Lisca - 25. 1. 2017
Danes namesto rednega pohoda študijskega krožka Spoznavanje naravnih vrednot v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Vinkovo povabilo, da gremo na Lisco slikat sončni vzhod. Osem nas je in zberemo se ob sedmih ter se z dvema avtomobiloma peljemo v hribe. Niže je cesta suha, sneg je v zaplatah, od Lisc naprej pa zapeljemo v pravljično deželo s svežim snegom okrašenih dreves, belo preprogo pa je sneg ponoči pogrnil tudi po cesti. K sreči ne predebele.
Na Mali Lisci najdemo ravno dovolj odrinjenega snega ob cesti za parkiranje, potem pa se napotimo po zasneženem travniku v hrib. Ponekod je sneg spihan, da kuka iz njega trava, drugje lahko krepko zagaziš vanj.
Podobno je tudi v obeh odsekih poti po gozdu in čudimo se, kako veter tu oblikuje sneg. Najbolj posrečena so drevesa z drobnim vzorcem tigrovega kožuha. Vse te lepote je treba občudovati od blizu, na daleč pa ne bi znala povedati, kje se konča megla in začnejo oblaki. Edini sonček je naša Marta v rumeni bundi, ampak tudi tako okolje daje veliko užitkov in tajanstven občutek.
Na vrhu Lisce se malo nastavljamo spletni kameri, napravimo skupinsko sliko, potem pa še sprehodimo naokrog. Odkrijemo začetno gradnjo igluja, ampak nihče ni navdušen, da bi ga dogradil. Za kratek čas trije celo posedimo na danes nič pretirano razgledni klopci.
Drevesa in hišica za padalce nudijo pravljični zimski prizor, nas pa že malo zebe in se gremo pogret in okrepčat v Tončkov dom. Za kavo, čaj in kakav je treba napraviti prostor in ob tej priliki se zabavamo zaradi nenavadne oznake za stranišče.
Čas je za odhod in po cesti se vračamo na parkirišče.
Pretirano veliko obiskovalcev Lisca danes verjetno ni imela, srečali pa smo kar številno Sredino skupino Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se ne ustraši malo snega in mraza.
Zapisala
Romana Ivačič
Na Mali Lisci najdemo ravno dovolj odrinjenega snega ob cesti za parkiranje, potem pa se napotimo po zasneženem travniku v hrib. Ponekod je sneg spihan, da kuka iz njega trava, drugje lahko krepko zagaziš vanj.
Podobno je tudi v obeh odsekih poti po gozdu in čudimo se, kako veter tu oblikuje sneg. Najbolj posrečena so drevesa z drobnim vzorcem tigrovega kožuha. Vse te lepote je treba občudovati od blizu, na daleč pa ne bi znala povedati, kje se konča megla in začnejo oblaki. Edini sonček je naša Marta v rumeni bundi, ampak tudi tako okolje daje veliko užitkov in tajanstven občutek.
Na vrhu Lisce se malo nastavljamo spletni kameri, napravimo skupinsko sliko, potem pa še sprehodimo naokrog. Odkrijemo začetno gradnjo igluja, ampak nihče ni navdušen, da bi ga dogradil. Za kratek čas trije celo posedimo na danes nič pretirano razgledni klopci.
Drevesa in hišica za padalce nudijo pravljični zimski prizor, nas pa že malo zebe in se gremo pogret in okrepčat v Tončkov dom. Za kavo, čaj in kakav je treba napraviti prostor in ob tej priliki se zabavamo zaradi nenavadne oznake za stranišče.
Čas je za odhod in po cesti se vračamo na parkirišče.
Pretirano veliko obiskovalcev Lisca danes verjetno ni imela, srečali pa smo kar številno Sredino skupino Planinskega društva Lisca Sevnica, ki se ne ustraši malo snega in mraza.
Zapisala
Romana Ivačič
