala, občudovali so ga tudi stanovalci in mi laskali z besedami: Radion pere sam, če so Maričine roke zraven. Za opravljeno delo sem dobila lepo plačilo in kakšno oblačilo, ki sem ga z veseljem nosila.
Mimo Senovega nas pot odpelje tudi na Bohor, kjer stoji planinska koča. Naj vas spomnim, da je v njej več let pripravljala okusne prigrizke Sevničanka Katica Marc.
Ko pa na koncu Senovega zavijemo desno v hrib, nas pot popelje v najlepšo vasico v občini Krško - vasico Mali Kamen. Tukaj ob cesti je moja rojstna hišica, ki je moji družini dajala zavetje in vsakdanjo življenjsko popotnico. Tudi studenček, katerega sem vam že na predavanju U3 predstavila, je tukaj v bližini. Tukaj so se srečevale mame, ko so s škafi in brentami prihajale po vodo. Nad studenčkom je križ, na katerem Jezušček z roko podpira svojo glavo in študira, kdaj je Mali Kamen nastal. Čuval je našo družinico in nas spremljal na vseh poteh.
Mnogi smo se razselili na različne strani sveta, zato se mi je pred 20 leti porodila ideja, da se otroška družina zopet najde na tem mestu in obudi spomine na te prijetne čase. S pomočjo prijateljice, ki je delala na Matičnem uradu Senovo, smo dobili podatke in na naslove poslali vabila, na katera se je odzvalo 79 Malkamlanov. Mnogi se med sabo nismo videli več let in se sploh nismo prepoznali. Druženje je bilo enkratno. Ob stisku rok so se v očeh zalesketale solze in sploh ni bilo važno ali je roka žuljava in zgarana, kajti prav lepo so se ujemale s tisto iz mesta. Izmenjali smo si na stotino vprašanj, na katere odgovor so bili le lepi spomini. V srcih smo bili bogatejši za spoznanje, da smo preživeli lep trenutek, ki nam je vlil nove moči za preživljanje vsakdanjika.
Rada bi vas spomnila na nekatere, ki so iz teh krajev, žal že pokojni, a so našli zaposlitev v Sevnici in bili priznani v gospodarskem in družbenem dogajanju. To je bil direktor tovarne Konfekcija Jutranjka Karel Vehovar, pa njegov prijatelj Maks Zemljak. Poznan je bil tudi trgovec Ivan Kangler, pa Ivan Prus. Ponosna pa sem na našo najstarejšo Malkamlanko Justiko Polanec, ki šteje že krepkih 97 let, pa mi še vsak teden zapoje pesmico: Sem deklica mlada vesela, sem iz Malega Kamna doma in sapca malkamlanska mi pihlja.
Veseli danes bodimo tudi mi vsi, saj se peljemo prijetnim doživljajem naproti.
PS.: Res je bilo prijetno, enkratno in nepozabno.
Sevnica, november 2015
Marica Deželak