Ledina - 3. 1. 2018
Zbere se nas 14 in Fija. Odhod je iz rondoja ob Sevnični do prvega »odcepa« pešpoti na Zajčjo goro.
Najprej vsem ena velika čestitka: »Srečno 2018!«
Megla je gosta in so pogledi lepi – »uporabni«,le dokler se ne zavijemo vanjo.
Tako iščemo zanimivosti ob poti – že kuka in se že kar postavlja škrlatni teloh. Le ena trobentica se pokaže. Še vedno se najde kak lepo barvan list. Kasneje tudi naletimo na »želatinaste« rumene lesne gobe in »cekinčke«. Kako sadno drevo se kaže v mlečnem ozadju, iz katerega le tu pa tam bledo kuka sonce.
Pri figi na vrhu se ustavimo in nam poda malo razlage še Romana.
Veliko informacij dobimo že v naprej po mailu. Nekaj jo pa pride tudi po tem.
Ker se nikamor ne vidi, se takoj odpravimo naprej.
Gremo tudi mimo kužnega znamenja.
Na Ledini se ustavimo na avtobusni postaji – privoščimo si priboljšek iz nahrbtnika in ker »avtobusa ni« - nadaljujemo peš.
Že na spustu presenetimo Štojsove pri kolinah. A za ponuditi kaj kratkega ali vino se najde čas.
Na rondoju smo okrog 11.45 in si privoščimo še kratek postanek na kavi. Tu nas Sonja razveseli z novoletno okrašenimi in zelo dobrimi keksi.
Končamo ob 12.15 in smo le na pol dogovorjeni, kam naslednji teden.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Najprej vsem ena velika čestitka: »Srečno 2018!«
Megla je gosta in so pogledi lepi – »uporabni«,le dokler se ne zavijemo vanjo.
Tako iščemo zanimivosti ob poti – že kuka in se že kar postavlja škrlatni teloh. Le ena trobentica se pokaže. Še vedno se najde kak lepo barvan list. Kasneje tudi naletimo na »želatinaste« rumene lesne gobe in »cekinčke«. Kako sadno drevo se kaže v mlečnem ozadju, iz katerega le tu pa tam bledo kuka sonce.
Pri figi na vrhu se ustavimo in nam poda malo razlage še Romana.
Veliko informacij dobimo že v naprej po mailu. Nekaj jo pa pride tudi po tem.
Ker se nikamor ne vidi, se takoj odpravimo naprej.
Gremo tudi mimo kužnega znamenja.
Na Ledini se ustavimo na avtobusni postaji – privoščimo si priboljšek iz nahrbtnika in ker »avtobusa ni« - nadaljujemo peš.
Že na spustu presenetimo Štojsove pri kolinah. A za ponuditi kaj kratkega ali vino se najde čas.
Na rondoju smo okrog 11.45 in si privoščimo še kratek postanek na kavi. Tu nas Sonja razveseli z novoletno okrašenimi in zelo dobrimi keksi.
Končamo ob 12.15 in smo le na pol dogovorjeni, kam naslednji teden.
Zapisala Nevenka Vahtar
¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤¤
Prvi letošnji pohod študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Sevnica: zbiranje na parkirišču pri rondoju v Šmarju (Sevnica), 14 udeležencev in udeleženk.
Pride nas pozdravit tudi Vinkova skupina fotografov: lepih želja za leto 2018 ne manjka.
Po markirani poti se napotimo proti Zajčji gori, vendar v ovinku krenemo na levo v Ribnike in potem po stezi navkreber. Odpirajo se nam pogledi na Sevnico in Boštanj, ozadje pa je zamegleno. Tudi na Zajčji gori je klobuk megle. Po lepi stezi se vzpenjamo skozi gozd, pri Krajnčevi hiši pa postojimo in pokomentiramo okolico.
Še kratek vzpon in že smo pri veliki smokvi in nekdanji Krulejevi zidanici, ki so jo dogradili in lepo obnovili. Ernest KRULEJ (1888–1957), geometer in publicist, doma iz Sevnice, je bil po letu 1912 okrajni geometer v Bitoli. Z začetkom prve svetovne vojne je kot dobrovoljec (http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Zbornik17_dobrovoljci.pdf ) vstopil v srbsko vojsko. Bil je udeleženec cerske in kolubarske bitke in umika srbske vojske čez Albanijo. Kot odposlanec srbske vlade je odšel v emigracijo v Ženevo. Tam je kot soustanovitelj in predsednik Slovenskega društva »Janez Krek« izdal knjigo Privreda u Slovenačkoj (https://archive.org/details/privredausloven00krulgoog ) in zemljevid o mejah prihodnje jugoslovanske države. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Sevnico, od očeta prevzel pekovsko in gostilničarsko obrt, in vse sile usmeril za vsestranski razvoj Sevnice. Med svetovnima vojnama je bil banski svetnik, sevniški župan ter soustanovitelj in predsednik več društev in organizacij (sokolsko društvo, turistično društvo). Veliko je naredil za razvoj Sevnice: po njegovi zaslugi je v tem času dobila električni tok in javni vodovod. (Vir: http://archive.is/l05v )
Sprl se je z Antonom Strnadom zaradi izjave »prašič kruli« in prišlo je do obravnave na sodišču. Sodnik ga je vprašal, če se zaveda, da s tem žali Kruleja. »Če on misli, da je prašič, potem ga res žalim.« je ta baje odgovoril. Ivanka Vintar se spominja pripovedovanja o tem.
V Sevnici je tudi Krulejeva ulica. Baje je eden od priseljencev spraševal, zakaj tako čudno ime ulice. V resnici bi morali imeti ulice in trgi nekje na začetku tablo z razlago, zakaj tako poimenovanje. Večja mesta imajo take oznake.
Proti vrhu se skozi oblake za trenutek pokaže sonce, potem pa spet zaidemo v meglo, v kateri se nam kažejo tudi štirje konji.
Nadaljujemo pot po Ledini s tremi bližnjicami skozi gozd. Pri zadnji stoji ob poti kužno znamenje: postavljali so jih ob koncu nevarnosti za kugo, ki je v 17. stoletju terjala življenje tretjine prebivalstva Evrope. Včasih je bilo čisto zaraščeno, zdaj je okolica očiščena in tudi steza lepo prehodna. Pogrešamo pa kakšno oznako, pojasnilo.
Pri kapelici zavijemo levo mimo Černičeve hiše, v kateri je bila nekaj časa tudi šola, Krista Černič pa je bila tudi sodelavka Marjane Dvojmoč in moja sodelavka na Osnovni šoli Sava Kladnika v Sevnici. Polagoma se spuščamo, obsveti nas spet sonce, mi pa se čudimo strmi grapi s potokom na naši levi.
Naselje Ledina ima okoli 240 prebivalcev in se razteza več kilometrov v vse smeri: hodimo več kot dve uri, pa smo še vedno na Ledini. Zadnja skupina hiš pred dolino Save pa spada že pod Orehovo.
Gostoljubni Štojsovi nas pogostijo z orehovcem, brinovcem in vinom. Kljub kolinam si vzamejo čas za klepet z nekdanjimi sodelavci iz Konfekcije Lisca.
Malo pred hidroelektrarno Boštanj pridemo na glavno cesto, prečkamo železnico in se vračamo v Sevnico. Nekateri poznajo prehod pod železnico v Ribnike, ki je v bistvu vodni kanal, vendar tokrat brez vode. Se je pa treba pošteno skloniti. Tako se izognemo gradbišču "nadvožnjaka", oziroma obhodne poti zaradi njega.
Ob toplih napitkih in pecivu Sonje Kostevc klepetamo in delamo načrte za prihodnje pohode. Tokrat smo prehodili 9,69 kilometrov, na terenu pa smo bili tri ure, 38 minut in 11 sekund. V ta čas so všteti hoja in postanki.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
Pride nas pozdravit tudi Vinkova skupina fotografov: lepih želja za leto 2018 ne manjka.
Po markirani poti se napotimo proti Zajčji gori, vendar v ovinku krenemo na levo v Ribnike in potem po stezi navkreber. Odpirajo se nam pogledi na Sevnico in Boštanj, ozadje pa je zamegleno. Tudi na Zajčji gori je klobuk megle. Po lepi stezi se vzpenjamo skozi gozd, pri Krajnčevi hiši pa postojimo in pokomentiramo okolico.
Še kratek vzpon in že smo pri veliki smokvi in nekdanji Krulejevi zidanici, ki so jo dogradili in lepo obnovili. Ernest KRULEJ (1888–1957), geometer in publicist, doma iz Sevnice, je bil po letu 1912 okrajni geometer v Bitoli. Z začetkom prve svetovne vojne je kot dobrovoljec (http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/Zbornik17_dobrovoljci.pdf ) vstopil v srbsko vojsko. Bil je udeleženec cerske in kolubarske bitke in umika srbske vojske čez Albanijo. Kot odposlanec srbske vlade je odšel v emigracijo v Ženevo. Tam je kot soustanovitelj in predsednik Slovenskega društva »Janez Krek« izdal knjigo Privreda u Slovenačkoj (https://archive.org/details/privredausloven00krulgoog ) in zemljevid o mejah prihodnje jugoslovanske države. Po prvi svetovni vojni se je vrnil v Sevnico, od očeta prevzel pekovsko in gostilničarsko obrt, in vse sile usmeril za vsestranski razvoj Sevnice. Med svetovnima vojnama je bil banski svetnik, sevniški župan ter soustanovitelj in predsednik več društev in organizacij (sokolsko društvo, turistično društvo). Veliko je naredil za razvoj Sevnice: po njegovi zaslugi je v tem času dobila električni tok in javni vodovod. (Vir: http://archive.is/l05v )
Sprl se je z Antonom Strnadom zaradi izjave »prašič kruli« in prišlo je do obravnave na sodišču. Sodnik ga je vprašal, če se zaveda, da s tem žali Kruleja. »Če on misli, da je prašič, potem ga res žalim.« je ta baje odgovoril. Ivanka Vintar se spominja pripovedovanja o tem.
V Sevnici je tudi Krulejeva ulica. Baje je eden od priseljencev spraševal, zakaj tako čudno ime ulice. V resnici bi morali imeti ulice in trgi nekje na začetku tablo z razlago, zakaj tako poimenovanje. Večja mesta imajo take oznake.
Proti vrhu se skozi oblake za trenutek pokaže sonce, potem pa spet zaidemo v meglo, v kateri se nam kažejo tudi štirje konji.
Nadaljujemo pot po Ledini s tremi bližnjicami skozi gozd. Pri zadnji stoji ob poti kužno znamenje: postavljali so jih ob koncu nevarnosti za kugo, ki je v 17. stoletju terjala življenje tretjine prebivalstva Evrope. Včasih je bilo čisto zaraščeno, zdaj je okolica očiščena in tudi steza lepo prehodna. Pogrešamo pa kakšno oznako, pojasnilo.
Pri kapelici zavijemo levo mimo Černičeve hiše, v kateri je bila nekaj časa tudi šola, Krista Černič pa je bila tudi sodelavka Marjane Dvojmoč in moja sodelavka na Osnovni šoli Sava Kladnika v Sevnici. Polagoma se spuščamo, obsveti nas spet sonce, mi pa se čudimo strmi grapi s potokom na naši levi.
Naselje Ledina ima okoli 240 prebivalcev in se razteza več kilometrov v vse smeri: hodimo več kot dve uri, pa smo še vedno na Ledini. Zadnja skupina hiš pred dolino Save pa spada že pod Orehovo.
Gostoljubni Štojsovi nas pogostijo z orehovcem, brinovcem in vinom. Kljub kolinam si vzamejo čas za klepet z nekdanjimi sodelavci iz Konfekcije Lisca.
Malo pred hidroelektrarno Boštanj pridemo na glavno cesto, prečkamo železnico in se vračamo v Sevnico. Nekateri poznajo prehod pod železnico v Ribnike, ki je v bistvu vodni kanal, vendar tokrat brez vode. Se je pa treba pošteno skloniti. Tako se izognemo gradbišču "nadvožnjaka", oziroma obhodne poti zaradi njega.
Ob toplih napitkih in pecivu Sonje Kostevc klepetamo in delamo načrte za prihodnje pohode. Tokrat smo prehodili 9,69 kilometrov, na terenu pa smo bili tri ure, 38 minut in 11 sekund. V ta čas so všteti hoja in postanki.
Spletni dnevnik Romane Ivačič.
|
S pritiskom na Download File si lahko shranite nekaj gradiva o Ernestu Kruleju.
|
| ||
