Kal, Bransko, Gradec - 28. 11. 2012
Več fotografij Vinka Šeška.
Zapis Romane Ivačič.
Šentjanž – Kal – cerkev sv. Martina - Kladje
Na rondoju se nas je zbralo 16: Vinko, Elčka, Ljubo, Lado, Ivan, Romana, Fanika, Lojzka, Vojko, Marjana, Ljubica, Martina, Irena, Jože, Nevenka in Florjančič – današnji domačin in zato vodnik po svojem domačem okolju. Tako smo se odpeljali s 4 avtomobili na Kal do transformatorja. Šoferji so Vinko, Ljubo, Jože in Ivan.
Nepreverjena informacija: na Kalu so bile najdene rimske gomile.
Tokratni vodič nam je Florjančič Lojze.
Vreme bolj deževno, zato imamo dežnike in upamo, da bo padalo šele popoldan. Žal nas dež ni pustil povsem na miru, a nam ni nagajal preveč.
Od tu je pogled na Svinsko in Viher, ki ju bomo obiskali naslednjič.
Ko smo na križišču videli tablo za Svinsko in Cirnik, je še zanimivo, da imajo tablo, ki te usmeri na pokopališče. Tu je tudi zanimiva kapelica, ki ima pod oltarjem izvir, iz katerega teče voda v lep napajalnik.
Na Kalu je v bližini cerkve in pokopališča tudi šola. Stojijo dve stavbi. Manjša je bila prvotna šola, potem so zgradili večjo s stanovanjem za učitelja. Šola je bila 8 - letka z dvema razredoma. Prvi je vseboval 1. štiri razrede. Drugi pa razrede od 5. – 8. Florjančič je sem hodil v šolo v letih 1951/59. Martin Jezernik – učitelj – je tu tudi pokopan.
Gospod Zupan s Kala nam razkaže cerkev sv. Martina, ki jo obkroža pokopališče obdano z obzidjem. Drugi oltar je Anton Češnjevec in tretji Sv. Lucije. Cerkev je bila obnovljena leta 1526 – oltar sv. Antona 1700. Nismo točno definirali, kako je izgledala prvotna cerkev in kdaj je bila povečana. Gospod Zupan za gomile ne ve. Smo v krajevni skupnosti Šentjanž. Na steni obzidja je še lipov list iz leta 1993, za katerega sem hotela še povprašati, pa sem to zamudila. V cerkvi sta tudi dva lepa vitraja in simpatične ozke stopnice na kor, ki so imele nekoč na stopnicah vrata. Posodica za žegnano vodo pa je simpatično vdelana v vogal stene.
Bransko pa je v letih 1971 in 1977 zaznamovala tragedija, ki se je zgodila po sporu dveh kmetov. Po umorih si je morilec sodil sam. Vsi umorjeni so tu pokopani. Vzrok tragedije: po nepotrebno nagajanje, namesto pametni dogovor.
Zanimiva je tabla pri vhodu, na notranji strani obzidja. Navedeni so, verjetno ob obnovi, junija 1980 Janez Črnilec – župnik Št. Janž, Franc Zupan, Kladje in Karel Novak, Kal - ključarja in Vinko Justinek, Podboršt - zidarski mojster.
Tu pred šolo stoji tudi mogočna lipa, ki je tudi na močnem energetskem področju – tu stoji tudi zanimiv kamen, ki pa ima ob sebi tudi negativno točko. Florjančič pove, da je to – sedaj le cesta pred šolo – bilo njihovo športno igrišče. Ko so se šolarji igrali z žogo, sta pod pobočjem stala na travniku dva, ki sta lovila žogo. Sedaj je to pobočje poraščeno kot mnogo prej urejenih travnikov.
Ustavili smo se pri Florjančičevi domačiji na 640m/n.m., kjer so sedaj 3 generacije: Kladje 7 nad Krmeljem. Pa smo zopet ugotavljali, da je Šentjanž bliže in star kraj. Krmelj pa je nova pogruntavščina, ki je nastala šele po II. svetovni vojni. Kmetija se preživlja z mlekom. Imajo od 18 – 20 mlekaric. Vseh krav in telic pa je do 36 – 40. Mleko so le kratek čas odvažali Italijanom. Sedaj pa pobira mleko Ljubljanska mlekarna. Gospodinja in »ta mlada« sta nam postregli z orehovcem in domačim žganjem. Pogledali smo si domačo delavnico z vsem potrebnim za na kmetijo. Mali vnuk pa je takoj pripeljal svoj traktor s prikolico, da pokaže, da tudi on ve, kako se temu streže na kmetiji. Gospodarja smo srečali na odhodu. Zraven kmetije je še velika streha za traktorje in druge velike stvari, pripraven prostor tudi za velike zabave – do 600 ljudi.
Pot se je nadaljevala v gozdiček, kjer naj bi nekoč stal grad. Tako so tu kraj poimenovali Gradec.
Ko smo se začeli spuščati proti Šentjanžu, smo se na vrhu hriba peljali mimo velikega sadovnjaka nekdaj velike kmetije Doberšek na Breškem. Menda je sem prišel pomagat tudi Milan Kučan.
Današnji dan je predvsem zaznamoval snegolom, ki je bil tu najmočnejši. Elektrike tu ni bilo 4 dni, ker je podrlo daljnovod. Gozdarji so na delu. Kjer je gozd že počiščen, je prav redek. Je pa še ogromno področje gosto polomljenega drevja.
Okrog 13. ure smo se vrnili na izhodišče.
Prevoženih kilometrov je bilo 50.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Zapis Romane Ivačič.
Šentjanž – Kal – cerkev sv. Martina - Kladje
Na rondoju se nas je zbralo 16: Vinko, Elčka, Ljubo, Lado, Ivan, Romana, Fanika, Lojzka, Vojko, Marjana, Ljubica, Martina, Irena, Jože, Nevenka in Florjančič – današnji domačin in zato vodnik po svojem domačem okolju. Tako smo se odpeljali s 4 avtomobili na Kal do transformatorja. Šoferji so Vinko, Ljubo, Jože in Ivan.
Nepreverjena informacija: na Kalu so bile najdene rimske gomile.
Tokratni vodič nam je Florjančič Lojze.
Vreme bolj deževno, zato imamo dežnike in upamo, da bo padalo šele popoldan. Žal nas dež ni pustil povsem na miru, a nam ni nagajal preveč.
Od tu je pogled na Svinsko in Viher, ki ju bomo obiskali naslednjič.
Ko smo na križišču videli tablo za Svinsko in Cirnik, je še zanimivo, da imajo tablo, ki te usmeri na pokopališče. Tu je tudi zanimiva kapelica, ki ima pod oltarjem izvir, iz katerega teče voda v lep napajalnik.
Na Kalu je v bližini cerkve in pokopališča tudi šola. Stojijo dve stavbi. Manjša je bila prvotna šola, potem so zgradili večjo s stanovanjem za učitelja. Šola je bila 8 - letka z dvema razredoma. Prvi je vseboval 1. štiri razrede. Drugi pa razrede od 5. – 8. Florjančič je sem hodil v šolo v letih 1951/59. Martin Jezernik – učitelj – je tu tudi pokopan.
Gospod Zupan s Kala nam razkaže cerkev sv. Martina, ki jo obkroža pokopališče obdano z obzidjem. Drugi oltar je Anton Češnjevec in tretji Sv. Lucije. Cerkev je bila obnovljena leta 1526 – oltar sv. Antona 1700. Nismo točno definirali, kako je izgledala prvotna cerkev in kdaj je bila povečana. Gospod Zupan za gomile ne ve. Smo v krajevni skupnosti Šentjanž. Na steni obzidja je še lipov list iz leta 1993, za katerega sem hotela še povprašati, pa sem to zamudila. V cerkvi sta tudi dva lepa vitraja in simpatične ozke stopnice na kor, ki so imele nekoč na stopnicah vrata. Posodica za žegnano vodo pa je simpatično vdelana v vogal stene.
Bransko pa je v letih 1971 in 1977 zaznamovala tragedija, ki se je zgodila po sporu dveh kmetov. Po umorih si je morilec sodil sam. Vsi umorjeni so tu pokopani. Vzrok tragedije: po nepotrebno nagajanje, namesto pametni dogovor.
Zanimiva je tabla pri vhodu, na notranji strani obzidja. Navedeni so, verjetno ob obnovi, junija 1980 Janez Črnilec – župnik Št. Janž, Franc Zupan, Kladje in Karel Novak, Kal - ključarja in Vinko Justinek, Podboršt - zidarski mojster.
Tu pred šolo stoji tudi mogočna lipa, ki je tudi na močnem energetskem področju – tu stoji tudi zanimiv kamen, ki pa ima ob sebi tudi negativno točko. Florjančič pove, da je to – sedaj le cesta pred šolo – bilo njihovo športno igrišče. Ko so se šolarji igrali z žogo, sta pod pobočjem stala na travniku dva, ki sta lovila žogo. Sedaj je to pobočje poraščeno kot mnogo prej urejenih travnikov.
Ustavili smo se pri Florjančičevi domačiji na 640m/n.m., kjer so sedaj 3 generacije: Kladje 7 nad Krmeljem. Pa smo zopet ugotavljali, da je Šentjanž bliže in star kraj. Krmelj pa je nova pogruntavščina, ki je nastala šele po II. svetovni vojni. Kmetija se preživlja z mlekom. Imajo od 18 – 20 mlekaric. Vseh krav in telic pa je do 36 – 40. Mleko so le kratek čas odvažali Italijanom. Sedaj pa pobira mleko Ljubljanska mlekarna. Gospodinja in »ta mlada« sta nam postregli z orehovcem in domačim žganjem. Pogledali smo si domačo delavnico z vsem potrebnim za na kmetijo. Mali vnuk pa je takoj pripeljal svoj traktor s prikolico, da pokaže, da tudi on ve, kako se temu streže na kmetiji. Gospodarja smo srečali na odhodu. Zraven kmetije je še velika streha za traktorje in druge velike stvari, pripraven prostor tudi za velike zabave – do 600 ljudi.
Pot se je nadaljevala v gozdiček, kjer naj bi nekoč stal grad. Tako so tu kraj poimenovali Gradec.
Ko smo se začeli spuščati proti Šentjanžu, smo se na vrhu hriba peljali mimo velikega sadovnjaka nekdaj velike kmetije Doberšek na Breškem. Menda je sem prišel pomagat tudi Milan Kučan.
Današnji dan je predvsem zaznamoval snegolom, ki je bil tu najmočnejši. Elektrike tu ni bilo 4 dni, ker je podrlo daljnovod. Gozdarji so na delu. Kjer je gozd že počiščen, je prav redek. Je pa še ogromno področje gosto polomljenega drevja.
Okrog 13. ure smo se vrnili na izhodišče.
Prevoženih kilometrov je bilo 50.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar