Jelše in Križ - 14. 1. 2015
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Oblačno jutro, ki pa kaže boljši obet za vreme, saj se pokaže sonce in čedalje več je jasnine. Zbrali smo se - nas 14 in Fija ob 8.00 na rondoju.
Odločili smo se, da plan od prejšnjega tedna takoj izpeljemo. Tako se danes odpeljemo do odcepa za Križ, kjer pustimo avte malo nad glavno cesto.
Dvigujemo se po dolini Črnega potoka do kmetije, kjer spoznamo, da to področje šteje pod Razbor, saj je na kmetiji z več poslopji, na lepi stari hiši, hišna številka Razbor 44.
Kmalu na pobočju nad nami zagledamo čebelnjak, ki je bil nekoč v drevesnici. Do njega moramo za lučaj od glavne poti. Ob čebelnjaku je tudi hiška, ki je bila tudi v drevesnici. Vse je odprto, pa si to tudi pobliže pogledamo. Pokukamo v notranjost čebelnjaka in v hiško, ko ima ležišče in tudi kuhinjsko jedilni del. Med obema hiškama pa je večja miza in kamin, za kako prijetno družbo.
To je sem prestavil sin Ivan, ki je sedaj najstarejši na Pompetovi kmetiji.
Tu je še nekaj, kar nam je videti kot sončne celice. Čebelarka, ki je z nami, nam razloži, da je to topilnik voska. Star sat se postavi pod steklo in sončna toplota vosek topi. Tega se lahko potem zamenja za nove sate, se izdela sveče, ali uporabi v domačih kremah ali pa namaže pekač pri peki piškotov.
Deda Anzeka Pompeta je nasledil sin Ivan, ki ima že naslednike v najstarejšem sinu Ladu in vnuku, ki tudi kaže interes ostati doma na kmetiji.
Na Pompetovi domačiji nas sprejme sedanji gospodar Ivan – Anzekov sin, s sinom Ladom in vnukom. Pri hiši pa še - ob vseh pridnih ženskah - pravnukinja že dela prve korake. Za njeno varnost na vratih : »Pazi, Inti se plazi!«
Vinko ve, da je v graščini na Rudi kriški Pompe – ded Anzek enkrat videl enciklopedijo, za katero je prodal kravo, da jo je lahko kupil. Znanje mu je veliko pomenilo. Tudi z dr. Stano Hočevar, biologinjo, ki je pregledovala drevesnico, sta imela vedno strokovne pogovore. Pompe je poznal mnogo rastlin in tudi njihova strokovna (latinska) imena.
Predno se razgovori Ivan o svojem očetu, nas povabi v hišo, kjer nas čaka prava pojedina.
A najprej prisluhnemo ob starih, še ohranjenih fotografijah deda Anzeka in njegove drevesnice, še o zgodovini, ki se je tu odvijala.
Nekoč se je pilo le jabolčnik. Ko so se začele pojavljati nove pijače, je on že vedel, da je jabolčnik veliko bolj zdrav od tega, kar se lahko kupi.
Oče Anzek je začel z drevesnico 1952 leta. Drevesnica je bila bolj majhna – 42 arov. Tako se je začelo na eni njivici. Sejal je razne smreke - tudi pančičevo, bore - tudi duglazijo pa tudi razna eksotična drevesa. Prodajal je drevesa za pogozdovanje – osnovne vrste dreves. Bolj eksotične pa je rad podarjal ljudem.
Včasih so bili pašniki vse do vrha Lisce, potem pa se je tu vse zaraslo z grmovjem in trnjem. Tu je bilo pred tem veliko ovac. Ovce so se pasle na strmih pobočjih Lisce. Ovce so se tu pasle do leta 1910. Od 1901 – 1910 je paša na pobočjih Lisce počasi usihala. Na vrhu Lisce pa je paša obstala vse do leta 1970.
Takrat je ded Anžek že kot mlad fant začel čistiti okolico. Imel je željo pobočja Lisce zasaditi z macesni. Gozdar, ki se nam je ob klepetu pridružil, doda, da smo prehitro zavrgli zdravo kmečko pamet.
Oče je to vse začel čistiti in si ga vedno našel v gozdu. Potem so mu gozdarji ponudili, da naredi drevesnico, o kateri obstajajo fotografije in nam jih partner vnukinje posreduje po mailu – Vinku, za našo dokumentacijo.
Bilo jih je 8 otrok.
Drevesnica se ukine, ker ni bila možna strojna obdelava. Včasih so vsi gozdarji imeli majhne lokalne drevesnice.
Od tu so v dolino vlekli švelerje, ki so jih prodajali železnici – vsak po 100 kg. Ker so bile samo poti – ni bilo cest, je bil to resen podvig, ki so ga izpeljali z voli ali konji. Cesto naredijo šele kasneje.
Vedel je tudi veliko o urejanju okolice – to nam razloži Vojko Dvojmoč, pri katerem je urejal vrt ob postavitvi nove hiše v Sevnici. Obvladal je tudi znanje o okrasnih drevesih. Bil je tudi prosvetitelj na tem področju.
Oče Ivan nam pokaže veliko knjigo, v katero so vpisovali pregled drevesc – v letih 1964 - 72. Tu je velikokrat podpisana Stana Hočevar. Število sadik – sajenk pa je vpisano 5.000, 10.000 kosov.
Pokaže nam tudi star priročnik izkoriščanja gozdov, saj je imel več strokovne literature.
Spomnijo se tudi zgodbe – dogodka iz leta 1944, ko so se umikali ustaši. Tu mimo so hodili 24 ur in so te poti vidne še danes, tako so jih shodili v enem dnevu v nepretrgani koloni. Iskali so bližnjico za Celje. Očeta so vzeli s seboj in domači so se bali, da ga ne bodo več videli. Peljal jih je do sedla pod Ješivcem, kjer je komandantu moral povedati (na samem), kam naj pošlje četo in kam naj gre komandant – po drugi bližnjici - sam. Nato je očetu rekel, naj gre domov in naj izbere tretjo pot. Takrat je bila graščina Ruda požgana v celoti in je gorela 14 dni. Pred tem so iz Rude partizani nosili vse knjige v svoj bunker, ker so že vedeli, kaj se pripravlja. Na žalost pa so jih izdali in so bunker Nemci uničili – še sedaj je tam velika jama.
Pri njih v stari hiši je bila partizanska javka za Polano naprej proti Trojici.
Spominjajo se tudi zračnega napada na vlak poln municije - 3 bratje so gledali 2 aviona, kako sta priletela preko Šmarčne. Nad Vrhovim sta se obrnila in se usmerila naravnost proti bratom, ki so to opazovali. Ko so spustili rafal proti vlaku, nato pa naredili še en krog in to ponovili čez Zleteče, Orehovo. En vagon je imel sanitetni material, ki se je razletel in obstal na dnu Save in se je potem v vodi lesketalo kovinsko orodje, ostali vagoni pa so bili polni municije. Še ob gradnji boštanjske elektrarne so odstranjevali ostanke nerazstreljenega orožja.
Ivan je prvi v Sevnici leta 1984 - 86 izpeljal melioracijo za večjo travniško površino. Melioracije so se v tistem času začele tudi drugje v naši občini. Ko so 1964 začeli razmišljati o cesti, je takratni gozdar Pavlin Jože izjavil, da je to zelo drzna akcija - »kot v Sibiriji postaviti železnico«. Lipoglavšek je bil na občini zadolžen za ceste. Ficko je bil na občini podžupan in prej šef na GPZ. Revirni gozdar Lekše Vinko je trasiral njihovo cesto. Pavlin Jože je trasiral veliko tukajšnjih cest. Na Lisco (iz Sel) pa je cesto trasiral Šetinc. Gabrič Marjan pa jo je dokončal.
Pri njih je velik grm azaleje. Grm so dobili pri Voduškovih pod Rudo.
Razmišljamo o nadaljevanju našega današnjega pohoda in izvemo, da je naprej veliko ograjenih pašnikov z aktivnim električnim pastirjem in tudi večji plaz. Vse je dosti blatno, tako nam odsvetujejo našo pot po planu.
Ker je bila njihova pogostitev božanska – same domače dobrote, ki jih gospodinje dobro obvladajo: razen narezka – slanine, jezika, klobas, zaseke, domač kruh, puhla, marmorni kolač, marmelade in še izdelki iz mleka: mladi siri in namazi. Za poplakniti pa odlično domače toplo mleko in čaj, pa še vino, jabolčnik in na koncu kavica, se je vse toliko zavleklo, da smo se odločili, da je za danes dovolj in bomo preostanek poti izpeljali v kaki drugi kombinaciji.
Ivan Cajner je za nas namenjeno steklenico brinjevca podaril gostoljubnim domačinom. Vinko se je zahvalil za sedaj s tem, da je rekel, da bomo z pisno obliko dogodka deda ohranili v spominu naši širši okolici.
Zaključili smo okrog 12.00.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Oblačno jutro, ki pa kaže boljši obet za vreme, saj se pokaže sonce in čedalje več je jasnine. Zbrali smo se - nas 14 in Fija ob 8.00 na rondoju.
Odločili smo se, da plan od prejšnjega tedna takoj izpeljemo. Tako se danes odpeljemo do odcepa za Križ, kjer pustimo avte malo nad glavno cesto.
Dvigujemo se po dolini Črnega potoka do kmetije, kjer spoznamo, da to področje šteje pod Razbor, saj je na kmetiji z več poslopji, na lepi stari hiši, hišna številka Razbor 44.
Kmalu na pobočju nad nami zagledamo čebelnjak, ki je bil nekoč v drevesnici. Do njega moramo za lučaj od glavne poti. Ob čebelnjaku je tudi hiška, ki je bila tudi v drevesnici. Vse je odprto, pa si to tudi pobliže pogledamo. Pokukamo v notranjost čebelnjaka in v hiško, ko ima ležišče in tudi kuhinjsko jedilni del. Med obema hiškama pa je večja miza in kamin, za kako prijetno družbo.
To je sem prestavil sin Ivan, ki je sedaj najstarejši na Pompetovi kmetiji.
Tu je še nekaj, kar nam je videti kot sončne celice. Čebelarka, ki je z nami, nam razloži, da je to topilnik voska. Star sat se postavi pod steklo in sončna toplota vosek topi. Tega se lahko potem zamenja za nove sate, se izdela sveče, ali uporabi v domačih kremah ali pa namaže pekač pri peki piškotov.
Deda Anzeka Pompeta je nasledil sin Ivan, ki ima že naslednike v najstarejšem sinu Ladu in vnuku, ki tudi kaže interes ostati doma na kmetiji.
Na Pompetovi domačiji nas sprejme sedanji gospodar Ivan – Anzekov sin, s sinom Ladom in vnukom. Pri hiši pa še - ob vseh pridnih ženskah - pravnukinja že dela prve korake. Za njeno varnost na vratih : »Pazi, Inti se plazi!«
Vinko ve, da je v graščini na Rudi kriški Pompe – ded Anzek enkrat videl enciklopedijo, za katero je prodal kravo, da jo je lahko kupil. Znanje mu je veliko pomenilo. Tudi z dr. Stano Hočevar, biologinjo, ki je pregledovala drevesnico, sta imela vedno strokovne pogovore. Pompe je poznal mnogo rastlin in tudi njihova strokovna (latinska) imena.
Predno se razgovori Ivan o svojem očetu, nas povabi v hišo, kjer nas čaka prava pojedina.
A najprej prisluhnemo ob starih, še ohranjenih fotografijah deda Anzeka in njegove drevesnice, še o zgodovini, ki se je tu odvijala.
Nekoč se je pilo le jabolčnik. Ko so se začele pojavljati nove pijače, je on že vedel, da je jabolčnik veliko bolj zdrav od tega, kar se lahko kupi.
Oče Anzek je začel z drevesnico 1952 leta. Drevesnica je bila bolj majhna – 42 arov. Tako se je začelo na eni njivici. Sejal je razne smreke - tudi pančičevo, bore - tudi duglazijo pa tudi razna eksotična drevesa. Prodajal je drevesa za pogozdovanje – osnovne vrste dreves. Bolj eksotične pa je rad podarjal ljudem.
Včasih so bili pašniki vse do vrha Lisce, potem pa se je tu vse zaraslo z grmovjem in trnjem. Tu je bilo pred tem veliko ovac. Ovce so se pasle na strmih pobočjih Lisce. Ovce so se tu pasle do leta 1910. Od 1901 – 1910 je paša na pobočjih Lisce počasi usihala. Na vrhu Lisce pa je paša obstala vse do leta 1970.
Takrat je ded Anžek že kot mlad fant začel čistiti okolico. Imel je željo pobočja Lisce zasaditi z macesni. Gozdar, ki se nam je ob klepetu pridružil, doda, da smo prehitro zavrgli zdravo kmečko pamet.
Oče je to vse začel čistiti in si ga vedno našel v gozdu. Potem so mu gozdarji ponudili, da naredi drevesnico, o kateri obstajajo fotografije in nam jih partner vnukinje posreduje po mailu – Vinku, za našo dokumentacijo.
Bilo jih je 8 otrok.
Drevesnica se ukine, ker ni bila možna strojna obdelava. Včasih so vsi gozdarji imeli majhne lokalne drevesnice.
Od tu so v dolino vlekli švelerje, ki so jih prodajali železnici – vsak po 100 kg. Ker so bile samo poti – ni bilo cest, je bil to resen podvig, ki so ga izpeljali z voli ali konji. Cesto naredijo šele kasneje.
Vedel je tudi veliko o urejanju okolice – to nam razloži Vojko Dvojmoč, pri katerem je urejal vrt ob postavitvi nove hiše v Sevnici. Obvladal je tudi znanje o okrasnih drevesih. Bil je tudi prosvetitelj na tem področju.
Oče Ivan nam pokaže veliko knjigo, v katero so vpisovali pregled drevesc – v letih 1964 - 72. Tu je velikokrat podpisana Stana Hočevar. Število sadik – sajenk pa je vpisano 5.000, 10.000 kosov.
Pokaže nam tudi star priročnik izkoriščanja gozdov, saj je imel več strokovne literature.
Spomnijo se tudi zgodbe – dogodka iz leta 1944, ko so se umikali ustaši. Tu mimo so hodili 24 ur in so te poti vidne še danes, tako so jih shodili v enem dnevu v nepretrgani koloni. Iskali so bližnjico za Celje. Očeta so vzeli s seboj in domači so se bali, da ga ne bodo več videli. Peljal jih je do sedla pod Ješivcem, kjer je komandantu moral povedati (na samem), kam naj pošlje četo in kam naj gre komandant – po drugi bližnjici - sam. Nato je očetu rekel, naj gre domov in naj izbere tretjo pot. Takrat je bila graščina Ruda požgana v celoti in je gorela 14 dni. Pred tem so iz Rude partizani nosili vse knjige v svoj bunker, ker so že vedeli, kaj se pripravlja. Na žalost pa so jih izdali in so bunker Nemci uničili – še sedaj je tam velika jama.
Pri njih v stari hiši je bila partizanska javka za Polano naprej proti Trojici.
Spominjajo se tudi zračnega napada na vlak poln municije - 3 bratje so gledali 2 aviona, kako sta priletela preko Šmarčne. Nad Vrhovim sta se obrnila in se usmerila naravnost proti bratom, ki so to opazovali. Ko so spustili rafal proti vlaku, nato pa naredili še en krog in to ponovili čez Zleteče, Orehovo. En vagon je imel sanitetni material, ki se je razletel in obstal na dnu Save in se je potem v vodi lesketalo kovinsko orodje, ostali vagoni pa so bili polni municije. Še ob gradnji boštanjske elektrarne so odstranjevali ostanke nerazstreljenega orožja.
Ivan je prvi v Sevnici leta 1984 - 86 izpeljal melioracijo za večjo travniško površino. Melioracije so se v tistem času začele tudi drugje v naši občini. Ko so 1964 začeli razmišljati o cesti, je takratni gozdar Pavlin Jože izjavil, da je to zelo drzna akcija - »kot v Sibiriji postaviti železnico«. Lipoglavšek je bil na občini zadolžen za ceste. Ficko je bil na občini podžupan in prej šef na GPZ. Revirni gozdar Lekše Vinko je trasiral njihovo cesto. Pavlin Jože je trasiral veliko tukajšnjih cest. Na Lisco (iz Sel) pa je cesto trasiral Šetinc. Gabrič Marjan pa jo je dokončal.
Pri njih je velik grm azaleje. Grm so dobili pri Voduškovih pod Rudo.
Razmišljamo o nadaljevanju našega današnjega pohoda in izvemo, da je naprej veliko ograjenih pašnikov z aktivnim električnim pastirjem in tudi večji plaz. Vse je dosti blatno, tako nam odsvetujejo našo pot po planu.
Ker je bila njihova pogostitev božanska – same domače dobrote, ki jih gospodinje dobro obvladajo: razen narezka – slanine, jezika, klobas, zaseke, domač kruh, puhla, marmorni kolač, marmelade in še izdelki iz mleka: mladi siri in namazi. Za poplakniti pa odlično domače toplo mleko in čaj, pa še vino, jabolčnik in na koncu kavica, se je vse toliko zavleklo, da smo se odločili, da je za danes dovolj in bomo preostanek poti izpeljali v kaki drugi kombinaciji.
Ivan Cajner je za nas namenjeno steklenico brinjevca podaril gostoljubnim domačinom. Vinko se je zahvalil za sedaj s tem, da je rekel, da bomo z pisno obliko dogodka deda ohranili v spominu naši širši okolici.
Zaključili smo okrog 12.00.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar