Kulturni praznik: proslava - 7. 2. 2017
Foto: Jože Sečen. Več njegovih posnetkov.
Video Vinka Šeška.
Uvodna beseda Ane Jelančič je bila namenjena vprašanju – kaj je kultura.
Program so nam tokrat pripravili učenci OŠ Krmelj s svojo mentorico Polono Starič. V prejšnjem šolskem letu je bil ples pri njih izborni predmet. Sedaj pa delujejo kot krožek, saj je dosti učenci s tem, da plešejo, navdušenih.
Predstavili so se nam z opisom in prikazom posameznih plesov. Tako s plesom in odgovarjajočo skladbo »Plesala bova tango« in »Malo tu, malo tam«. Nato z venčkom plesov »Kdo pravi da plesati ne znam«, pa samba »Karamba, pa to je samba«. Blus so predstavili na sodobno skladbo Jana Plestenjaka »Povej mi, kakšen je tvoj dan«.; mambo »ritem proti ritmu«, »Mamba no.5«
Angleški valček so predstavili kot počasen čles. Povezovalni tekst nas je tudi popeljal po deželah, od kod ples prihaja – tako smo šli tudi na Kubo, v Havano in zaplesali ča-ča-ča. Hitri ritmi so tudi sprostili plesalce in so v gubanje prinesli več osebnega užitka, ki je pregnal tremo.
Srednja Evropa – Poljska je zibelka mazurke, ki se jo pa bolj malo pleše.
Za disco glasbo in ples smo dobili razlago da disk pomeni ploščo in je torej ples na glasbo s plošč.
Strawss nas popelje v valček. Mi pa si ga ogledamo ob skladbiSlovenija – »Povsod, kjer mi seže pogled . . ».
Jaif in bugi-vugi sta plesa hitrejša od svinga. Ples da tudi sproščenost in za konec še 4 slovenske melodije – »hladen veter mi boža obraz . . .«, »Le povej – si Okej . . .«, »Besede bi bile odveč . . .«
Slavnostni govornik ob prazniku je tokrat Alenka Balog Žuraj in se osredotoči na temo »O kulturi in kulturi na pot«.
Naše pesnice nam podarijo svoje pesmi – Vida Križnik »Prešeren« in Mihela Zahrastnik »Dober dan«.
Naš pevski zbor U3nek pa nas razveseli s pesmima »Pod oknom« in »Pleničke je prala«.
Zapisala
Nevenka Vahtar
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Spoštovane! Spoštovani!
Pogosto o kulturi razmišljamo še posebno vzneseno ob dnevu kulture – kulturnem prazniku. Tudi posebno resno, celo smrtno resno, saj ga praznujemo na dan Pesnikove smrti. Takrat se za trenutek odpremo tudi »visoki« kulturi, tudi na račun (ne)lagodja, saj se to na takšen dan spodobi. Na ta dan nagradimo svoje umetnike, mnogo redkeje svoje umetnice, tudi to je naša kultura. Nato ta dan zopet pospravimo za 364 dni.
Kako zmotno! Kulturi ni mogoče ubežati! Z nami je tudi preostalih 364, včasih 365 dni na leto, ne le 8. februarja. Kako ne bi bila, saj je kultura vse, je tisto, kar vemo, je tisto, kar znamo, je tisto, kako ravnamo, je tisto, v kar verjamemo, je tisto, po čemer se ravnamo, je vse tisto, kar nas zaznamuje kot človeška bitja, ki živijo v skupnosti, tudi takrat, kadar je moja, tvoja, njena, njegova kultura drugačna od deklarirano skupne. Je v našem odnosu do sočloveka in skupnosti, je v našem odnosu do živali in okolja, do planeta, je v tem, kako smo Slovenke in Slovenci in kako državljanke in državljani sveta. Je v empatiji, odgovornosti, je v brezčutju in brezbrižnosti, je v zdravi individualnosti in slepem egoizmu. Je takšna, kakor se odločimo.
Želimo verjeti, da je kultura vselej nekaj lepega, pozitivnega, razvijajočega se, slavečega življenje, za praznične priložnosti; če že ne more biti vedno takšna, naj bo vsaj nevtralna, naj se ne postavi na nobeno stran, naj bo vljudna in razumevajoča do vseh.
Vendar, dragi moji, saj vemo, čeprav si morda ne priznamo, da temu ni tako. Ali ste že slišali za besedne zveze kultura nasilja, kultura pohlepa, kultura neenakosti, kultura vojne, kultura zatiranja drugačnih, kultura hlapčevanja, kultura antisemitizma, nacizma, totalitarizma, kultura oportunizma. Kultura ni nevtralna, postavi se tudi na napačno stran, saj po mnenju nekaterih raziskovalcev kultura »vedno odraža vladajoče družbene dogovore znotraj družbe in tako daje prednost enim interesom pred drugimi«. In tu ji pogosto pomagamo ljudje, ki prisegamo na kulturo moči in kulturo udobja, kulturo prilagajanja in kulturo strahu, kulturo pohlepa in kulturo prilizovanja, to je kulturo za vse čase.
In tukaj nastopimo mi, študentke in študenti U3. Mi, ki nosimo modrost življenja, ki nosimo tudi »dediščino civilizacije« in tako pomagamo ohranjati izkušnjo človečnosti, ki dajemo čustveni in duhovni zgled tistim, ki prihajajo za nami. Mi, ki moramo, moramo zopet prispevati h kulturi upanja in zaupanja, preseči kulturni relativizem in se zavzemati za izboljševanje človeka in družbe. Ker smo rodili otroke, ki so rodili naše vnukinje in vnuke, ki bodo rodili naše pravnukinje in pravnuke. Ker imajo ti naši mali VSI, in ne le nekateri, pravico do življenja z dostojanstvom.
To naj bo naše poslanstvo in naša odgovornost in naša obljuba ob prazniku kulture.
V Sevnici, 7. 2. 2017 Alenka Žuraj Balog
Uvodna beseda Ane Jelančič je bila namenjena vprašanju – kaj je kultura.
Program so nam tokrat pripravili učenci OŠ Krmelj s svojo mentorico Polono Starič. V prejšnjem šolskem letu je bil ples pri njih izborni predmet. Sedaj pa delujejo kot krožek, saj je dosti učenci s tem, da plešejo, navdušenih.
Predstavili so se nam z opisom in prikazom posameznih plesov. Tako s plesom in odgovarjajočo skladbo »Plesala bova tango« in »Malo tu, malo tam«. Nato z venčkom plesov »Kdo pravi da plesati ne znam«, pa samba »Karamba, pa to je samba«. Blus so predstavili na sodobno skladbo Jana Plestenjaka »Povej mi, kakšen je tvoj dan«.; mambo »ritem proti ritmu«, »Mamba no.5«
Angleški valček so predstavili kot počasen čles. Povezovalni tekst nas je tudi popeljal po deželah, od kod ples prihaja – tako smo šli tudi na Kubo, v Havano in zaplesali ča-ča-ča. Hitri ritmi so tudi sprostili plesalce in so v gubanje prinesli več osebnega užitka, ki je pregnal tremo.
Srednja Evropa – Poljska je zibelka mazurke, ki se jo pa bolj malo pleše.
Za disco glasbo in ples smo dobili razlago da disk pomeni ploščo in je torej ples na glasbo s plošč.
Strawss nas popelje v valček. Mi pa si ga ogledamo ob skladbiSlovenija – »Povsod, kjer mi seže pogled . . ».
Jaif in bugi-vugi sta plesa hitrejša od svinga. Ples da tudi sproščenost in za konec še 4 slovenske melodije – »hladen veter mi boža obraz . . .«, »Le povej – si Okej . . .«, »Besede bi bile odveč . . .«
Slavnostni govornik ob prazniku je tokrat Alenka Balog Žuraj in se osredotoči na temo »O kulturi in kulturi na pot«.
Naše pesnice nam podarijo svoje pesmi – Vida Križnik »Prešeren« in Mihela Zahrastnik »Dober dan«.
Naš pevski zbor U3nek pa nas razveseli s pesmima »Pod oknom« in »Pleničke je prala«.
Zapisala
Nevenka Vahtar
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Spoštovane! Spoštovani!
Pogosto o kulturi razmišljamo še posebno vzneseno ob dnevu kulture – kulturnem prazniku. Tudi posebno resno, celo smrtno resno, saj ga praznujemo na dan Pesnikove smrti. Takrat se za trenutek odpremo tudi »visoki« kulturi, tudi na račun (ne)lagodja, saj se to na takšen dan spodobi. Na ta dan nagradimo svoje umetnike, mnogo redkeje svoje umetnice, tudi to je naša kultura. Nato ta dan zopet pospravimo za 364 dni.
Kako zmotno! Kulturi ni mogoče ubežati! Z nami je tudi preostalih 364, včasih 365 dni na leto, ne le 8. februarja. Kako ne bi bila, saj je kultura vse, je tisto, kar vemo, je tisto, kar znamo, je tisto, kako ravnamo, je tisto, v kar verjamemo, je tisto, po čemer se ravnamo, je vse tisto, kar nas zaznamuje kot človeška bitja, ki živijo v skupnosti, tudi takrat, kadar je moja, tvoja, njena, njegova kultura drugačna od deklarirano skupne. Je v našem odnosu do sočloveka in skupnosti, je v našem odnosu do živali in okolja, do planeta, je v tem, kako smo Slovenke in Slovenci in kako državljanke in državljani sveta. Je v empatiji, odgovornosti, je v brezčutju in brezbrižnosti, je v zdravi individualnosti in slepem egoizmu. Je takšna, kakor se odločimo.
Želimo verjeti, da je kultura vselej nekaj lepega, pozitivnega, razvijajočega se, slavečega življenje, za praznične priložnosti; če že ne more biti vedno takšna, naj bo vsaj nevtralna, naj se ne postavi na nobeno stran, naj bo vljudna in razumevajoča do vseh.
Vendar, dragi moji, saj vemo, čeprav si morda ne priznamo, da temu ni tako. Ali ste že slišali za besedne zveze kultura nasilja, kultura pohlepa, kultura neenakosti, kultura vojne, kultura zatiranja drugačnih, kultura hlapčevanja, kultura antisemitizma, nacizma, totalitarizma, kultura oportunizma. Kultura ni nevtralna, postavi se tudi na napačno stran, saj po mnenju nekaterih raziskovalcev kultura »vedno odraža vladajoče družbene dogovore znotraj družbe in tako daje prednost enim interesom pred drugimi«. In tu ji pogosto pomagamo ljudje, ki prisegamo na kulturo moči in kulturo udobja, kulturo prilagajanja in kulturo strahu, kulturo pohlepa in kulturo prilizovanja, to je kulturo za vse čase.
In tukaj nastopimo mi, študentke in študenti U3. Mi, ki nosimo modrost življenja, ki nosimo tudi »dediščino civilizacije« in tako pomagamo ohranjati izkušnjo človečnosti, ki dajemo čustveni in duhovni zgled tistim, ki prihajajo za nami. Mi, ki moramo, moramo zopet prispevati h kulturi upanja in zaupanja, preseči kulturni relativizem in se zavzemati za izboljševanje človeka in družbe. Ker smo rodili otroke, ki so rodili naše vnukinje in vnuke, ki bodo rodili naše pravnukinje in pravnuke. Ker imajo ti naši mali VSI, in ne le nekateri, pravico do življenja z dostojanstvom.
To naj bo naše poslanstvo in naša odgovornost in naša obljuba ob prazniku kulture.
V Sevnici, 7. 2. 2017 Alenka Žuraj Balog