Jelovo - 11. 4. 2018
Iz Sevnice se jih pripelje 12 – Janko in Nevenka pa z današnjim vodičem Janezom Sotlarjem počakamo na Radeški tržnici.
Ob 8.30 se napotimo proti radeškemu kamnolomu, kjer so prejšnja leta imeli mladinci svoje koncerte. Cik – cak pot se hitro dviguje. Odločimo se za grapo med Starim gradom in Svinjskim rtom, tako je vzpon res hiter in kmalu na Radeče gledamo z višine.
Srečamo domačina, ki obrezuje drevje in se na kratko ustavimo na enem kratkem.
Ker smo se že odločili za to pot, se potem povzpnemo še na sam rt, kjer se razgled res lepo odpre. Žal pa meglica ne dovoli ravno lepih fotografij. Tu nas že prestreže klic ključarja cerkve, da nima preveč časa in naj se podvizamo. Tako pohitimo po bližnjici proti cerkvici. Ta pot je na zadnji – severni strani hriba in daje pogled na Zidani most. Ker smo v torek poslušali županovo razlago 3. osi skozi Zidani most, si to skušamo tu predstavljati na terenu.
Prišli smo dovolj visoko, a sedaj – ko hitimo – je ta pot do cerkvice kar naenkrat »raztegnjena«. Ustavljajo pa nas tudi lepi šopki predvsem jetrnika in tudi vijolic in trobentic.
Pri cerkvici svete Katarine pa malo počakamo, da se ključar pripelje z mopedom.
Najprej prisluhnemo mitu, da je cerkvica nekoč stala na Wecovem travniku nasproti Zidanega mosta. Tam pa je morala poslušati preklinjanje splavarjev in se je eno noč cerkvica prestavila na sedanjo lokacijo. Stopnice, ki so vodile v cerkev, da so ostale spodaj in so še sedaj tam. Da pa so bili zjutraj pri cerkvi tudi voli, ki so bili čisto prepoteni.
Cerkvica je stara. Pred približno dvema letoma so jo obnovili. Okrog cerkve so naredili dodatne temelje. Drenaže niso smeli narediti, ker ta kamen potrebuje naravno vlago, da se ne drobi. Notri pa so ostanki fresk iz dveh obdobij – tako so vidne delno ene in druge. Nekoč je imela cerkev raven strop, sedaj je obokan. Zanimiv je tudi vhod, ko se v cerkvi moraš v ladjo spustiti po nekaj stopnicah.
Malo naprej je še pastirska kapelica pod cerkvijo sedaj v gozdu – nekoč na pašniku. Tu so bili travniki in vinogradi. Na zgornji strani ceste pa je v skali kapelica – to je postavil možak, ki se mu je sanjalo, da jo mora tam postaviti.
Gremo še malo naprej in imamo pogled iz vasi Zavrate na Gore in Savo. Od cerkvice pa se je videlo od Zidanega mosta bolj proti Radečam in na Pleš in Kincel.
Od tu se delno vrnemo po isti poti in potem zavijemo na Stari grad, kar je najkrajša pot, saj smo pohod časovno že dosti raztegnili.
Kljub meglici je toplo in sončno.
Zaključili ob 13.35 Pr' Veseljak - Savus ob kavi in družbi Vinka, ki se nam je z Ljubom in Bogdanom pridružil ob zaključku njihovega pohoda.
Naslednjič je v planu iz Radeč - do ribogojnice v Zagradu in potok Pihovc – do izvira in h kaskadam, kjer »piha iz hriba« voda.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irenini podatki za hojo: 18.317 korakov, 10 km 74 m, 3 ure 12 minut, 635 porabljenih kalorij.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Ob 8.30 se napotimo proti radeškemu kamnolomu, kjer so prejšnja leta imeli mladinci svoje koncerte. Cik – cak pot se hitro dviguje. Odločimo se za grapo med Starim gradom in Svinjskim rtom, tako je vzpon res hiter in kmalu na Radeče gledamo z višine.
Srečamo domačina, ki obrezuje drevje in se na kratko ustavimo na enem kratkem.
Ker smo se že odločili za to pot, se potem povzpnemo še na sam rt, kjer se razgled res lepo odpre. Žal pa meglica ne dovoli ravno lepih fotografij. Tu nas že prestreže klic ključarja cerkve, da nima preveč časa in naj se podvizamo. Tako pohitimo po bližnjici proti cerkvici. Ta pot je na zadnji – severni strani hriba in daje pogled na Zidani most. Ker smo v torek poslušali županovo razlago 3. osi skozi Zidani most, si to skušamo tu predstavljati na terenu.
Prišli smo dovolj visoko, a sedaj – ko hitimo – je ta pot do cerkvice kar naenkrat »raztegnjena«. Ustavljajo pa nas tudi lepi šopki predvsem jetrnika in tudi vijolic in trobentic.
Pri cerkvici svete Katarine pa malo počakamo, da se ključar pripelje z mopedom.
Najprej prisluhnemo mitu, da je cerkvica nekoč stala na Wecovem travniku nasproti Zidanega mosta. Tam pa je morala poslušati preklinjanje splavarjev in se je eno noč cerkvica prestavila na sedanjo lokacijo. Stopnice, ki so vodile v cerkev, da so ostale spodaj in so še sedaj tam. Da pa so bili zjutraj pri cerkvi tudi voli, ki so bili čisto prepoteni.
Cerkvica je stara. Pred približno dvema letoma so jo obnovili. Okrog cerkve so naredili dodatne temelje. Drenaže niso smeli narediti, ker ta kamen potrebuje naravno vlago, da se ne drobi. Notri pa so ostanki fresk iz dveh obdobij – tako so vidne delno ene in druge. Nekoč je imela cerkev raven strop, sedaj je obokan. Zanimiv je tudi vhod, ko se v cerkvi moraš v ladjo spustiti po nekaj stopnicah.
Malo naprej je še pastirska kapelica pod cerkvijo sedaj v gozdu – nekoč na pašniku. Tu so bili travniki in vinogradi. Na zgornji strani ceste pa je v skali kapelica – to je postavil možak, ki se mu je sanjalo, da jo mora tam postaviti.
Gremo še malo naprej in imamo pogled iz vasi Zavrate na Gore in Savo. Od cerkvice pa se je videlo od Zidanega mosta bolj proti Radečam in na Pleš in Kincel.
Od tu se delno vrnemo po isti poti in potem zavijemo na Stari grad, kar je najkrajša pot, saj smo pohod časovno že dosti raztegnili.
Kljub meglici je toplo in sončno.
Zaključili ob 13.35 Pr' Veseljak - Savus ob kavi in družbi Vinka, ki se nam je z Ljubom in Bogdanom pridružil ob zaključku njihovega pohoda.
Naslednjič je v planu iz Radeč - do ribogojnice v Zagradu in potok Pihovc – do izvira in h kaskadam, kjer »piha iz hriba« voda.
Zapisala Nevenka Vahtar
Irenini podatki za hojo: 18.317 korakov, 10 km 74 m, 3 ure 12 minut, 635 porabljenih kalorij.
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Študijski krožek Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: 12 se nas zbere na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica) in s tremi avtomobili se odpeljemo v Radeče, kjer nas čakajo še Nevenka in Janko ter vodnik Janez Sotlar.
Parkiramo pred trgovino, čeprav nam je Nevenka "rezervirala" prostor pred tržnico, ki je zelo lepo urejena, ampak ob tem času prazna, ker dela predvsem v soboto dopoldne. Seveda ne moremo spregledati spomenika iz leta 1952 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, bronaste dele je izdelal kipar Vladimir Stoviček, na pomen narodnoosvobodilnega boja pa spominjajo Kajuhovi verzi.
Že hodimo mimo farne cerkve svetega Petra, ki so jo pozidali v letih 1910 in 1911 v neobaročnem slogu. Sicer pa zgodovina župnije sega v 14. stoletje, na mestu današnje cerkve je stala cerkev že v obdobju pozne romanike, leta 1618 so jo renesančno prenovili in dozidali. Od te kamnite gotske cerkve z lesenim zvonikom je ostala današnja zimska kapela.
Na Starograjski ulici stoji tudi Dvorec Turn iz 16. stoletja, ki so ga številni lastniki prezidavali in preurejali. Danes je kot stanovanjska hiša pod spomeniškim varstvom. Na njem ni mogoče prezreti grba grofa Gutmannsthal-Benvenuti, ki je leta 1860 poskrbel za enovito zunanjo podobo stavbe. Grobna kapela te družine stoji na radeškem pokopališču. Sicer pa so nekatere hiše v tej ulici obnovljene, druge zapuščene in vzbujajo veliko spominov.
Občudujemo zeleno barvo Save in brsteče rastje okrog nje, pogled pa se nam ustavi na starem železniškem mostu. V virih lahko preberemo:
Drugi najdaljši kovičen most v Evropi, ki se v enem loku elegantno pne preko Save. Krajevna turistična znamenitost, sprehajalna pot ter prostor za postanek in razmislek.
Zeleno obarvan železni most, zgrajen leta 1894, je viden že na daleč. Pred mestom se v enem samem elegantnem loku pne preko reke Save in privablja radovedne poglede potnikov z vlaka ali s ceste. Danes tehniški spomenik, namenjen le še pešcem in kolesarjem, nekoč pa edina prometna povezava med Štajersko in Kranjsko.
Ob sami izgradnji je bil ta izjemni gradbeno-tehniški dosežek tretji največji most na področju tedanje Avstro-Ogrske, dokončan pa je bil v rekordnih enajstih mesecih. Nima podpornih nosilcev, dolg je 84, širok 6 metrov, njegova nosilnost pa je 12 ton. Celotna konstrukcija je zgrajena iz valjanih železnih profilov, njegova posebnost je tudi, da so vsi spoji med seboj kovičeni. Vozišče je bilo narejeno iz hrastovih plohov.
Ko so v Radečah zgradili nov železobetonski most, je stari most dobil povsem novo vlogo – postal je krajevna turistična znamenitost, sprehajalna pot ter prostor za postanek in razmislek.
Janko nam razloži, da je na eni strani most vpet v brežino preko valjev - zaradi raztezanja. Postojimo ob izviru vode, ugotovimo, da je voda mokra in hladna, potem pa se napotimo navkreber po ozki poti do nekdanjega kamnoloma. Tu je prijeten prostor za prireditve, ki pa ga kazijo odpadki: vmes je tudi še dobro ohranjena straniščna školjka.
Vzpenjamo se po stezi med cvetjem, zanimivimi drevesi, vodnimi viri in končno pridemo na plano v naselju Prnovše. Pri hiši številka enajst občudujemo razgled, klepetamo z gospodarjem, ki nam ponudi "ta kratkega", potem pa se pogovorimo še z dvema pohodnicama in takoj dobimo nekaj novih idej za pohode.
Čeprav je treba malo skreniti z osnovne poti, obiska Svinjske r'iti ni zamuditi. Tisti gospodje v kravatah, ki jih je bilo ob tem izrazu malo sram, so sicer nekako izsilili ime Svinjski rt, ampak domačini že vedo, kako in kaj. Maks Škarget je v komentarju na Facebook-u jasno povedal, kako se imenuje ta razgledna točka. V eni kitici "pesnitve" Velika soireja iz leta 1952 je zapisano:
Lord nad lordi – Raymond, Georg, ki nosi v hlačah smrekov storž,
kjer se pije, on je tam, lord presvetli Hermanngham.
Na svojem gradu Swinsky rithy, kjer sodi z vinom so naliti,
prireja slavne požrtije, tam se šnops in vino pije,
tam je raj za krokarije in druge take kozlarije.
No, tega zapisa (Swinsky rithy) bi bili v sedanjem času gotovo veseli vsi tisti, ki bi želeli vse slovensko poangležiti. Zaviti pa je treba proti temu razgledišču na 490 metrih nadmorske višine z nekaj klopcami in hiško Radiomaterskega društva pri kapelici, s katero je povezana zanimiva zgodba. Ko je šel nekoč možakar mimo nje, se je pohecal in rekel Marijinemu kipu: "Ti si pa gotovo utrujena, ko že tako dolgo stojiš." In je kip postavil na glavo. Dejstvo pa je, da se mu je ravno v tistem trenutku utopil sin.
Pot nadaljujemo mimo nekaj vodnih zajetij, veliko je modrih oči jetrnika, številne so vijolice in ponekodtrobentice, tevje. Skozi debla dreves se nam v dolini kaže Zidani Most s svojim mostovi in izlivom Savinje v Savo, pa tudi že cerkev svete Katarine na nasprotnem pobočju.
Pod prvimo hišami vasi Jelovo se nam odpre pogled na drugo stran - na Žebnik z okolico. Naselje ima okrog 150 prebivalcev (skupaj z naseljem Zavrate prav toliko volilnih opravičencev), mladi se vračajo, obnavljajo in gradijo nove hiše. Grajska gospoda je baje včasih oznanila: "je lov", ko so odhajali sem lovit, in od tod ime. Še danes je mogoče v širnih gozdovih naokrog zaslediti celo medveda. Zdaj pa je pogled na Zidani Most še lepši.
Cerkev svete Katarine (egipčanska devica ter mučenka in svetnica: 282 - 307) stoji malo ven iz Jelovega, bliže vasi Zavrate. Po legendi naj bi prvotno stala na travniku ob Savi, kjer so mimo vozili splavarji in na veliko preklinjali. Zato se je lepega dne premaknila v hrib, ostale so samo stopnice. Pri premaknjeni stavbi v hribu pa so našli par prepotenih volov, ki naj bi jo spravili sem. Pred kratkim so jo restavrirali in pazili, da so delali vse pod budnimi očmi Spomeniškega varstva. Domačin Franci Karlovšek nam vse natančno razloži: stavba je v osnovi poznoromanska, večkrat so kaj prezidali in prizidali, v 18. stoletju je bila povišana in obokana. Na severni strani sta dva sloja fresk iz različnih obdobij, starejše so poznogotske. Oltar je iz obdobja baroka in kipe so večkrat obnavljali ter barvali, v osnovi so bili pozlačeni. Dekorativna poslikava sten je iz leta 1924. Problem v cerkvi je vlaga, ima pa tudi dve vezi zaradi poškodb ob zavezniškem bombardiranju Zidanega Mosta med drugo svetovno vojno. Zanimivo je tudi, da je cerkev pod cesto in od glavnega vhoda vodijo stopnice navzdol v cerkveno ladjo. Cerkev tudi nima elektrike in v lestencih so navadne sveče.
Ob cesti proti Zavratom je v skali kapelica in spodaj na jasi še ena - pastirska. Od tod poteka enkrat na leto procesija do cerkve. Mi se fotografiramo pred kapelico, potem pa nadaljujemo pot do prve domačije v vasi Zavrate. Odpre se nam pogled proti Širju in Goram, Boris pa nam pove, da je tu v bližini jama, ki jo je on že raziskoval. Ljudje vedo povedati, da je v okolici več jam, v katerih so se med drugim ljudje skrivali pred Turki.
Vračamo se po poti prihoda, le zadnji del malo spremenimo: spustimo se preko razvalin Gradu Radeče. Grad je stal na Vranskem hribu in je prvič omenjen leta 1206. Radeški vitezi so bili sorodniki Ostrovrharjev s Svibnega. Grad je bil v posesti več lastnikov, tudi Celjskih grofov. Leta 1618 je bil že porušen, ker so zgradili graščino pod hribom. Danes je viden le še del zidu vhodnega stolpa. Z razgledne točke je krasen razgled na Savo, po kateri so včasih splavarili les, Radeče pa so bile pomembno splavarsko pristanišče. Danes po Savi ne vozijo več splavi, naloženi z lesom, toda splavarsko tradicijo še vedno ohranjajo radeški splavarji. Na turističnem splavu obiskovalcem predstavijo šege in navade splavarjev ter vožnjo popestrijo s številnimi splavarskimi zgodbami. Kulturno življenje tega kraja, ki je z okrog dva tisoč prebivalcisedež občine, pogosto popestri tudi Pihalni orkester radeških papirničarjev z mažoretami.
Mimo cerkve se sprehodimo ob cvetočih gredah, prečkamo potok Sopoto in pogledamo, če je splav že pripravljen za vožnjo, potem pa se s toplimi napitki in priboljški okrepimo Pr' Veseljak (nekdanja Oštirka) na pomolu reke Save, kjer srečamo tudi našo fotografsko skupino. Štiri ure smo bili na poti in počitek s klepetom in načrti za naslednje srede se res prileže.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
Parkiramo pred trgovino, čeprav nam je Nevenka "rezervirala" prostor pred tržnico, ki je zelo lepo urejena, ampak ob tem času prazna, ker dela predvsem v soboto dopoldne. Seveda ne moremo spregledati spomenika iz leta 1952 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, bronaste dele je izdelal kipar Vladimir Stoviček, na pomen narodnoosvobodilnega boja pa spominjajo Kajuhovi verzi.
Že hodimo mimo farne cerkve svetega Petra, ki so jo pozidali v letih 1910 in 1911 v neobaročnem slogu. Sicer pa zgodovina župnije sega v 14. stoletje, na mestu današnje cerkve je stala cerkev že v obdobju pozne romanike, leta 1618 so jo renesančno prenovili in dozidali. Od te kamnite gotske cerkve z lesenim zvonikom je ostala današnja zimska kapela.
Na Starograjski ulici stoji tudi Dvorec Turn iz 16. stoletja, ki so ga številni lastniki prezidavali in preurejali. Danes je kot stanovanjska hiša pod spomeniškim varstvom. Na njem ni mogoče prezreti grba grofa Gutmannsthal-Benvenuti, ki je leta 1860 poskrbel za enovito zunanjo podobo stavbe. Grobna kapela te družine stoji na radeškem pokopališču. Sicer pa so nekatere hiše v tej ulici obnovljene, druge zapuščene in vzbujajo veliko spominov.
Občudujemo zeleno barvo Save in brsteče rastje okrog nje, pogled pa se nam ustavi na starem železniškem mostu. V virih lahko preberemo:
Drugi najdaljši kovičen most v Evropi, ki se v enem loku elegantno pne preko Save. Krajevna turistična znamenitost, sprehajalna pot ter prostor za postanek in razmislek.
Zeleno obarvan železni most, zgrajen leta 1894, je viden že na daleč. Pred mestom se v enem samem elegantnem loku pne preko reke Save in privablja radovedne poglede potnikov z vlaka ali s ceste. Danes tehniški spomenik, namenjen le še pešcem in kolesarjem, nekoč pa edina prometna povezava med Štajersko in Kranjsko.
Ob sami izgradnji je bil ta izjemni gradbeno-tehniški dosežek tretji največji most na področju tedanje Avstro-Ogrske, dokončan pa je bil v rekordnih enajstih mesecih. Nima podpornih nosilcev, dolg je 84, širok 6 metrov, njegova nosilnost pa je 12 ton. Celotna konstrukcija je zgrajena iz valjanih železnih profilov, njegova posebnost je tudi, da so vsi spoji med seboj kovičeni. Vozišče je bilo narejeno iz hrastovih plohov.
Ko so v Radečah zgradili nov železobetonski most, je stari most dobil povsem novo vlogo – postal je krajevna turistična znamenitost, sprehajalna pot ter prostor za postanek in razmislek.
Janko nam razloži, da je na eni strani most vpet v brežino preko valjev - zaradi raztezanja. Postojimo ob izviru vode, ugotovimo, da je voda mokra in hladna, potem pa se napotimo navkreber po ozki poti do nekdanjega kamnoloma. Tu je prijeten prostor za prireditve, ki pa ga kazijo odpadki: vmes je tudi še dobro ohranjena straniščna školjka.
Vzpenjamo se po stezi med cvetjem, zanimivimi drevesi, vodnimi viri in končno pridemo na plano v naselju Prnovše. Pri hiši številka enajst občudujemo razgled, klepetamo z gospodarjem, ki nam ponudi "ta kratkega", potem pa se pogovorimo še z dvema pohodnicama in takoj dobimo nekaj novih idej za pohode.
Čeprav je treba malo skreniti z osnovne poti, obiska Svinjske r'iti ni zamuditi. Tisti gospodje v kravatah, ki jih je bilo ob tem izrazu malo sram, so sicer nekako izsilili ime Svinjski rt, ampak domačini že vedo, kako in kaj. Maks Škarget je v komentarju na Facebook-u jasno povedal, kako se imenuje ta razgledna točka. V eni kitici "pesnitve" Velika soireja iz leta 1952 je zapisano:
Lord nad lordi – Raymond, Georg, ki nosi v hlačah smrekov storž,
kjer se pije, on je tam, lord presvetli Hermanngham.
Na svojem gradu Swinsky rithy, kjer sodi z vinom so naliti,
prireja slavne požrtije, tam se šnops in vino pije,
tam je raj za krokarije in druge take kozlarije.
No, tega zapisa (Swinsky rithy) bi bili v sedanjem času gotovo veseli vsi tisti, ki bi želeli vse slovensko poangležiti. Zaviti pa je treba proti temu razgledišču na 490 metrih nadmorske višine z nekaj klopcami in hiško Radiomaterskega društva pri kapelici, s katero je povezana zanimiva zgodba. Ko je šel nekoč možakar mimo nje, se je pohecal in rekel Marijinemu kipu: "Ti si pa gotovo utrujena, ko že tako dolgo stojiš." In je kip postavil na glavo. Dejstvo pa je, da se mu je ravno v tistem trenutku utopil sin.
Pot nadaljujemo mimo nekaj vodnih zajetij, veliko je modrih oči jetrnika, številne so vijolice in ponekodtrobentice, tevje. Skozi debla dreves se nam v dolini kaže Zidani Most s svojim mostovi in izlivom Savinje v Savo, pa tudi že cerkev svete Katarine na nasprotnem pobočju.
Pod prvimo hišami vasi Jelovo se nam odpre pogled na drugo stran - na Žebnik z okolico. Naselje ima okrog 150 prebivalcev (skupaj z naseljem Zavrate prav toliko volilnih opravičencev), mladi se vračajo, obnavljajo in gradijo nove hiše. Grajska gospoda je baje včasih oznanila: "je lov", ko so odhajali sem lovit, in od tod ime. Še danes je mogoče v širnih gozdovih naokrog zaslediti celo medveda. Zdaj pa je pogled na Zidani Most še lepši.
Cerkev svete Katarine (egipčanska devica ter mučenka in svetnica: 282 - 307) stoji malo ven iz Jelovega, bliže vasi Zavrate. Po legendi naj bi prvotno stala na travniku ob Savi, kjer so mimo vozili splavarji in na veliko preklinjali. Zato se je lepega dne premaknila v hrib, ostale so samo stopnice. Pri premaknjeni stavbi v hribu pa so našli par prepotenih volov, ki naj bi jo spravili sem. Pred kratkim so jo restavrirali in pazili, da so delali vse pod budnimi očmi Spomeniškega varstva. Domačin Franci Karlovšek nam vse natančno razloži: stavba je v osnovi poznoromanska, večkrat so kaj prezidali in prizidali, v 18. stoletju je bila povišana in obokana. Na severni strani sta dva sloja fresk iz različnih obdobij, starejše so poznogotske. Oltar je iz obdobja baroka in kipe so večkrat obnavljali ter barvali, v osnovi so bili pozlačeni. Dekorativna poslikava sten je iz leta 1924. Problem v cerkvi je vlaga, ima pa tudi dve vezi zaradi poškodb ob zavezniškem bombardiranju Zidanega Mosta med drugo svetovno vojno. Zanimivo je tudi, da je cerkev pod cesto in od glavnega vhoda vodijo stopnice navzdol v cerkveno ladjo. Cerkev tudi nima elektrike in v lestencih so navadne sveče.
Ob cesti proti Zavratom je v skali kapelica in spodaj na jasi še ena - pastirska. Od tod poteka enkrat na leto procesija do cerkve. Mi se fotografiramo pred kapelico, potem pa nadaljujemo pot do prve domačije v vasi Zavrate. Odpre se nam pogled proti Širju in Goram, Boris pa nam pove, da je tu v bližini jama, ki jo je on že raziskoval. Ljudje vedo povedati, da je v okolici več jam, v katerih so se med drugim ljudje skrivali pred Turki.
Vračamo se po poti prihoda, le zadnji del malo spremenimo: spustimo se preko razvalin Gradu Radeče. Grad je stal na Vranskem hribu in je prvič omenjen leta 1206. Radeški vitezi so bili sorodniki Ostrovrharjev s Svibnega. Grad je bil v posesti več lastnikov, tudi Celjskih grofov. Leta 1618 je bil že porušen, ker so zgradili graščino pod hribom. Danes je viden le še del zidu vhodnega stolpa. Z razgledne točke je krasen razgled na Savo, po kateri so včasih splavarili les, Radeče pa so bile pomembno splavarsko pristanišče. Danes po Savi ne vozijo več splavi, naloženi z lesom, toda splavarsko tradicijo še vedno ohranjajo radeški splavarji. Na turističnem splavu obiskovalcem predstavijo šege in navade splavarjev ter vožnjo popestrijo s številnimi splavarskimi zgodbami. Kulturno življenje tega kraja, ki je z okrog dva tisoč prebivalcisedež občine, pogosto popestri tudi Pihalni orkester radeških papirničarjev z mažoretami.
Mimo cerkve se sprehodimo ob cvetočih gredah, prečkamo potok Sopoto in pogledamo, če je splav že pripravljen za vožnjo, potem pa se s toplimi napitki in priboljški okrepimo Pr' Veseljak (nekdanja Oštirka) na pomolu reke Save, kjer srečamo tudi našo fotografsko skupino. Štiri ure smo bili na poti in počitek s klepetom in načrti za naslednje srede se res prileže.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.