Leskovec - 14. 11. 2012
Več posnetkov Vinka Šeška.
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Zapis Romane Ivačič.
Šentjanž – Dobovec – Rupa – Leskovec – Murence
Dan se je začel obetavno – s sončnim vzhodom, potem pa se je naredila megla. Začeli smo kot običajno ob 8.00 na rondoju v Sevnici, kjer smo ugotovili, da nas je kljub nekaterim opravičilom rekordno veliko – 18.
Namenili smo se na področje, kjer je Janez Zajc doma. On pa vso okolico kar preletava, kar takole »uzput«. Iz Sevnice na dom na Gaberje, pa spet v Sevnico čez Radeče. Enkrat gre čez Leskovec na Dobravo do Radeč, drugič zopet čez Močilno in radeško lovsko kočo. Pa smo ga povabili, da nam še on kaj pove ali predlaga kako posebno pot.
Janez je imel pripravljeno svojo pot, ki pa bi bila glede na naš način pohajkovanja malo dolga. Tako smo ostali pri planirani Vinko – Ljubovi poti. Obenem pa smo se dogovorili, da so za to področje predvidene še vsaj 3 poti in bomo Janezov predlog uporabili ob primernem vremenu in s tem, da bo čas poti že prej napovedan, da vsak lahko s tem računa.
Ljubo ima še dolg od lani: pokazati film, ki si ga bomo pogledali v planinskem zavetišču. Zanj smo planirali prvo deževno sredo. Za to priliko pa se bomo dobili kar v zavetišču ob 9.00.
Tako smo se odpravili do Šentjanža in malo naprej v Dobovec. Že na začetku poti so nas spremljala polomljena drevesa od zadnjega snegoloma. Ker pa je cesta – čeprav v enem delu še makadamska – dnevno v uporabi, je bila primerno očiščena.
Celo to področje je iz krušljivega materiala, kar se vidi tudi v večjih in manjših kamnolomih – peskokopih. Po dolini se vije potoček s pritoki in tudi izviri. Tako ob enem opazimo plastično cev in na kolu obešeno kupico, da se lahko odžejaš. Naša pripomba je bila, da bi bilo lepo, ko bi bila cev naravni material.
Iz doline smo se začeli dvigovati proti Rupi in kmetiji Kos. Okrog hiše so skakali psi in lajež je privabil gospodarja. Najprej nas je opozoril, da je drugič bolje, če se najavimo. Celo pobočje spada pod njihovo kmetijo in psi niso vedno prijazni, lahko pa so zunaj tudi krave, ki jih vedno ni priporočljivo srečati. Razložil nam je, da žena prodaja pridelke v Trebnjem in Radečah. Od 2002 je to EKO kmetija. Prodajajo mleko in mlečne izdelke.
Tu je Vinko ugotovil, da je Ljubo prehiter, torej se ne more vse vprašati, pa tudi Vinko želi kaj razložiti, mi pa smo raztreseni po celem pobočju. Ljubu ravno ne priporočamo cigareto, da laže počaka, a vendar smo v tem krožku zato, da čim več odkrijemo in se tudi z domačini pogovarjamo.
Na celotni poti so nas spremljale lepe lužice in luže, v katerih so bili čudoviti odsevi jesenskih barvnih lepot, pa tudi nas. Kljub soncu se meglice niso razgubile in pogledi v daljavo niso bili jasni.
Nad domačijo Kos se hrib prevesi na radeško stran. Tu stoji kapelica sv. Ane, ob njej pa smerokazi pohodniških poti. Tu se odpre pogled na Kum s celotnim pobočjem do Save in Žebnik. Nekateri so mislili, da je Žebnik Svibno, a za pogled na Svibno smo morali dobrih 100 m naprej. Razlika med Žebnikom in Svibnim je, da je sam vrh Svibnega skala z ostankom gradu Ostrovrharjev. Cerkev je niže in obdana s pokopališčem. Svibnemu za ozadje je Kum. Žebnik pa je romarska pot – vidi se linija kapelic in cerkvica je na vrhu hriba in ima okrog le malo prostora. S te strani ji je ozadje pobočje papirniškega bazena, ki pa je iz te pozicije bil skrit za drevesi. Na velikonočni ponedeljek pa je tu maša, ki je tudi prilika za kratek pohod iz doline preko lovske koče ali iz Starega dvora preko Gašperjevega kostanja.
Ob opazovanju dreves se spomnimo črnega gabra od lanskega leta, ko smo ga videli posekanega. Vinko še enkrat poudari, da črni gaber raste počasi in je redkokdaj res debelo drevo. Doda še, da vedno raste nagnjeno proti svetlobi, da se ga tudi po tem prepozna. Pove tudi, da je sedaj izvedel za najdebelejši slovenski (ali tudi širše) črni gaber pri sv. Tomažu pri Vojniku.
Naprej nas je pot vodila do planote Leskovca. Najprej pridemo do špičastega kamna, kjer naj bi se po pripovedovanju prikazala Marija in pod njim da je zakopano zlato tele. Kamen pa stoji na meji med sevniško in radeško občino. Pa tudi Kranjsko in Dolenjsko.
Področje se odpre pri pretočnem rezervoarju vodovoda. Tu je baje področje slabo z vodo, tako da je bilo potrebno zgraditi vodno omrežje. Idilo moti le telekomunikacijski stolp. Na travniku stoji star mlatilni stroj. Upajmo, da bodo zanj poskrbeli kot za kulturno dediščino.
Na vrhu stoji sedaj novi križ. Prvotni je bil iz leta 1900, ki je med drugo svetovno vojno propadel in so ga šele v Sloveniji ponovno postavili. Tu se nam odprejo pogledi na Brunk in Šentjanž in naprej proti pogorju leve strani Save od Zidanega Mosta proti Sevnici. Proti zahodu pa na vasi Gaberje in Osredek. Janez nam pokaže, kje približno je doma. Njegova pot naj bi se potem začela pri njegovem domu.
Še skupinski posnetek s cerkvico žalostne Marije, ob kateri stoji stara lipa. Tudi tu so postavljene lepe table z potrebnimi informacijami, ki smo jih pofotografirali, da se še kaj lahko potem v miru prebere.
Ustavili smo se še na Murencah, kjer je spominsko obeležje 2. svetovne vojne na prvi upor domačinov proti izseljevanju. Kipa herojema je naredil domači umetnik in ostanke temeljev hiše, v kateri sta se tako vztrajno borila proti veliki premoči Nemcev, so zlili v lepo celoto spomenika. Njuno hrabrost so jima z vojaškim pokopom priznali tudi Nemci.
Do tu nam je bilo prijetno toplo, da smo mislili, da je vremenska napoved napačna. Na tej odprti planoti pa je začelo po planu pihati in z vlago v zraku je postajalo precej hladno. Ko smo se začeli spuščati v dolino, smo opazili, kako so ta področja strma in kljub temu obdelana. V oči nam je stopila slika traktorske gume polne cvetja in misel – »ja, takole si moraš narediti vrt, da tu obstane.« Tu gojijo tudi damjake in drobnico. Na teh strminah je tudi dosti polomljenega, kar je po naši oceni kar nevarno čistiti.
Pot so nam ob jesenskih barvah lepšale še zapoznele gobe – tudi marela in rožice – materina dušica je še kar hitela cveteti.
Na vrhu smo videli v gozdu očiščen prostor za velikost njive in ugotavljali, da je to zelo uboga zemlja polna kamenja ter se spraševali, čemu je to lahko namenjeno.
Pri kavi pri Repovžu v Šentjanžu smo dorekli kilometrino, ki naj pokriva osnovne stroške, kot pri planincih, 20 centov. To pa se izplača približno 1 x mesečno.
Ljubo je izmeril danes prevoženo razdaljo – v eno smer 21 km. Prejšnji teden je bilo to 12 km. Tokrat so bili šoferji Ljubo, Lado, Vojko in Nevenka.
Končali smo naše potepanje ob približno 13 uri.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar
Fotoreportaža Nevenke Vahtar.
Zapis Romane Ivačič.
Šentjanž – Dobovec – Rupa – Leskovec – Murence
Dan se je začel obetavno – s sončnim vzhodom, potem pa se je naredila megla. Začeli smo kot običajno ob 8.00 na rondoju v Sevnici, kjer smo ugotovili, da nas je kljub nekaterim opravičilom rekordno veliko – 18.
Namenili smo se na področje, kjer je Janez Zajc doma. On pa vso okolico kar preletava, kar takole »uzput«. Iz Sevnice na dom na Gaberje, pa spet v Sevnico čez Radeče. Enkrat gre čez Leskovec na Dobravo do Radeč, drugič zopet čez Močilno in radeško lovsko kočo. Pa smo ga povabili, da nam še on kaj pove ali predlaga kako posebno pot.
Janez je imel pripravljeno svojo pot, ki pa bi bila glede na naš način pohajkovanja malo dolga. Tako smo ostali pri planirani Vinko – Ljubovi poti. Obenem pa smo se dogovorili, da so za to področje predvidene še vsaj 3 poti in bomo Janezov predlog uporabili ob primernem vremenu in s tem, da bo čas poti že prej napovedan, da vsak lahko s tem računa.
Ljubo ima še dolg od lani: pokazati film, ki si ga bomo pogledali v planinskem zavetišču. Zanj smo planirali prvo deževno sredo. Za to priliko pa se bomo dobili kar v zavetišču ob 9.00.
Tako smo se odpravili do Šentjanža in malo naprej v Dobovec. Že na začetku poti so nas spremljala polomljena drevesa od zadnjega snegoloma. Ker pa je cesta – čeprav v enem delu še makadamska – dnevno v uporabi, je bila primerno očiščena.
Celo to področje je iz krušljivega materiala, kar se vidi tudi v večjih in manjših kamnolomih – peskokopih. Po dolini se vije potoček s pritoki in tudi izviri. Tako ob enem opazimo plastično cev in na kolu obešeno kupico, da se lahko odžejaš. Naša pripomba je bila, da bi bilo lepo, ko bi bila cev naravni material.
Iz doline smo se začeli dvigovati proti Rupi in kmetiji Kos. Okrog hiše so skakali psi in lajež je privabil gospodarja. Najprej nas je opozoril, da je drugič bolje, če se najavimo. Celo pobočje spada pod njihovo kmetijo in psi niso vedno prijazni, lahko pa so zunaj tudi krave, ki jih vedno ni priporočljivo srečati. Razložil nam je, da žena prodaja pridelke v Trebnjem in Radečah. Od 2002 je to EKO kmetija. Prodajajo mleko in mlečne izdelke.
Tu je Vinko ugotovil, da je Ljubo prehiter, torej se ne more vse vprašati, pa tudi Vinko želi kaj razložiti, mi pa smo raztreseni po celem pobočju. Ljubu ravno ne priporočamo cigareto, da laže počaka, a vendar smo v tem krožku zato, da čim več odkrijemo in se tudi z domačini pogovarjamo.
Na celotni poti so nas spremljale lepe lužice in luže, v katerih so bili čudoviti odsevi jesenskih barvnih lepot, pa tudi nas. Kljub soncu se meglice niso razgubile in pogledi v daljavo niso bili jasni.
Nad domačijo Kos se hrib prevesi na radeško stran. Tu stoji kapelica sv. Ane, ob njej pa smerokazi pohodniških poti. Tu se odpre pogled na Kum s celotnim pobočjem do Save in Žebnik. Nekateri so mislili, da je Žebnik Svibno, a za pogled na Svibno smo morali dobrih 100 m naprej. Razlika med Žebnikom in Svibnim je, da je sam vrh Svibnega skala z ostankom gradu Ostrovrharjev. Cerkev je niže in obdana s pokopališčem. Svibnemu za ozadje je Kum. Žebnik pa je romarska pot – vidi se linija kapelic in cerkvica je na vrhu hriba in ima okrog le malo prostora. S te strani ji je ozadje pobočje papirniškega bazena, ki pa je iz te pozicije bil skrit za drevesi. Na velikonočni ponedeljek pa je tu maša, ki je tudi prilika za kratek pohod iz doline preko lovske koče ali iz Starega dvora preko Gašperjevega kostanja.
Ob opazovanju dreves se spomnimo črnega gabra od lanskega leta, ko smo ga videli posekanega. Vinko še enkrat poudari, da črni gaber raste počasi in je redkokdaj res debelo drevo. Doda še, da vedno raste nagnjeno proti svetlobi, da se ga tudi po tem prepozna. Pove tudi, da je sedaj izvedel za najdebelejši slovenski (ali tudi širše) črni gaber pri sv. Tomažu pri Vojniku.
Naprej nas je pot vodila do planote Leskovca. Najprej pridemo do špičastega kamna, kjer naj bi se po pripovedovanju prikazala Marija in pod njim da je zakopano zlato tele. Kamen pa stoji na meji med sevniško in radeško občino. Pa tudi Kranjsko in Dolenjsko.
Področje se odpre pri pretočnem rezervoarju vodovoda. Tu je baje področje slabo z vodo, tako da je bilo potrebno zgraditi vodno omrežje. Idilo moti le telekomunikacijski stolp. Na travniku stoji star mlatilni stroj. Upajmo, da bodo zanj poskrbeli kot za kulturno dediščino.
Na vrhu stoji sedaj novi križ. Prvotni je bil iz leta 1900, ki je med drugo svetovno vojno propadel in so ga šele v Sloveniji ponovno postavili. Tu se nam odprejo pogledi na Brunk in Šentjanž in naprej proti pogorju leve strani Save od Zidanega Mosta proti Sevnici. Proti zahodu pa na vasi Gaberje in Osredek. Janez nam pokaže, kje približno je doma. Njegova pot naj bi se potem začela pri njegovem domu.
Še skupinski posnetek s cerkvico žalostne Marije, ob kateri stoji stara lipa. Tudi tu so postavljene lepe table z potrebnimi informacijami, ki smo jih pofotografirali, da se še kaj lahko potem v miru prebere.
Ustavili smo se še na Murencah, kjer je spominsko obeležje 2. svetovne vojne na prvi upor domačinov proti izseljevanju. Kipa herojema je naredil domači umetnik in ostanke temeljev hiše, v kateri sta se tako vztrajno borila proti veliki premoči Nemcev, so zlili v lepo celoto spomenika. Njuno hrabrost so jima z vojaškim pokopom priznali tudi Nemci.
Do tu nam je bilo prijetno toplo, da smo mislili, da je vremenska napoved napačna. Na tej odprti planoti pa je začelo po planu pihati in z vlago v zraku je postajalo precej hladno. Ko smo se začeli spuščati v dolino, smo opazili, kako so ta področja strma in kljub temu obdelana. V oči nam je stopila slika traktorske gume polne cvetja in misel – »ja, takole si moraš narediti vrt, da tu obstane.« Tu gojijo tudi damjake in drobnico. Na teh strminah je tudi dosti polomljenega, kar je po naši oceni kar nevarno čistiti.
Pot so nam ob jesenskih barvah lepšale še zapoznele gobe – tudi marela in rožice – materina dušica je še kar hitela cveteti.
Na vrhu smo videli v gozdu očiščen prostor za velikost njive in ugotavljali, da je to zelo uboga zemlja polna kamenja ter se spraševali, čemu je to lahko namenjeno.
Pri kavi pri Repovžu v Šentjanžu smo dorekli kilometrino, ki naj pokriva osnovne stroške, kot pri planincih, 20 centov. To pa se izplača približno 1 x mesečno.
Ljubo je izmeril danes prevoženo razdaljo – v eno smer 21 km. Prejšnji teden je bilo to 12 km. Tokrat so bili šoferji Ljubo, Lado, Vojko in Nevenka.
Končali smo naše potepanje ob približno 13 uri.
Zapisnik sestavila
Nevenka Vahtar