Kamenško - 7. 11. 2012
Več fotografij Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Zapis Romane Ivačič.
Kamenški potok, Pekel in Kamenško – prijazna vas blizu Tržišča
Z rondoja smo se odpeljali – 14 - do Fužin (Gabrje, Križišče), do Dornika – nekoč kovačija. Moški ostalih domačij so bili gozdarji, a tudi dobri pijančki. Za Baša so pravili, da bo stoje umrl. O njem kroži anekdota, da je vsem fantom punce zrihtal, a zato si je z njimi najprej privoščil eno noč.
Pri Bašu je bila brv (pred kratkim jo je odnesla voda). Za poštarja pa je bil ob cesti nabiralnik, da mu ni bilo treba prek potoka.
Ob Kamenškem potoku smo nadaljevali pot do Pekla, nato pa prišli do razpotja izletniških poti: Milana Majcna in Krekova pot. Mi imamo raje Vinko – Ljubove poti, ki gredo bolj »čez drn in strn«. Tudi danes se tej naši posebnosti nismo izneverili, ker smo se morali neprenehoma izogibati polomljenemu drevju. Tako smo vijugali levo in desno ali preskakovali, odnosno se globoko sklanjali. Vmes pa smo še malo »čofotali« po razmočenem terenu. Na srečo tu ni bilo toliko vode, kot drugod po Sloveniji, a vseeno dovolj, da so padala drevesa tudi od preveč razmočenega terena in zakotalila ob tem še kakšen večji kamen.
Od potoka smo se dvignili do Brinja. Kapelica – jo ima skoraj vsak pomemben Sevničan svojo (Mastnak, Zagode, Povše, Šinkovec). Ta – na razpotju izletniških poti - je od Repše Jožefa. Ugotavljali smo, zakaj so trije stebri za zastave pred kapelico. Ker je hčerka menda poročena na Dansko, tam pa imajo za vsak domač dogodek izobešeno zastavo, so menda to poštudirali tudi tu – naša razlaga. Vinko ima razgled od kapelice posnet v lepem vremenu in bo dodal k svojim slikam v album o tej poti.
Vinko nam tu pove, da je edino študijo, ki jo je naredil samostojno in jo je tudi predstavil v Portorožu, obdelal tu na Kamenškem. Obravnavala je stabilnost gozda. Kamenško je bilo v preteklosti lep primer trajnostne povezave gozda, poljedelstva in živinoreje, gozd pa je bi izredno stabilen.
Kamenško 26 – zidanica Bregar – kmečki turizem – je bila danes naša postojanka. Sedaj je od daleč vidna bolj običajna hiša, a ko prideš blizu, prepoznaš njene posebnosti. Gospodar ima narejeno pravo maketo iz kostanjevega lesa, ki je bila takorekoč načrt za zidanico. Do polovice je v zemlji – tako se v notranjost spustiš po nekaj stopnicah. Osnovno vodilo zidave je bil naravni material: kamen, les in kovano železo. Tla so izven tega, ker imajo talno gretje. Notranjost ima ob detajlih gradnje še ogromno detajlov, ki so dodani interierju. Streha naj bi bila kot zorana zemlja (tu je bil nekoč vinograd). S tem, ko so to nadzidali s hišo, se streha ni tako izpeljala. V maketi sta tudi gospodinja in »ta mlada«.
Današnja vlaga in gosta megla nas je kar malo podhladila. Tako je bila zelo dobrodošla postrežba gospe Bregar najprej s toplim čajem, sladkanim z žajblovim sirupom. Domačemu kruhu z ocvirki je Ivanka dodala še svojo rulado. Lojzka pa je v pokušino prinesla lipov med. Kker smo bili v zidanici in tako rekoč ob Martinu, smo poskusili rdeč mošt in belo vino ter nazdravili Martini za god, čeprav je tokrat ni bilo z nami.
Pot smo končali na brvi pri Dorniku – dva hloda za most in en tanjši za ograjo. To je bil pravi dogodek, saj smo vsakega gledali, ko je prečkal potok.
Vreme je bilo v glavnem megleno, a se je vmes malo razkadilo in potem prelevilo v sončno z redkimi oblaki. Tako smo ujeli tudi utrinke jesenskih barv v žarečih tonih.
Ivan nam je postregel tudi s podatkom, da pletenka, ki stoji v Tržišču nasproti Mlina, bi, če bi bila prava, držala 24.575 l. Visi pa – je rahlo nagnjena proti Malkovcu – ker je cviček od tam doma.
Vinko se je obvezal, da preveri ceno kilometrine in jo sporoči blagajničarki Ivanki.
Ljubo mora sporočiti prevoženo kilometrino.
Današnji šoferji: Vinko, Ljubo, Ivan in Dušan.
Dan smo končali na rondoju ob 12.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Zapis Romane Ivačič.
Kamenški potok, Pekel in Kamenško – prijazna vas blizu Tržišča
Z rondoja smo se odpeljali – 14 - do Fužin (Gabrje, Križišče), do Dornika – nekoč kovačija. Moški ostalih domačij so bili gozdarji, a tudi dobri pijančki. Za Baša so pravili, da bo stoje umrl. O njem kroži anekdota, da je vsem fantom punce zrihtal, a zato si je z njimi najprej privoščil eno noč.
Pri Bašu je bila brv (pred kratkim jo je odnesla voda). Za poštarja pa je bil ob cesti nabiralnik, da mu ni bilo treba prek potoka.
Ob Kamenškem potoku smo nadaljevali pot do Pekla, nato pa prišli do razpotja izletniških poti: Milana Majcna in Krekova pot. Mi imamo raje Vinko – Ljubove poti, ki gredo bolj »čez drn in strn«. Tudi danes se tej naši posebnosti nismo izneverili, ker smo se morali neprenehoma izogibati polomljenemu drevju. Tako smo vijugali levo in desno ali preskakovali, odnosno se globoko sklanjali. Vmes pa smo še malo »čofotali« po razmočenem terenu. Na srečo tu ni bilo toliko vode, kot drugod po Sloveniji, a vseeno dovolj, da so padala drevesa tudi od preveč razmočenega terena in zakotalila ob tem še kakšen večji kamen.
Od potoka smo se dvignili do Brinja. Kapelica – jo ima skoraj vsak pomemben Sevničan svojo (Mastnak, Zagode, Povše, Šinkovec). Ta – na razpotju izletniških poti - je od Repše Jožefa. Ugotavljali smo, zakaj so trije stebri za zastave pred kapelico. Ker je hčerka menda poročena na Dansko, tam pa imajo za vsak domač dogodek izobešeno zastavo, so menda to poštudirali tudi tu – naša razlaga. Vinko ima razgled od kapelice posnet v lepem vremenu in bo dodal k svojim slikam v album o tej poti.
Vinko nam tu pove, da je edino študijo, ki jo je naredil samostojno in jo je tudi predstavil v Portorožu, obdelal tu na Kamenškem. Obravnavala je stabilnost gozda. Kamenško je bilo v preteklosti lep primer trajnostne povezave gozda, poljedelstva in živinoreje, gozd pa je bi izredno stabilen.
Kamenško 26 – zidanica Bregar – kmečki turizem – je bila danes naša postojanka. Sedaj je od daleč vidna bolj običajna hiša, a ko prideš blizu, prepoznaš njene posebnosti. Gospodar ima narejeno pravo maketo iz kostanjevega lesa, ki je bila takorekoč načrt za zidanico. Do polovice je v zemlji – tako se v notranjost spustiš po nekaj stopnicah. Osnovno vodilo zidave je bil naravni material: kamen, les in kovano železo. Tla so izven tega, ker imajo talno gretje. Notranjost ima ob detajlih gradnje še ogromno detajlov, ki so dodani interierju. Streha naj bi bila kot zorana zemlja (tu je bil nekoč vinograd). S tem, ko so to nadzidali s hišo, se streha ni tako izpeljala. V maketi sta tudi gospodinja in »ta mlada«.
Današnja vlaga in gosta megla nas je kar malo podhladila. Tako je bila zelo dobrodošla postrežba gospe Bregar najprej s toplim čajem, sladkanim z žajblovim sirupom. Domačemu kruhu z ocvirki je Ivanka dodala še svojo rulado. Lojzka pa je v pokušino prinesla lipov med. Kker smo bili v zidanici in tako rekoč ob Martinu, smo poskusili rdeč mošt in belo vino ter nazdravili Martini za god, čeprav je tokrat ni bilo z nami.
Pot smo končali na brvi pri Dorniku – dva hloda za most in en tanjši za ograjo. To je bil pravi dogodek, saj smo vsakega gledali, ko je prečkal potok.
Vreme je bilo v glavnem megleno, a se je vmes malo razkadilo in potem prelevilo v sončno z redkimi oblaki. Tako smo ujeli tudi utrinke jesenskih barv v žarečih tonih.
Ivan nam je postregel tudi s podatkom, da pletenka, ki stoji v Tržišču nasproti Mlina, bi, če bi bila prava, držala 24.575 l. Visi pa – je rahlo nagnjena proti Malkovcu – ker je cviček od tam doma.
Vinko se je obvezal, da preveri ceno kilometrine in jo sporoči blagajničarki Ivanki.
Ljubo mora sporočiti prevoženo kilometrino.
Današnji šoferji: Vinko, Ljubo, Ivan in Dušan.
Dan smo končali na rondoju ob 12.30.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar