Lovrenc in Veliko Kozje - 12. 4. 2017
Avtor: Ljubo Motore.
Smo zopet na rondoju - ob 8.00 in se že preštejemo, ko priteče še Borut. Tako nas je 21 in nadaljujemo s petimi avti na Lovrenc preko Brega, da vidimo, kako delajo most, ki bo izravnal enega od močnih ovinkov.
Na Lovrencu se še pozna jutranja svežina in encijani so zaprti.
Tako takoj nadaljujemo na Veliko Kozje. Pot se hitro spremeni v breg, ki te bolj skrbi za pot nazaj. Ko že nekateri malo obupujemo, se pokaže vrh brega in s tem tudi vrh Velikega Kozja. A vrh se reče razgledni točki že v laški občini. Z nje se vidi na Zidani Most – kamnolom, Savinjo in vrh dimnika v Trbovljah. Na desno pa se odpira blaga pokrajina proti Laškemu. Za Gašperjevo kočo samo vemo, kje je – malo pod nami, a jo strmi breg zakriva.
Tu le odkrijemo avrikelj na zelo nedostopnem mestu. Po Googlu:
Avrikelj ali lepi jeglič, ki je na prvi pogled nekoliko podoben trobentici, lahko opazimo od začetka pomladi do sredine poletja v skalnih razpokah sončnih leg. Avrikelj ima cvet rumene barve, ki ga obdajajo nazobčani čašni listi zelene barve.
Na povratku gremo še do Jezera – kotanje, ki ima vodo, če je bolj mokro obdobje. Sedaj je suša in vode ni. Tu pa je na mali vzpetinici Blagajev volčin. Po Googlu:
Blagajev volčin je bil odkrit leta 1837 na Gori pri Polhovem Gradcu. Opisal ga je Henrik Freyer. Njegovo nahajališče si je ogledal saški kralj Friderik Avgust II. in v spomin mu je Rihard Ursini grof Blagay postavil spomenik. Blagajev volčin je vrsta domnevno terciarnega izvora. Njegovo območje razširjenosti ni sklenjeno. Osrednji areal je v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori, ločeni deli areala so v Albaniji, Makedoniji, Grčiji in Bolgariji. Drugo območje razširjenosti je v Romuniji, tretje območje pa na jugovzhodnem robu Alp v osrednji Sloveniji in na Hrvaškem. Severozahodna meja razširjenosti je v severovzhodni Italiji.
Vmes skušamo videti še vse ostalo zanimivo. Ogledamo si 3 zelo razvejane bukve in še 2, ki imajo zanimive oblike – luknjo in še »umetniški izraz«. Vidimo tudi borovito, belo in rumeno vetrnico, petelinčke in kurice in ko se vrnemo na Lovrenc, lahko uživamo v razcvetenem Clusijevem svišču ali po domače encijanu, ki sedaj prav žari v soncu. Tudi opojna zlatica se nam že nasmiha.
Že ob prihodu smo opazili, kako so očistili hrib, tako cerkvica in mala lipa ob njej dobita na večji veljavi.
Istočasno z nami so bili na Lovrencu tudi: bivše sodelavke iz Lisce; domačinka, ki je naredila »le sprehod«; tekač, ki se pripravlja na gorski maraton in Dario Cortese s prijateljem.
Na kavico pa smo zavili po domače k Vitkotu na Okroglice. Tu pa nista bila le domača turška kava in čaj, temveč še skutina potica – še vroča in potem še puhla z ocvirki, ravno tako komaj narejena. Vse za prste polizati! To smo tudi storili.
Po Ireninih podatkih se vidi, da smo naredili kar lep sprehod in končali v Sevnici okrog 14.00. Spet smo bili pridni:
Irena: 17.519 korakov, 10 km 511 m, 3 ure, 694 porabljenih kalorij
Zapisala Nevenka Vahtar
Na Lovrencu se še pozna jutranja svežina in encijani so zaprti.
Tako takoj nadaljujemo na Veliko Kozje. Pot se hitro spremeni v breg, ki te bolj skrbi za pot nazaj. Ko že nekateri malo obupujemo, se pokaže vrh brega in s tem tudi vrh Velikega Kozja. A vrh se reče razgledni točki že v laški občini. Z nje se vidi na Zidani Most – kamnolom, Savinjo in vrh dimnika v Trbovljah. Na desno pa se odpira blaga pokrajina proti Laškemu. Za Gašperjevo kočo samo vemo, kje je – malo pod nami, a jo strmi breg zakriva.
Tu le odkrijemo avrikelj na zelo nedostopnem mestu. Po Googlu:
Avrikelj ali lepi jeglič, ki je na prvi pogled nekoliko podoben trobentici, lahko opazimo od začetka pomladi do sredine poletja v skalnih razpokah sončnih leg. Avrikelj ima cvet rumene barve, ki ga obdajajo nazobčani čašni listi zelene barve.
Na povratku gremo še do Jezera – kotanje, ki ima vodo, če je bolj mokro obdobje. Sedaj je suša in vode ni. Tu pa je na mali vzpetinici Blagajev volčin. Po Googlu:
Blagajev volčin je bil odkrit leta 1837 na Gori pri Polhovem Gradcu. Opisal ga je Henrik Freyer. Njegovo nahajališče si je ogledal saški kralj Friderik Avgust II. in v spomin mu je Rihard Ursini grof Blagay postavil spomenik. Blagajev volčin je vrsta domnevno terciarnega izvora. Njegovo območje razširjenosti ni sklenjeno. Osrednji areal je v Bosni in Hercegovini, Srbiji in Črni gori, ločeni deli areala so v Albaniji, Makedoniji, Grčiji in Bolgariji. Drugo območje razširjenosti je v Romuniji, tretje območje pa na jugovzhodnem robu Alp v osrednji Sloveniji in na Hrvaškem. Severozahodna meja razširjenosti je v severovzhodni Italiji.
Vmes skušamo videti še vse ostalo zanimivo. Ogledamo si 3 zelo razvejane bukve in še 2, ki imajo zanimive oblike – luknjo in še »umetniški izraz«. Vidimo tudi borovito, belo in rumeno vetrnico, petelinčke in kurice in ko se vrnemo na Lovrenc, lahko uživamo v razcvetenem Clusijevem svišču ali po domače encijanu, ki sedaj prav žari v soncu. Tudi opojna zlatica se nam že nasmiha.
Že ob prihodu smo opazili, kako so očistili hrib, tako cerkvica in mala lipa ob njej dobita na večji veljavi.
Istočasno z nami so bili na Lovrencu tudi: bivše sodelavke iz Lisce; domačinka, ki je naredila »le sprehod«; tekač, ki se pripravlja na gorski maraton in Dario Cortese s prijateljem.
Na kavico pa smo zavili po domače k Vitkotu na Okroglice. Tu pa nista bila le domača turška kava in čaj, temveč še skutina potica – še vroča in potem še puhla z ocvirki, ravno tako komaj narejena. Vse za prste polizati! To smo tudi storili.
Po Ireninih podatkih se vidi, da smo naredili kar lep sprehod in končali v Sevnici okrog 14.00. Spet smo bili pridni:
Irena: 17.519 korakov, 10 km 511 m, 3 ure, 694 porabljenih kalorij
Zapisala Nevenka Vahtar
